VSEBINA

VZGOJA NEPOTROŠNIŠKE KULTURE

Februarja smo na Duhovni univerzi vzpodbudili delavnico 'NE potrošništvo', ki jo je vsakdo lahko izpeljal po navodilih, dostopnih na spletnih straneh Duhovne univerze. Ideja se je porodila zaradi naraščanja potrošniške kulture, ki jo vzpodbuja tržna ekonomija.
Marsikaj o potrošništvu je že napisanega na omenjenih spletnih straneh, prav tako o problemih, ki jih ustvarja, o sugestivnih učinkih reklam in možnostih nastajanja nove kulture bivanja. O omenjeni tematiki je po elektronski pošti nastal naslednji pogovor med novinarko 7D Zvezdano Bercko in učiteljem z Duhovne univerze Primožem Škobernetom.

Pravite, da je potrošništvo veliko večji problem kot odvisnost od drog. Zakaj? So posledice, ki jih navajate (vsesplošna otopelost ljudi, nasilje in celo propadanje okolja) res posledice potrošništva?

Odvisnost od drog je omejena na mladostnike in določene sloje prebivalstva, medtem ko je odvisnost od potrošništva v razvitih družbah globalen pojav oziroma je tako rekoč družbeno vzpodbujen, zaželen pojav. To je podobno, kot če bi vsak dan gledali na televiziji in v časopisih reklame o drogah, ki bi bile podprte z raznimi ugodnimi akcijami, da si jih kupimo. Potrošništvo je način življenja. Racionalnost in gospodarnost nista zaželena. Zaželjeno je - zapravljanje. "Zapravljajte in srečni boste!" Potrošništvo je gonilo ekonomije. Velika proizvodnja zahteva tudi veliko trošenje. Vzemite za primer kozmetiko ali pa avtomobilsko industrijo in vse okoli avtomobilov! Zaradi tega izgubljamo prava razmerja in ravnotežje v življenju - čemu se je potrebno in dobro posvečati bolj, čemu pa manj.

Pred kratkim je bila na televiziji (program National Geografic) oddaja o ameriški družini, ki je šla za nekaj časa živet k neki afriški nomadski družini. Živeli so v razmerah, na katere sploh niso bili navajeni. Vendar so vzpostavili prisrčne stike s plemenom, pri katerem so živeli in tudi med seboj. Ko so se vrnili nazaj, je bila ugotovitev vseh družinskih članov (od osemletnika in dvanajstletnice do staršev), da imamo vsega preveč, da živimo razsipno in da pozabljamo na pomembne stvari v življenju - na odnose, pogovore, prijateljstvo.

Glede propadanja okolja: industrija ne vrne v okolje toliko, kolikor iz njega vzame. Tega ne stori niti država z ekološkimi programi. Bilanca je v ekološkem pogledu negativna. Gre torej za postopno izčrpavanje, onesnaževanje in uničevanje okolja. Otopelost družbe se kaže v nezanimanju za resnične probleme, ki jih imamo. Pomislite samo na profesionalni šport. Kako se množice, predvsem moške populacije, ukvarjajo s tem, ali bomo zmagali ali ne. Pa pri tem sploh ni pomembno, da igrajo kupljeni igralci od vsepovsod in nimajo zveze z nacionalno telesno kulturo. To je samo slepljenje množic, zato da se obrne pozornost ljudi drugam, stran od težav, ki nas pestijo: od vedno večje revščine in vedno večjih socialnih razlik.

Nasilje med mladostniki in odraslimi je tudi posledica tega, ker ljudje doživljajo dejstvo, da človek velja toliko, kolikor plača. In če nima sam v sebi zgrajenih trdnih moralnih načel, potem bo hitro zaključil, da je imeti denar bolj pomembno kot pa način, kako priti do njega. Je to povezano s potrošništvom? Povezano je s sebično tržno ekonomijo, ta pa kot svoj drugi pol potrebuje potrošništvo. Eno brez drugega ne gre.

Govorite o kolektivni hipnozi. Kdo nas hipnotizira in zakaj se pustimo hipnotizirati? Ravnamo pri tem zavestno ali nezavedno? Kako nas lahko propaganda prepriča v nekaj, če tega ne želimo ali v to ne verjamemo?

Od trenutka, ko se zjutraj zbudite in ko pridete v službo, ste izpostavljeni propagandi: v nabiralniku imate že dva do tri prospekte, ko prižgete radio, boste slišali kakšnih 30 sporočil v eni uri, v časopisu so že na prvi strani reklamna sporočila. Na poti v službo boste šli mimo vsaj 20 velikih ('jumbo') plakatov. Po nekaterih izračunih je vsak človek od rojstva pa do 18. leta izpostavljen v povprečju 350.000 reklamam. Zahodnjaki pa smo v povprečju dnevno izpostavljeni grozljivemu številu 4.000 komercialnim sporočilom.

Seveda ne gre za hipnozo v klasičnem pomenu besede, temveč za bombardiranje s propagandnimi sporočili, ki se jim je težko izogniti, če želimo živeti v družbi in se ne želimo osamiti. Ta skrbno zrežirana propaganda ima počasi svoj učinek, podobno kot ima učinek ritmična glasba, ki smo ji nekaj časa izpostavljeni. Čez čas se bomo zalotili, da smo uporabili kakšen slogan, morda za šalo ali kar tako, ker se dobro sliši. Družba, v kateri ga bomo 'izustili', se bo nasmejala, ker bodo vedeli, o čem govorimo. Mi pa se bomo čutili sprejete, razumljene in pomembne. In zakaj potem ne bi kupili tega, kar tako? Za to gre, to so naštudirane strategije! Pri tem mislimo, da reklame ne vplivajo na nas, vendar kaj je tisto, kar je 'in', v modi? Kakšen tip človeka je že nekaj časa 'in'? Lep, mladosten, dinamičen, (pre)drzen - to je podoba, ki jo dnevno favorizirajo reklame. Zakaj? Ker so to zelo dobri, drzni potrošniki! "Lahko je skup spravil, lahko zapravil!" Je danes vrednota biti star in moder? Celo starejše generacije se rade ponašajo s tem, da so še vedno mladi, 'štoserski' in da si upajo uživati življenje z veliko žlico! Kaj pa je resnica? Da se pogosto ne znajo pogovarjati s svojimi že odraslimi otroki, da so morda izgubili stik s partnerjem, da so verjetno osamljeni in da ne znajo spregovoriti o svojih bojaznih, da se starajo in da se jim življenje izteka.

Moč tržne propagande je v laganju! To je industrija ustvarjanja laži. Seveda propaganda ve, da imamo razne bolj ali manj prikrite želje, nepotešenosti, potrebe, strahove. Nanje se 'usede' in začenja z njimi spretno manipulirati, upravljati. Vendar ne z namenom, da bi nam pomagala, temveč da nas izkoristi kot potrošnike - hoče naš denar, zato nenehno in nasilno odteguje našo pozornost. V tem smislu propaganda manipulira z ljudmi, ti pa se odzivajo nezavedno - ne da bi se zavedali, kaj se z njimi dogaja.

Kako ločiti potrošništvo v tem slabem pomenu od nakupovanja, ki pa je vendarle potrebno, saj goli, bosi in lačni ne moremo biti?

Jasno, da kupujemo drug od drugega, saj si ne tkemo blaga za oblačila, ne strojimo usnja za čevlje, ne kuhamo mila, nimamo vsi polja s pšenico. To je delitev dela in medsebojna izmenjava. Marketing, reklamiranje, propaganda - to pa je nekaj drugega. To je nadzorovanje našega prostega časa, okupacija našega uma, da ne bi razmišljali in da bi bili pasivni potrošniki. Potrošniki, ki poslušajo glasbo, ki je 'in', ki jejo prigrizke, ki so 'in', se oblačijo, kot je 'in', govorijo fraze, ki so 'in', imajo dosežke elektronike, ki so 'in', gledajo filme, ki so 'in' ...

Tako manj razmišljamo o razlikah v kvaliteti življenja v zadnjih petnajstih letih (kaj je bilo prej boljše in kaj je sedaj boljše). Ali moramo res pogoltniti ves kapitalizem? Ali se ne bi dalo najti kompromis med socializmom in kapitalizmom? Ne razmišljamo več o političnem sistemu in o tem, koliko imamo preko izvoljenih predstavnikov strank resnično vpliv na urejanje družbenih zadev. Ali smo zadovoljni s takšnim sistemom demokracije? Smo si jo tako predstavljali?

Meni se zdi problem to, da nakupovalni centri postajajo poglavitna ali celo edina središča družabnega življenja, edini prostor, kjer preživljamo prosti čas in srečujemo prijatelje in sorodnike. Kako vi gledate na ta fenomen in kako obstoječo prakso spremeniti?

Da, za to gre. To je problem. V nakupovalne centre se seli življenje kot v nekakšno matrico, ponarejeni svet, umetni raj. Zanimivo in simbolično je, da v teh centrih slišite tudi ptice - ker so skozi prezračevalne cevi zašle v nakupovalne hale in ker ne najdejo več poti ven, morajo nekako preživeti.

Kako spremeniti prakso? Potrošništvo je samo ena plat svobodne tržne ekonomije, ki je v svojem bistvu sebična in nepravična. Ena izmed idej, kako spremeniti prakso, je podeljevanje certifikatov podjetjem, ki se držijo določenega etičnega kodeksa in vzpodbujanje ljudi, da kupujejo pri teh podjetjih. Zakaj etični kodeks podjetij? Na primer, ni etično, da si mastne nagrade izplačajo vodilni menedžerji, ko gre podjetju dobro, ko pa jim gre slabo, odpustijo delavce. Če so menedžerji zaslužni za uspeh, potem so tudi odgovorni za neuspeh in bi ga morali prevzeti na svoja pleča. Podjetje z etiko bi samo, brez pritiska sindikatov, omejilo razmerje med najvišjo in najnižjo plačo na sprejemljivo mero, ki bi odražala odgovornosti, delo, vložena sredstva ... Podjetje z etiko bi investiralo v lokalno okolje, kajti ni etično, da gre veliko podjetje v drugo državo, pobira tam dobiček in vsega odvaja k sebi domov. Podjetja z etiko bi lahko postajali majhni do srednje veliki proizvajalci, trgovci, podjetja in obrti, ki so bolj vrasli v lokalno okolje in bolj soodvisni od njega. Če bi se držali tega kodeksa in bi ljudje zaradi tega raje kupovali pri njih, čeprav malo dražje, potem bi postajali konkurenčni globalnemu kapitalu. Slogan 'manjše je boljše, bolj človeško' bi počasi dobival veljavo.

Drug vidik pa je dviganje kvalitete vsakdanjega življenja s spodbujanjem osebne rasti in duhovnega razvoja: človek naj bi spoznaval in razvijal svoje osebne in duhovne potenciale, živel osmišljeno življenje v skladu z nekim svojim prepoznanim življenjskim namenom, smotrom. Tu se odpira povsem novo poglavje življenja, ki se dotika tudi vzgoje odnosov: kako najti izpolnjenost s pravilnimi odnosi s svojimi bližnjimi in z globljim stikom z lastnimi, pristnimi potrebami. Kajti potrošniško praznino je treba napolniti z globino bolj pristnega življenja.

Povejte, prosim, kaj o gibanju nepotrošništvo. Od kod prihaja ideja in na kakšen odziv je naletela pri nas?

Na to misel smo prišli na Duhovni univerzi ob problemu ameriške agresije na Irak. V ozadju te vojne niso bili človekoljubni interesi, temveč ekonomski - kako dobiti nadzor nad z nafto bogato regijo. Sedanja ekonomija je permanentna vojna. Po drugi svetovni vojni se je namreč večina kapitala, ki je prej ogromno investiral v vojaško industrijo, preusmeril v ekonomijo. Te ogromne investicije v ekonomijo pa so sprožile neusmiljeno borbo za prevlado na tržišču. Ista energija, ki je prej bila v ozadju prve in druge svetovne vojne, to je energija pohlepa po razdelitvi sveta, se je samo preusmerila na področje ekonomije in tukaj nadaljevala s svojimi agresivnimi prijemi. Dokler bo ta energija vladala svetu, tako dolgo tudi vojn ne bo konec.

Mimogrede, potrošništvo ni samo nakupovanje, je tudi preobilje vsega. Ste v nakupovalnem centru že kdaj prešteli, koliko je samo različnih čistil za WC školjko? Zaradi preobilja enakih oz. zelo podobnih artiklov je med njimi takšna neusmiljena borba in toliko vlaganja v reklame. Ogromne vsote se obračajo za reklamne namene. Lahko bi bile porabljene za kaj bolj koristnega! Odziv na nepotrošništvo? Komaj smo začeli, nekaj odzivov pa je že in so na naših spletnih straneh.

Na kakšni ideji temeljijo delavnice o nepotrošništvu?

Ideja je preprosta. Za razliko od majhnih trgovin so veliki potrošniški centri zelo dobro zrežirani z namenom, da ljudi vzpodbudijo k nakupovanju. V teh centrih obstajajo nekakšni nevidni energijski vzorci, ki jim ljudje brez razmišljanja sledijo. To je podobno kot doma, kjer si utirimo določene energijske vzorce. Nekdo pogosto bere časopise z mizice pred televizorjem. Ko bo imel obisk, bodo ljudje, ki bodo sedli h klubski mizici, pogosto nevede prijeli časopis in začeli listati po njem. Sledili bodo namreč energijskemu vzorcu, ki ga je tam ustvaril lastnik stanovanja. Nekdo drug pogosto zahaja k hladilniku po tolažbo in bo ustvaril energijsko pot od naslonjača do hladilnika. Če bo nek obiskovalec sedel v naslonjač, bo morda čez čas začutil, kako lega nanj pritisk, da naj vstane in stopi do hladilnika.

Takšni vzorci so do potankosti zrežirani v blagovnih centrih. Ideja delavnic o nepotrošništvu temelji na filozofiji kitajskih borilnih veščin, kot je na primer judo, ki uporabi nasprotnikovo energijo. Skratka, pojdi v tok nakupovalnega središča in potem obrni to energijo nazaj.

Prebrala sem, kako delavnice potekajo. Vendar, kako se lahko s tem, da naložene stvari iz vozička vrnem na police, ozdravim potrošništva? In kako se lahko s tem začne kolektivna dehipnotizacija?

Ne gre samo za to, da iz vozička vrnemo artikle nazaj, gre za to, da zavestno vstopimo v tok nakupovanja, se mu prepustimo, čeprav vemo, da tokrat ne kupujemo zares. Potem pa, ko smo dovolj v tisti igri, ki jo je hotel ustvariti v nas marketing, se prenehamo igrati nakupovalca. Gremo nazaj in ob vračanju opazujemo, kako se počutimo. Stvar je lahko psihološko zanimiva, ker opazujemo svoje odzive in notranje mehanizme. Nekdo se počuti ob tem olajšanega, lažjega in bolj svobodnega, drug je v zadregi, kot da ni izpolnil tistega, kar se od njega pričakuje, in podobno. Skozi to spoznavamo sebe in kaj se dogaja v nas ob nakupovanju. Po drugi strani pa razbijamo oziroma jemljemo moč energijskemu vzorcu nakupovanja, tisti nevidni sili, ki je v ozadju. Seveda, ta učinek bi postal večji, če bi več ljudi, vsaj tistih, ki so bolj ozaveščeni, kot poskus to izpeljalo. Ne toliko zase, ker bolj ozaveščeni ljudje tako ali tako niso potrošniki, temveč malo za to, da spoznavajo, kaj se dogaja v njih, malo pa zato, da nevtralizirajo te energije in jim odvzamejo nekaj moči.

To je prvi del delavnice, drugi del pa bo posvečen raziskovanju potreb, ki so v ozadju želja. Predvsem želimo s tem obrniti pozornost na problem potrošništva, na problem preobilja in revščine.

Kakšne naj bi bile nakupovalne navade prihodnosti, da bi bile boljše od sedanjih?

Na nakupovalne navade lahko vpliva marsikaj, na primer socialno in ekološko ozaveščanje. Razmišljamo, da bi izpeljali enodnevne ekskurzije v svet klošarjev. Skupina štirih do petih oseb, ki bi klošarju plačala neko vsoto, na primer dva tisoč tolarjev vsak, bi preživela dan pod njegovim vodstvom. On pa bi jih uvajal v preživetje in v svoj vsakdan. Kako s te perspektive izgleda pogled v izložbena okna?

Lahko bi imeli tudi ekskurzije po smetiščih, divjih odlagališčih in v bližino čistilnih naprav. Tudi tam se lahko marsičesa naučimo o 'kolateralni škodi' potrošništva - od obilja embalaže, do pene, ki je tako mamljiva (in nekoristna) na golem telesu, pa tako grda na vodi, da o kemikalijah za čiščenje niti ne govorimo.

Sicer pa se bodo nakupovalne navade same spremenile, ko bomo osvojili druga zanimanja, druge interese. Kot sem že dejal, se tu odpira povsem novo poglavje življenja, ki se nanaša na vzgojo odnosov.