ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Uvodnik Jesen 2001 - Nič več ne bo tako, kot je bilo

 

Ezoterika za vedoželjne

Glo-ba-li-za-ci-ja

Delitev bo rešila svet!

Vrata - odprtina v novi svet

Tudi orli potrebujejo zalet

Duhovna univerza

Kako ravnati s čustvi?

Odpuščanje

Luknje v ograji

Šola čustvene inteligence se predstavi

Drevo ima srce

Kjer se razprostirajo pokrajine lepote

Juan Ramon Jimenez

Pitagora - Vse je število

Kaj pravi znanost o obstoju zavedanja po smrti?

8 korakov do zravja in dobrega počutja

KONAZ

Klub CDK Nova Gorica

Uvodnik Jesen 2001 (št. 25)

NiČ veČ ne bo tako, kot je bilo

Kar se je zgodilo v New Yorku je boleča tragedija, ki pretrese in vzbuja sočutje. Po drugi strani pa je vse, kar se je dogajalo v tem času, tako silovito razgalilo svetovne razmere, kot se že dolgo ni zgodilo. Več stvari se je pokazalo.

Sami smo bili v bližini še hujših tragedij in množičnih zločinov na Hrvaškem, v Bosni in na Kosovu (da ne omenjam Kurdov, Palestincev ...). Videli smo, kako hudo je, ko države, ki bi lahko pomagale preprečiti te vojne, niso reagirale ali pa so reagirale povsem neprepričljivo. Verjetno zato, ker se to ni dogajalo njim, ker to ni bilo v njihovem interesu, ker bi bili stroški preveliki ali ker bi morebitne žrtve vznemirjale domačo javnost. Po drugi strani pa se sedaj za katastrofo neprimerno manjših razsežnosti takoj angažira močna vojaška akcija z mednarodno podporo. Če damo to na tehtnico, se lahko vprašamo, ali so nekatera življenja bolj sveta in več vredna? Kje je tu mednarodna pravičnost? Po tem lahko povsem razumemo gnev muslimanov nad ameriško vzvišenostjo nad drugimi kulturami, kajti ta reakcija jo potrjuje. Za nameček pa vojna nima kaj preprečiti, ampak jo vodi želja po maščevanju, na Balkanu pa bi se dalo marsikaj preprečiti.

Nadalje se zdi farizejsko iti se brezkompromisno vojno proti terorizmu, če vemo, da so nekateri teroristi in diktatorji bili svoj čas plačanci CIE. Namen tovrstnih služb je med drugim, da preko plačancev politično destabilizirajo države, ki so za njih ekonomsko ali politično zanimive in pripeljejo na oblast njim naklonjen režim. Medtem pa vemo, da je ozadje terorizma v nemogočih svetovnih razmerah, kjer se na eni strani kopiči bogastvo, na drugi strani pa vse večja revščina. Če bi bil ves svet vas s 100 prebivalci, potem bi samo 6 ljudi razpolagalo z več kot polovico vsega svetovnega bogastva! Petdeset (polovica!) bi jih bilo lačnih, šestdeset pa bi jih živelo v barakah. To je nehumano, posebej če vemo, da je letna svetovna proizvodnja hrane takšna, da lahko prehrani vse. Zato bi bila edina smiselna borba proti terorizmu - borba proti obupnim socialnim razmeram in neravnovesju v svetu.

Moteče je bilo tudi to, kako so režiserji v ozadju pazili, katere informacije so prihajale do ljudi in kakšen vtis naj bi pustile. Bilo je kot v 'holivudskih' filmih o nacionalnih katastrofah, kar je bila čista manipulacija s čustvi ljudi. Ljudje so imeli pravico videti, kar se je res zgodilo, tudi mrliče. Pravico so imeli, da bi občutili strah, negotovost, trpljenje, obup in žalost. Pravico so imeli, da bi si vzeli čas in šli skozi obupno spraševanje, zakaj se jim je to zgodilo. Ne pa da so jim mediji dirigirano vsilili predstavo, da so v vojni, da se morajo braniti in maščevati. Tako ni bilo časa za žalovanje in s tem za občečloveško solidarnost v trpljenju, ki zbližuje preko državnih, religijskih ali nacionalnih meja.

Nesreča ljudi je, da hitro pozabljamo na prestano trpljenje in se iz njega malo naučimo. Po drugi svetovni vojni, ko so bili ljudje in družba na kolenih, je hitro cvetoča blaginja kmalu prekrila ranjenosti. Samo ugibamo lahko, ali bi bil svet danes drugačen, če bi takrat ljudje ostali odprti do prestanega trpljenja in s tem odprti za notranji čut po pravičnosti, po dobrem za vse - za potrebe srčnosti in povezanosti. Tako pa gremo kot družba vedno znova skozi iste lekcije, iste iluzije, da je vse v redu, dokler je nam v redu, in iluzijo svetovne blaginje. Simbol za to svetovno iluzijo je bil WTC, največji trgovski center, svetovno nakupovalno središče. (To je iluzija svetovne blaginje, ker smo samo na videz vsi deležni blaginje. Več kot polovica sveta je ni.) In ta iluzija se je preprosto sesula pred našimi očmi oziroma TV zasloni.

Kaj bomo sedaj? Jo bomo hitro obnovili ali pa se bomo srečali s pravimi problemi našega skupnega življenja?

Primož Škoberne