VSEBINA

SAMADHI - duhovno razsvetljenje skozi zlitje

Dve ptici, dva nerazdružljiva prijatelja, na isti veji sedita.
Ena sladke sadeže zoblje, druga jo gleda in ne je.
Na istem drevesu, en jaz se je nemočno izgubil v žalosti in trpljenju, vendar ko zagleda drugega (pravi jaz),
Gospoda v vsej njegovi veličini,
tedaj se njegova bolečina razblini.

Mundaka Upanišada

Eden temeljnih elementov vsake duhovne poti je stik z lastno duhovno globino. Obstaja kar nekaj načinov za dosego tega stika, a najbolj poglobljen in temeljit je zagotovo meditacija. Vsakdo, ki stopa po poti duhovnega zorenja, se prej ali slej sooči s potrebo po intenzivnejšem, predvsem pa sistematičnem in poglobljenem stiku z lastnim notranjim jazom - dušo. Takrat običajno poiščemo pot do najprimernejše oblike meditacije. In postopoma se intenzivira spoznavanje notranjih svetov, ki prinesejo izkušnje enosti, svobode, radostne izpolnjenosti, kreativnosti ... Če ne prej, se tedaj prebudi hrepenenje po tem, da bi v popolnosti izkusili najgloblje zlitje z lastno dušo in preko nje z brezmejno svobodnim in izpolnjujočim svetom transcendence. Potrpežljivost in vztrajnost prej ali slej prineseta tudi to - globoko meditativno izkustvo! Običajna slika sveta, kot nam jo riše razum, ob takšnih trenutkih v hipu zbledi, kot nemi približek dih jemajočemu bogastvu življenja, ki se kaže v tej novi luči. Spoznamo, da je svet v resnici celovit, nedeljiv in razumu nepredstavljivo medsebojno prepleten in povezan.

Temu vzvišenemu trenutku, ko se razblini dvojnost med subjektom in objektom, med človekom kot duhovnim in materialnim bitjem, in ko se odpro vrata v svet enosti ter notranjega zlitja, pravimo samadhi.

Samadhi kot stanje popolnega zlitja z dušo

Sam izraz samadhi (sanskrt) v dobesednem prevodu pomeni dati skupaj, pripeljati v harmonijo, združiti, zliti. Njegova dosega torej pomeni zlitje zunanje in notranje plati človeka. Dvojnost postane enost. Ob tem se razodenejo resnice življenja, razsvetli se vpogled v skrivnosti bivanja, ki so do takrat ostajale skrite. Zasveti iskra vedenja in modrosti. Samadhi je torej razsvetljenje, ki ga dosežemo skozi notranje zlitje.

Zavestno stanje ob samadhiju ni običajno stanje zavedanja in se ne tiče naših čutnih zaznav, občutkov ali čustev, niti misli ali predstav, temveč vse naštete kategorije daleč presega in je z njimi neopisljivo. Kot je vonj cvetice z besedami težko, če ne celo nemogoče, opisati. Kakšen zares je, bomo izvedeli šele, ko se srečamo z njim. Tako se tudi opis resničnega samadhija izmika ubeseditvi. Filozof Plotin pravi: "V tej izkušnji ni dvojnosti. Dvojnost obstaja samo v ločenosti. Zato se ta izkušnja tudi upira opisu. Človek, ki je doživel zlitje s plimami Najvišjega, ne more govoriti o njih, kot da so ločene ..."

Ali obstaja kakšna razlika med samadhijem in razsvetljenjem? Če razsvetljenje razumemo v širšem smislu besede kot intuitivne prebliske notranje luči, ob katerih se lahko razodevajo resnice življenja, potem razlika obstaja. Saj v tem primeru doživetje notranjega zlitja ni nujno. Če pa nam razsvetljenje pomeni trenutke notranjega zlitja z lučjo, potem razlike ni.

Glede na to, da po celem svetu poznajo notranjo in zunanjo plat življenja, lahko opise zlitja teh razsežnosti zasledimo v mnogih tradicijah. Verjetno je najbolj znan budistični izraz nirvana, ki opisuje stanje vrhunske, transcendentne praznine, ko ugasne pojavni svet, kot nam ga kažejo naši čuti. Podobno v zen budizmu s satorijem (razsvetljenjem) dosegajo stanje šunjate ali praznine, ko se um popolnoma umiri. Posledica je vrhunska modrost, ki je zgolj prava odslikava resničnosti. V sufizmu, mistični veji islama, zasledimo izraz fana ali umiranje. Ne gre za fizično umiranje, temveč za umiranje sebične, egocentrične predstave o sebi, ki temelji na ločenosti. Njena smrt omogoča rojstvo novega, presvetljenega bitja enosti (v krščanstvu ta dogodek simbolizira smrt Jezusa in vstajenje). Judaizem pozna izraz en-sof, ki opisuje izkušnjo brezmejnosti. Tudi hebrejski izraz sabat (v židovski tradiciji označuje sedmi dan v tednu, dan počitka, ko morajo prenehati vse dejavnosti) je povezan s tem in ima svoj duhovni pomen. V različnih literaturah se omenja več vrst sabatov in bistvo najvišjega (sabat sabatov ali počitek počitkov) je v zlitju in poznavanju Boga in ljubezni. Tovrstni sabat je večen; "ne smrt, ne bolezen ne moreta vplivati nanj."

Strnimo povedano: samadhi je popolno zlitje z lastno dušo, ko dvojnost ugasne in se srečamo z vrhunskim transcendentnim mirom. S časovne perspektive gledano, obstajata dva tipa samadhija. Prvi je tako imenovani savikalpa samadhi ali zlitje, ki je začasno, podvrženo je času. Tovrstna zlitja so sestavni del duhovne poti. Nirvikalpa samadhi pa je zlitje, ki zavest transcendentne enosti ohranja ves čas, tudi pri običajnem posvetnem življenju. To je vrhunski samadhi, ki predstavlja dosego končnega, vzvišenega cilja duhovne poti.

Dve poti do samadhija

Prva je pot vere in predanosti višji, božanski naravi. To je pot utrnitve majhnih želja osebnosti, obrnjenih v materialni svet, v eno samo, neposvetno željo. V mogočno hrepenenje po notranjem zlitju z Bogom. V krščanski mistiki se to kaže kot težnja po zlitju s Kristusom, muslimanski sufiji in derviši hrepenijo po Alahu, hindujci po zlitju z Atmanom ipd. Hrepenenje kulminira v neposrednem ekstatičnem doživetju božanstva, v popolnem mističnem zlitju v enosti - unio mistika. Čeprav je na Zahodu cerkev pogosto odločno nastopala proti predstavnikom misticizma (misticizem namreč zavrača posredovanje med verujočim in božanskim počelom), pa so ravno različna verstva in religije predstavljale njen temelj. Na Vzhodu se je tej poti posvečala bhakti joga ali joga predanosti.

Druga pot je pot samouresničitve s pomočjo obvladovanja razuma. Razum je glavno določilo 'razumnega človeka' ali homo sapiensa. Je središče, v katerega se stekajo vse informacije, v njem nastajajo naše predstave o sebi in svetu, tam sprejemamo odločitve in od tam usmerjamo svojo aktivnost. Le umirjen razum omogoča notranjo zaznavo in zlitje. Nemiren razum je kot oblačno nebo, ki zakriva sonce. Potrebno ga je kultivirati, ga prefiniti in umiriti neskončno brbotanje.

Osem korakov do samadhija

Kako do samadhija, nam temeljito pojasni veliki indijski mislec Patanjdžali, oče kraljevske ali radža joge. V svojem delu Joga sutre (Nanizanke o jogi) sistematično poda osem korakov, ki popotnika pripeljejo do popolne joge (joga - iz judž, kar dobesedno pomeni vprega, vpreči, prevaja pa se kot združitev ali zlitje). Ti koraki vodijo od zunanjega k notranjemu, od nebistvenega k bistvenemu. Osem korakov joge se ne nanaša samo na meditacijo, ta predstavlja le del dneva, majhen delček življenja, temveč se tiče vseh aktivnosti in našega celotnega delovanja. Na kratko si jih poglejmo.

1. Jama - duhovna etika je namenjena privzgajanju osnovnih lastnosti, ki so potrebne za vstop na duhovno pot.
2. Nijama - pravila duhovnega življenja vsebujejo temeljne napotke, namenjene hoji po duhovni poti.
3. Asana - pravilni položaj se ne tiče zgolj telesa, temveč celotne osebnosti (tudi duševnosti in razuma), in ne nanaša se zgolj na čas, ko meditiramo, temveč na življenje nasploh. S pravilno asano se postavimo v položaj, ki omogoča obrat k sebi in delovanje v skladu z življenjsko nalogo - dharmo.
4. Pranajama - pravilno sodelovanje v pretoku življenjske energije, prane. Bistvo pranajame je v dajanju in sprejemanju, saj zadrževanje pretoka izhaja iz ločenosti in ustvarja napetost.
5. Pratjahara - odtegnitev pozornosti od nebistvenega. V meditaciji je to korak, ko odtegnemo svojo pozornost od zunanjega dogajanja, v življenju pa od tistega, kar za dosego notranjega zlitja ni pomembno ali ga celo onemogoča.
6. Dharana - usmerjena zbranost. Ko je pratjahara dosežena, moramo zbrati vso svojo pozornost in jo usmeriti navznoter k sebi oz. na tisto, kar omogoča duhovno rast.
7. Dhjana - meditacija, poglobljena ali podaljšana zbranost. Postopoma s pozornostjo začnemo prodirati v svojo subjektivnost, vse bolj se približujemo lastni srčiki. To pripelje do osmega koraka.
8. Samadhi - razsvetljenje skozi notranje zlitje je stanje odtegnitve in zatopljenosti v svet notranjega življenja.

Razum je tisti, ki vodi osebnost skozi te korake, jo plemeniti, na koncu pa kultivira in ukine tudi samega sebe. Bistvo radža joge morda najbolje opiše Patanjdžalijev rek: joga čitta-vrti nirodha (joga je ukinitev modifikacij razuma). Naš pravi notranji jaz biva v tišini. Zato lahko veličastno zlitje z lastno dušo dosežemo šele, ko razum zares umolkne, ko v njem potihneta nemir in nenehno brbotanje.

Samadhi nekoč in danes

Čeprav so razsvetljenje skozi notranje zlitje doživljali duhovni iskalci po celem svetu, pa je vendar daljni Vzhod, zlasti Indija, tisti, kjer je težnja po razsvetljenju, zlitju in odrešitvi iz nenehnega kroga rojstev in smrti (samsare) še posebej izstopala. Nemara se zato ob besedi samadhi najprej vzbudi predstava indijskega jogija, ki prekrižanih nog sedi v meditaciji, potopljen v notranjo blaženost zlitja.

Poleg celostne življenjske naravnanosti aspiranta k dosegi notranjega zlitja je k njej bistveno pripomogel življenjski ritem okolja, v katerem je ta živel. Počasno, umirjeno življenje, brez naglice, hitenja, brez odvisnosti od časa. Pogosto je potekalo v samostanih, gozdu ali puščavi, daleč od običajnega posvetnega življenja. Vse okoli njega je dihalo v skladu z eno samo veliko željo: zapustiti materialni svet in uiti iz kolesa rojstev in smrti, iz doline solz, ki se ji reče življenje.

Abstrakcijski ali vzhodni tip samadhija

V takšnih pogojih se je jogi posvečal meditaciji, se v njej stopil z notranjim svetom enosti in se razblinil v njem. Šlo je za odtegnitev iz pojavnega sveta, za popolno abstrakcijo zavesti iz sveta materije. Meditant ni samo umiril fizičnega telesa, duševnosti in razuma (kar je pogoj za samadhi), ampak se je z zavestjo popolnoma odtegnil iz njih. Življenjske funkcije so zdrknile na komaj zaznavni minimum, medtem ko meditant ni vedel zase kot fizično bitje, ne za dogajanje okoli njega, ne za čas. Vse, kar je obstajalo, je bila zlitost, enost bivanja. To je tudi razlog, da se ponekod samadhi opisuje kot 'stanje transa' ali pa 'smrt jogija'.

To stanje je lahko trajalo od nekaj kratkih minut pa do nekaj dni ali v izjemnih primerih celo nekaj mesecev (indijski modrec in mistik Ramakrišna je v samadiju preživel 6 mesecev; v tem času bi fizično telo že odmrlo, če ga ne bi negoval nek menih).

Opisali smo abstrakcijski ali, če nekoliko posplošimo, vzhodnjaški tip samadhija. Ali lahko tudi zahodni človek doseže takšen, abstrakcijski tip samadhija?

Samadhi danes

Preden odgovorimo na vprašanje, si poglejmo, kako živimo na Zahodu, na primer v Evropi. Dinamika in živost sta glavni značilnosti zahodne družbe. Tempo življenja zahteva od ljudi sposobnost hitrega odzivanja. Še tako subtilne spremembe, podatke, informacije moramo biti sposobni v kratkem času vključiti vase in se nanje odzvati. To pa zahteva nenehno aktivnost razuma, nenehno prilagajanje, povezovanje, komunikacijo, pripravljenost na učenje ... V skladu z dinamično atmosfero, v kateri živimo, je tudi kvaliteta naše miselne substance. V nas vrvi nenehen tok misli, ki preskakujejo ena na drugo. V primerjavi z umirjenim razumom vzhodnega aspiranta, ki živi odmaknjen od vrveža, je naš razum kot nevihtno nebo. Je potemtakem rešitev v odmiku od življenja in ukinjanju misli? Glede na pogojenost okolja, v katerem smo že od rojstva, bi bilo vsiljevanje takšne inhibicije ali umiritve razuma, kot jo poznajo na vzhodu, nenaravno in bi lahko imelo za zahodnjaka nezaželene posledice.

Vrnimo se torej k vprašanju, ali je v takšni dinamiki življenja in vpetosti zahodnega aspiranta vanj možen vzhodnjaški ali abstrakcijski tip samadhija? V glavnem ne! Vendar pa to ne pomeni, da ni možna dosega drugačne oblike samadhija, ki je kvalitativno enak abstrakcijskemu.

Samadhi, ki ga lahko doživi zahodni človek, je ravno tako pogojen z umirjenostjo razuma. Šele to omogoči, da se meditant lahko zazre 'navzgor' in se zave notranje luči, ki ga zalije in preplavi. Razlika je v tem, da zahodni učenec modrosti doživi zlitje z notranjim, višjim jazom ali dušo pri polni zavesti, v okviru fizičnih možganov. V zavesti se ne odtegne iz teles osebnosti (to so fizično, astralno in mentalno telo) in zlitja ne doživi v abstrakciji. Obratno. Človek realizira samadhi v okviru razuma in se tega zaveda v svoji fizični zavesti.

Kako doseči vrhunski samadhi?

Napotki, ki so jih dajali duhovni nauki in modri ljudje v preteklosti, veljajo tudi za današnji čas. Čeprav se je oblika doživetja samadhija spremenila, se niso spremenile zakonitosti in pravila hoje po duhovni poti. Vzvišen cilj duhovne poti lahko dosežemo le v okviru celovitega duhovnega razvoja. Čeprav bi si želeli, da bi do samadhija prišli čim hitreje in s čim manj truda, je resnica drugačna. Bližnjic ni. Šele z resno samovzgojo, ki vključuje samodisciplino in samokultivacijo, študijem, meditacijo in osmišljenim delom stopamo po poti, ki vodi v samadhi.

S samodisciplino vnašamo v svoje življenje čistost, red, harmonijo in si s tem odpiramo možnost za privzgajanje plemenitih potencialov, ki jih vsakdo izmed nas skriva v sebi. S študijem (tako duhovnih naukov kot življenja samega) postopoma poglabljamo razumevanje sebe in sveta, v katerem bivamo. Meditacija nudi prepotrebno izkušnjo lastne notranje narave, globoko prepoznanje, kdo pravzaprav smo in kaj skrivamo v sebi.

Eno pomembnejših vlog v procesu duhovne rasti pa igra tudi osmišljeno delovanje ali karma joga. Ta temelji na prepoznanju pristnega notranjega interesa, lastne življenjske naloge - dharme in vloge, ki jo posameznik igra v velikanskem mozaiku duhovne rasti celotnega človeštva.

Čas, v katerem smo, še toliko bolj zahteva od nas vključevanje v aktivnost, delovanje v skladu z lastno naravo, s svojim pravim notranjim interesom. Poleg tega z delovanjem in trudom ustvarjamo notranjo napetost, ki deluje kot invokativni klic po razodetju notranjega življenja in omogoča še pristnejši stik s samim seboj.

Kaj prinesejo tovrstne izkušnje?

Vsako doživetje notranjega zlitja nas temeljito spremeni, saj srečanje s samim seboj razodeva notranje skrivnosti. Postopno se prebuja spoznanje, kdo zares smo in zakaj bivamo. S prepoznanjem svoje prave narave se v nas naselita notranja stabilnost in mir, z njima pa postajamo vse bolj svobodni. Prebudijo se volja, inspiracija in navdih, prebudita se modrost in vedenje, kaj lahko prispevamo k skupnemu soutripanju. V skladu s tem spontano začnemo transformirati svoje življenje.

Notranje zlitje daje tudi izkušnjo povezanosti in enosti. Od tod ljubezen in sočutje, upoštevanje drugih, strpnost, razumevanje, tolerantnost, ki privre na dan kot spontan odziv na nova spoznanja. V bolj pristnem, neposrednem odnosu do soljudi začnemo graditi nov, pravičnejši svet.

Vse to je neprecenljiva vrednost doživetja samadhija. Ta začasna notranja zlitja, ki jih na svoji duhovni poti dosegamo, nam razodevajo življenje, kot ga z običajnimi očmi ne moremo videti. Postopoma nas, korak za korakom, približujejo trajnemu vrhunskemu notranjemu zlitju, ko bomo zaživeli to, kar v svojem bistvu tudi smo.

Zaključimo z besedami modreca Ramane Maharšija:

"Ko človek prvič spozna svoj resnični Jaz, se iz globin njegovega bitja dvigne nekaj, kar ga prevzame. To nekaj presega razum; je neskončno, božansko, večno. Nekateri ljudje imenujejo to Božje kraljestvo, drugi mu pravijo duša in spet tretji nirvana. Hindujci temu rečejo osvoboditev; vi lahko to imenujete kakor koli želite. Ko se to zgodi, človek ne izgubi, temveč najde samega sebe."

Zoran Mihajlovć