VSEBINA

Uvodnik Jesen 2004 (št. 37)

Bodi Jaka!

To jesen bi vas radi nagovorili s prisrčno zgodbico, ki lahko tudi najbolj turoben dan spremeni v sončen. Včasih je potreben zelo majhen korak do velike spremembe. Ne nasedajte predstavam, da to ni mogoče. 'Misija nemogoče' - ne obstaja. Kjer je volja, je tudi pot. Zato naj vam bo branje v navdih in spodbudo, da nekaj spremenite na boljše.

Jaka je bil res človek, ki si ga 'z veseljem' sovražil. Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje, bi bilo že za dva!"

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe?"

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram: ali bom žrtev ali pa se kaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo ali pa izluščiti pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja."

"Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritožil.

"Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso navlako, je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se boš odzval na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali boš slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako boš živel svoje življenje."

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu zatem sem zapustil podjetje in začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj. Več let kasneje sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20 m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.

Pol leta kasneje sva se srečala. Ko sem ga vprašal, kako je, je odvrnil: "Če bi mi šlo bolje, bi bilo že za dva! Bi rad videl moje brazgotine?"

Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, a sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem. "Najprej sem pomislil na svojo še nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje."

"Se nisi bal? Ali si izgubil zavest?" sem ga vprašal.

Jaka je nadaljeval: "Reševalci so bili super. Ponavljali so mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda ko so me pripeljali na urgenco, sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in takrat sem se resnično ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. Medicinska sestra me je vprašala: 'Ali ste na kaj alergični?'

'Ja,' sem odgovoril.

Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moje pojasnilo. Zajel sem zrak in zakričal: 'Na gravitacijo!' Ko se je smeh polegel, sem jim dejal: 'Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!'"

Jaka je preživel zaradi spretnosti zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odločiti in živeti polno življenje.

v imenu uredništva
Nataša Zorc