Nekoč spoznamo, da naša osnovna potreba ni biti zaljubljen, temveč ljubiti
LJUBEZEN – KAJ JE ŽE TO?

JUTRO
On in ona sedita za mizo. On zatopljen v časopis, ona v pripravo zajtrka. V tišino, ki jo prekriva jutranja glasba, je izgovorjeno vprašanje: "Kdo bo danes peljal otroka v glasbeno šolo?"
"Prejšnji teden sem ga jaz." Molk. Nato odideta vsak v svojo službo, kjer preživita dan.

VEČER
On sedi pred televizijo, ona pripravlja večerjo. On si želi počivati. Ona si želi, da bi ji pomagal. Vendar nobeden od njiju svoje želje ne izreče. Vse ostaja v nemih dejanjih, medtem ko v njeni notranjosti vrejo misli in čustva. Ko ji prekipi, ne zmore več prijazne prošnje: "Ali bi mi lahko pomagal?"Preveč čustvene energije se je nabralo v njej, zato jo mora sprostiti z izbruhom očitkov: "Nikoli mi ne pomagaš, samo ležiš in preklapljaš programe na televiziji, misliš, da jaz nisem utrujena, misliš, da se meni ne bi prijalo zlekniti na kavč in …"

Če bi on imel v službi dober dan, bi nemara vstal in ji celo pomagal. A ni bilo tako, že v službi so ga "sekirali", zdaj pa mu še ona ne da miru. "Pa kaj bi vsi radi od mene," si misli, izreče pa: "Pusti me na miru, a ne vidiš, da gledam." Zvečer ga zapeče vest in rad bi se ji odkupil. Prileže k njej, ona pa se obrne in reče: "Utrujena sem." Razočaran, zavrnjen, se tudi on obrne in zaspi.

"Kam je šla ljubezen?" se verjetno sprašujeta oba. "Kje je tista opojna sila, ki naju je povezala med seboj in nama obljubljala srečo? Je morda izginila ali preprosto minila? Jo je še mogoče priklicati nazaj?" Da, ljubezen še vedno obstaja. Skrita je v preprosti želji, da bi se razumela in bila srečna. Toda, kako naj se razumeta, če se med seboj ne pogovarjata; če drug drugemu ne razkrivata svojih misli, želja, občutkov, hrepenenj in potreb?

Vsak človek ima svoj enkraten notranji svet, ki je stkan iz izkušenj njegovega dosedanjega življenja in iz želja za prihodnost. V tem notranjem svetu dobi vsako dejanje drugega, vsak dogodek ali beseda svoj pomen. Poljub, na primer, njemu govori "želi si spati z menoj", njej pa "rad me ima, naklonjen mi je". Ljudje po večini živimo v prepričanju, da drugi doživlja stvari enako kot mi. Iz tega izhaja predstava, da mi vemo, kako drugi čuti ali razmišlja. In to ubija ljubezen. To ubija živost drugega. Če svojega partnerja omejimo na svoje potrebe, želje in predstave, mu preprosto vzamemo življenjski prostor. Resnica pa je, da je partner drugačen. In če mu ne damo prostora, da se nam razkrije, ga ne bomo nikoli spoznali. Koga potem sploh ljubimo?

Prava ljubezen je tista, ki lahko razume in sprejema različnost. Prave ljubezni različnost ne ogroža, temveč jo bogati. Ljubiti drugega pomeni deliti z njim svojo izkušnjo življenja. In kaj lahko drug drugemu ponudimo bolj dragocenega, kot so lastne življenjske izkušnje? Kaj pritegne vnuka v dedovo naročje, če ne bogastvo izkušenj, ki ga je pripravljen deliti z njim? Besede in dejanja so kanali, po katerih se pretakamo drug v drugega, se okušamo, izkušamo in bogatimo. Potrebno je samo dvoje: da začnemo govoriti o sebi in da začnemo poslušati, ko drugi govori o sebi. Ko to zares usvojimo, so vrata pravi ljubezni odprta.

Barbara Novak Škarja

iz knjige Od čustvene inteligence do modrosti srca

Zapri okno