NOVO!

Absolventski letnik Šole čustvene inteligence 2009/2010:

Zdravilna moč ženske - zdravilna moč moškega! 

V letošnjem šolskem letu bomo v sodelovanju z Akademijo za psihosintezo izvedli program, z naslovom: Zdravilna moč ženske - zdravilna moč moškega!

Nekaj besed o vsebini:
V vsakemu izmed nas sta dva tipa energij, dva arhetipa: ženski in moški. Z rojstvom dobimo njun globok pečat. Ne glede na spol sta ti dve energiji, kot dve podosebnosti, prisotni v vsakem človeku. Starši, pretekle generacije, vzgoja, naše lastne nagnjenosti, življenjske izkušnje, vse to so okoliščine, ki imajo velik vpliv na razvoj teh dveh arhetipov in posledično na naše doživljanje sebe in drugih, naše delovanje, na kakovost medsebojnih odnosov in občutek ravnovesja. Velik vpliv ima tudi kolektivni prostor s svojimi vrednotami, ki velikokrat zatirajo zdrav razvoj obeh arhetipov in ustreznih vrednot, ki so povezane z njima. Danes lahko v družbi uzremo sliko, ki odseva popačenost obeh: sprevržena moč in pomanjkanje nežnosti sta izstopajoča popačena izraza.
V letniku, ki prihaja želimo svoje raziskovanje, ozaveščanje in delovanje posvetiti temu. Poglobili se bomo v svojo notranjo žensko in notranjega moškega. Odkrivali njuno naravo, njun način trenutnega izražanja ter ju v luči zavesti popeljali k evoluciji. Razpršili bomo meglice v katere sta ovita in tako odkrivali njune skrite kvalitete, njuno zdravilno moč in se le tej tudi prepustili. Pri delu na sebi nas ne bo zanimalo le kdo trenutno sem, temveč predvsem, kaj lahko postanem in v koga se lahko razvijem!

Kako bo potekal program:

• Program obsega 24 srečanj po 3 ure: od 17.30 do 20.30
• Potekal bo ob četrtkih, na Osnovni šoli Milana Šuštaršiča, Štembalova 2a, Ljubljana
• Pričetek: četrtek, 5. 11. 2009
• Cena: 840 EUR, 8 obrokov po 105, ali 9 x 93,4
• Program bo vodil Leo Ivandič, svetovalec in učitelj na Šoli čustvene inteligence
• Informacije in prijave: leo.ivandic@cdk.si ali po telefonu 031 233 180

Psihosinteza: pot osebne rasti

Metode dela bodo temeljile na psihosintezi, katere začetnik in utemeljitelj je italijanski psihiater in psihoterapevt Roberto Assagioli (1888 - 1974). Assagioli je v psihosintezi povezal, nadgradil in nadaljeval delo svojih kolegov in predhodnikov, velikih psihologov prejšnjega stoletja: S. Freuda, A. Adlerja, V. Frankla, E. Fromma, A. Maslowa, R. Desoilleja in drugih. Prav posebej velja izpostaviti C. G. Junga, s katerim je Assagioli po prvem srečanju v psihiatrični bolnici Burgholzli v Švici prijateljeval in dolga leta delil svoja spoznanja. Psihosintezo je Assagioli bolj kot vedo o psihoterapiji imenoval veda o vzgoji človeka. Posameznika je predstavil kot dinamično večplastno bitje, v katerem je zdravo jedro, ki se lahko zaveda in raste. Morda je prav slednje navdihnilo številne sodobne psihologe, terapevte in svetovalce ter jih vzpodbudilo, da so psihosintezo razširili v več kot 60 držav po celem svetu. Danes je tudi med vzgojitelji, pedagoškimi delavci, zaposlenimi v zdravstvenih in socialnih službah ter prostovoljskih društvih priznana metoda samovzgoje, osebne rasti in načina življenja.

Shema človeške psihe - Assagiolijevo jajce 1. Nižje nezavedno 2. Srednje nezavedno 3. Višje nezavedno ali nadzavedno 4. Polje zavednega 5. Jaz ali osebni jaz 6. Transpersonalni ali višji jaz 7. Kolektivno nezavedno

Kaj so podosebnosti in kako poteka delo z njimi

Od zunanje in navidezne enovitosti do notranje in nevidne mnogoterosti

Ko se zazremo v nebo in pogledamo Sonce nad nami, vidimo eno veliko žarečo kroglo. In če bi sedaj imeli možnost stopiti v vesolje in svoj pogled usmeriti na Zemljo, bi prav tako videli zgolj nekaj okroglega. Ko pa počasi približujemo svoj pogled,  uzremo vse več podrobnosti in šele takrat lahko začutimo silno dinamiko dogajanja na našem planetu.

Sedaj na enak način poglejmo sebe. Gledano od zunaj vidimo enovito bitje - osebnost, če pa bi imeli v rokah >psihološki mikroskop<, bi lahko uzrli svojo notranjo pestrost in izredno psihološko dinamiko. Življenje v nas je velikokrat podobno neskončni bitki med različnimi deli. Bolj ko se opazujemo, bolj ugotavljamo, da ima vsak med njimi svoje lastne potrebe in želje. Tem manjšim delom sebe, majhnim osebnostim znotraj naše psihe - pravimo v jeziku psihosinteze podosebnosti.

Vsaka podosebnost ima svoj stil in svojo lastno motivacijo, ki je  drugačna od ostalih. Vsaka podosebnost ima točno določene lastnosti  in potrebe. Kadar se v nas oglasi, tedaj njena prisotnost vpliva na naš način razmišljanja, pritegne točno določene misli, besede, prepričanja, pričakovanja; vpliva na naš način čustvovanja, čustvenega odzivanja, prebudi točno določena čustva, želje, hrepenenja in frustracije; vpliva na fizično gibanje, mimiko obraza, držo telesa -  vpliva na vedenje celotne osebnosti. Postanemo nekako drugačni in nismo več tisti >pravi<. V nas je prisoten, včasih zelo subtilno in včasih izredno močno, občutek, da nismo svobodni, da smo nekako ujeti, pa niti sami ne vemo v kaj.

Naše podosebnosti vedo kaj hočejo in so odločene, da bodo to tudi dobile. Poskrbijo zase. To je povsem v redu, a problemi se pojavijo takrat, ko je potreba ene podosebnosti v navzkrižju s potrebo druge. V naši psihi živijo Pridne punčke, Rešitelji sveta, Zapuščeni velikani, Velike mame, Priganjalke, Klovni, Žrtve, Mali princi ... in še bi lahko naštevali v neskončnost. Nekateri najgloblji konflikti se pogosto pojavijo med miselno poistovetenimi in čustveno poistovetenimi podosebnostmi. Radi bi nekomu povedali, da ga ljubite, a mislite, da se vam bo smejal. Portugalski pesnik Fernando Pessoa je dejal, >V vsakem kotičku moje duše je oltar za drugega boga.<

Višji jaz, pravi jaz in podosebnosti

Duša ali Višji jaz je transpersonalna entiteta, ki se želi izražati ali se izraža preko pravega jaza. Pravi jaz je tisti del nas samih, ki je najbolj odprt za energije duše in želi manifestirati njeno energijo. Pravi jaz živi znotraj osebnosti. Kreacija pravega jaza je proces sinteze osebnosti in duše oziroma Višjega jaza. Raziskovanje podosebnosti je pot, ki nas do te sinteze pripelje. Kot pravi Ferrucci v svoji knjigi, počasi snemamo masko za masko, podosebnost za podosebnostjo, dokler se vedno bolj ne približamo svojemu pravemu bistvu, pravemu jazu. Vse dokler svoje bistvo vežemo na podosebnosti, ki jih sploh ne poznamo ali sploh ne vemo, da jim imamo, sta osebna in duhovna rast ovirani. Proces spoznavanja, razumevanja in sprejemanja svojih podosebnosti je ključnega pomena.

Kako prepoznati svoje podosebnosti?
Najlažje jih prepoznamo v določenih odnosih in vlogah, ki jih v teh odnosih >igramo<. Vloga je okvir v katerega vstopimo (vloga mame, partnerja, prijatelja, sodelavca ...). Ta okvir je družbeno sprejet, določen, znan. Način kako določeno vlogo igramo pa je na  način naše podosebnosti (jezen, žalosten, trmast, ukazovalen, diktatorski, junaški, prestrašen, spletkarski, zvit, jokav, priden, sramežljiv, občutljiv, ubogi jaz ...)

Evolucija podosebnosti

Ponavadi so podosebnosti povsem ločene druga od druge, ignorirajo se ali se med seboj zelo slabo razumejo. Vendar takoj, ko naša zavest prodre vanje, težijo k povečanju medsebojne komunikacije: zavest ne prinaša samo osvoboditve, ampak tudi večjo notranjo integracijo.

Ljudje pogosto doživljajo in opisujejo ta proces kot raztapljanje in govorijo o podosebnostih, ki se medsebojno obarvajo, kljub temu pa ohranijo svoje originalne poteze. Led med različnimi osebnostmi se je stopil in odnosi med njimi so bolj sproščeni. Vzorna prispodoba, ki označuje ta proces v njegovi celovitosti je prehod iz mrmranja ali šušljanja glasov v zbor, v katerem se vsak glas zlije z drugim za izražanje istega glasbenega motiva.

Da lahko pridemo do tega ali se temu približamo je potrebna globoka transformacija načina zaznave naših podosebnosti. Namesto, da jih vidimo samo na površini, kjer ni mogoča nobena enotnost, jih moramo videti kot degradirane in omejene izraze njihovih vitalnih in pozitivnih vidikov. Vsaka vsebina naše psihe je lahko namreč degradirana: univerzalno sočutje lahko postane samopomilovanje; radost lahko postane vznesenost, mir lahko postane inercija, humor postane sarkazem, inteligenca postane zvijačnost. Toda resnično je tudi nasprotno: vsebine zavesti so lahko povzdignjene: samopomilovanje lahko postane univerzalno sočutje, vznesenost lahko postane radost in tako naprej. Nič ni statičnega v življenju psihe. Tudi podosebnosti so degradacije obstoječih kvalitet v nas, vsaj na potencialni ravni. Na primer hiperaktivno podosebnost lahko vidimo kot deformacijo kvalitete življenjske energije; prisilen zapeljivec je sorodnik ljubezni v njenem širokem aspektu; trmasta podosebnost je lahko videna kot popačeno izražena volja in podobno. Zavedajoč se tega dinamičnega koncepta se nam naše podosebnosti ne bodo zdele kot kopica nagnjenosti brez smisla, ampak se bodo pokazale kot skriti potenciali, ki jih nosimo v sebi. 
Tak pregled nam pokaže, da ni nobenih slabih ali dobrih podosebnosti. Vse podosebnosti so zgolj različni izrazi osnovnih elementov našega bitja, četudi so na prvi pogled izredno negativni. Saboter ima lahko močan občutek za humor, mistik pa je včasih lahko zgolj dolgočasen moralist. Uživač včasih malo preveč popije, upornik nam lahko reši življenje.

Podosebnosti postanejo škodljive le takrat, kadar nas obvladujejo
Eden izmed ciljev tega dela je, da nas zavaruje pred njihovo dominantnostjo in posledično omejenostjo in da nam pomaga, da se z njimi poistovetimo in razistovetimo od njih po svoji volji.

Kaj pomeni biti ujetnik podosebnosti? To pomeni, da nam ona vsiljuje svoje značilne vzorce vedenja, in sicer na račun vseh ostalih podosebnosti.  Če lahko sprejmemo le eno obliko vedenja, to postane naša značilnost. Kadar je določen način vedenja edini, ki ga zmoremo, tedaj postane prisila. Če imamo samo natančno določen zorni kot, postanemo ozki.Ali kot pravi Dr. Michael F. Miller: >Nevrotičnost se kaže v tem, da smo v zadovoljevanju nekaterih svojih potreb ujeti v en sam, točno določen način.<

Temeljni namen dela s podosebnostmi je krepitev občutka jaza ali središča. S poglobljenim razumevanjem podosebnosti, lahko iz stanja, v katerem smo razbiti na milijarde podosebnosti, ki so med seboj v vojni, ponovno postanemo enoviti. >Včasih čutim svoj center kot majhen plamen, ki se ne bo izčrpal<, pravi Kees. >Ali pa kot prostor, ki je prežet s popolnim mirom, četudi je zunaj zelo glasno.<

Koristi, ki nam jih prinese delo s podosebnostmi:

• Naučimo se prepoznati različne, tudi nasprotujoče si vidike nas samih in tako naredimo neke vrste mini psihoanalizo. Na ta način prevzamemo skrb za vse svoje dele, namesto, da bi jih potiskali v nezavedno.

• Osvobodimo se izpod nadzora sil, ki nas premetavajo sem ter tja, kot ping pong žogico.

• Povečamo našo integracijo; predvsem če uspemo doseči, da naše podosebnosti sodelujejo namesto, da si nasprotujejo in tekmujejo.

• Naučimo se stimulirati razvoj vsake podosebnosti in tako spoznamo, da ima vsak aspekt psihe v sebi seme svoje transformacije.

• In končno se s spuščanjem mask, eno za drugo, vse bolj približujemo spodaj obstoječemu jedru: našemu pravemu jazu.

Prva stran