VSEBINA

Uvodnik Poletje 2000 (št. 20)

SONCE V SRCU

Zanimivo je, kako ljudje iščemo v sebi mir in izpolnjenost. Zdi se, da je vse odvisno od tega, kako si bomo uspeli urediti življenje. Kako bomo do popolnosti izdelali svoj zunanji izgled, kako očarljivega in družbeno uveljavljenega par-tnerja si bomo uspeli poiskati: "Samo še to, pa bo vse v redu z mano ..." Potem smo prepričani, da če bomo imeli zadostno kvoto otrok, ki bo zadovoljila naše predstave o srečni družini in seveda predstave naše najožje okolice, da potem pa, zagotovo, bo naše življenje srečno, varno in mirno. Tudi za primerno stanovanje menimo, da je samo še to tisto, kar potrebujemo za svoje blagostanje in blaženo bivanje. In kot zakleto se vsa ta pričakovanja vedno znova izjalovijo. Lahko si celo pridobimo vse željeno, a miru ni in ni. Za hipec se vzpostavi, samo toliko, da nas zaziblje, nato pa zopet izgine. Ko posrkamo sladki med navidezne harmonije in ravnovesja, se kolo ponovno zavrti. Neusmiljeno.

In tako vse teče, vse se spreminja, vse kliče k spreminjanju. Če se ne odzovemu temu, počasi izgubimo svežo vsebino duha, ki je podarjena samo nam in zaradi katere smo na tem svetu. Ampak enkrat (zagotovo pride ta čas za vsakogar, neizbežno) se moramo raz-slepiti. Usoda nas kruto trešči, izžge v najbolj bolečo rano. Zareže tako hudo, da pozabimo kako dihati. Da ne vemo več, kako se preživi dan in kako se preživi noč ali celo ura. Lahko se nam zgodi prometna nesreča, lahko izgubimo svoje imetje, lahko imamo nekako nesrečno postavljeno celo življenje in se tega zavemo, lahko nas izda prijatelj, lahko izgubimo nekoga, ki ga imamo najraje ... Potem se moramo spomniti, kaj je tisto, kar je res pomembno v življenju in kar ima pravo, resnično in neminljivo vrednost. Postrgati moramo vse pozabljene kapljice moči in iz globin izvleči način, kako se s tem soočiti in kako ponovno vzpostaviti v sebi vsaj nekaj miru, kako si povrniti prespane noči, kako si povrniti moč in zaupanje ... Ko minejo ure v katerih preklinjamo živ-ljenje in vse okoliščine, ki so tako kruto zarezale v nas, ko minejo noči, v katerih prosjačimo vse bogove, da naj vendar nekako povrnejo stvari v prejšnje stanje, da naj vendar že ublažijo to peklensko bolečino, ko izjokamo vse solzne rezerve ... takrat se morda vprašamo: ZAKAJ si želimo, da bi bile vse okoliščine takšne, kot so bile prej ali da bi bile na splošno drugačne? ZAKAJ bi to in to 'stvar' radi imeli? ZAKAJ si ves čas nekaj želimo? In odgovor bo sledil: zato ker mislimo, da bomo do sreče in notranjega miru (kar pravzaprav ves čas iščemo) prišli preko življenja z izbranimi ljudmi, preko dovolj velikega imetja ali preko priznanja ... In tu si moramo postaviti vprašanje: "Kako pa to, da moj prijatelj, ki vse to ima, česar jaz nimam, trpi enako kot jaz?" Tu torej nekaj ni v redu. Živimo v različno 'blaženih' okoliščinah, a trpljenje je enako intenzivno. Zelo zagonetno vprašanje, čeprav vsakdanje.

In morda se vam bo v tišini nekega večera razodelo najdragocenejše spoznanje, kar jih je možno doumeti v življenju: mir in zvenenje tišine in izpolnjenost v vašem srcu nista in nikoli ne moreta biti odvisna od ljudi, ki so z vami, ne od statusa, ne od lepih hiš in predmetov, ne od potovanj v daljne kraje, ne od zbiranja kolajn in diplom. Mir v vašem srcu, izpolnjenost, spokojnost, svoboda, ljubezen so dar vašega duha. V vas bivajo neodvisno od zunanjih okoliščin. In vaša sreča je odnos, ki ga imate do svojega življenja in ljudi, ki so ob vas in tistih, ki so malce dlje in do vsega, kar vas obdaja. Lahko živite sami in imate malo, pa se vam vsako jutro nasmehne sonce v srcu in veste, da ste v svojem duhu bitje božanske lepote in prostosti in da živite v tesnem brat-stvu z vsemi bitji.

Po čem boste torej vi v sebi vrednotili svoje življenje, ko se boste srečali popolnoma sami s svojo zadnjo uro? Če ste se zavzeli, ga boste lahko ovrednotili po količini ljubezni, ki ste jo dali ljudem, po količini skrbnosti in pozornosti. Po tem, da ste sami - kot bor v navpičnih skalah - vzdržali tudi težke okoliščine življenja in niste izgubili poguma in notranjega sonca. Morda se vam bo zdelo vaše življenje vredno po tem, da ste znali razumeti ljudi, da ste znali odpustiti in prisluhniti ter podati roko tistim, ki so jo potrebovali. In morda po tem, da niste zadovoljevali le svojih osebnostnih potreb, temveč ste prepoznali tudi potrebe svojega duha, potrebe drugih ljudi in okolja in jim znali odstopiti prednost. Vaša hiša življenja tako ne bo več temen, tesen prostor, temveč bo hiša sonca in ljubezni za vse večne čase.

v imenu uredništva
Nataša Zorc