|
VSEBINA |
ČAROBNA PIŠČAL Očarljiva, vedra zgodba, polna toplega, prisrčnega, pretanjenega, sijočega humorja in poduhovljene povzdignjenosti obenem! Prelepa glasbena pravljica, ki dviguje kotičke ustnic. Lahko očara mlado in staro, ne glede na glasbeno ne-izobrazbo, ne-izkušenost ali ne-posluh. Zvočna kopel! Globinska glasbena masaža. Zdravilno deluje na možgane in telo, na psiho, na čustva in razum, in še globlje, na duhovno bitje. Navdihujoče duhovno učenje o vstopanju v Hram modrosti. Ali pa preprosta zabavna glasbena zgodba o princu in princesi, o smešnem zmaju, simpatičnem Papagenu, ki hoče dobro jesti in piti, z ženkico se ljubiti in veliko otrok z njo roditi, o čudežnih zvončkih ... In še kaj. Film bodo, upamo, kmalu znova predvajali na slovenski televiziji.
Leta 1974 je švedski režiser Ingmar Bergman posnel film - znamenito opero Wolfganga Amadeusa Mozarta Čarobna piščal. Mineva trideset let od premiere, film pa ostaja enako zanimiv, zabaven in sijoče lep. Samo želimo si lahko, da bi nastal še kak operni film, ki bi bil tako privlačen in navdihujoč! Kdor ni odraščal v krogu ljubiteljev klasične glasbe ali/in ni imel te sreče, da bi mu kdo približal operni svet, se bo morda namrdnil. Hja, tisto čudno (milo rečeno!) petje, ko ubogi pevci napenjajo grlo, da jim izstopajo žile, široko odpirajo usta, da iz njih daleč naokoli leti slina, pa še prav hudo se mrščijo in pačijo . Povrhu pa ne razumeš, za kaj gre! In prav nikakršnega zanimivega dogajanja ni! Da bi to bilo privlačno? Vendar je Čarobna piščal drugačna! Kar je za popularizacijo Mozarta in njegove glasbe v osemdesetih letih dvajsetega stoletja pomenil film Miloša Formana Amadeus, je v sedemdesetih Bergmanova uprizoritev Čarobne piščali. Bergman je posnel obnovo ene prvih švedskih uprizoritev opere, zato sta scena in dogajanje skromnejša kot v zgodnjih in današnjih dunajskih postavitvah, poudarek pa je na duhovni vsebini glasbe. Gre za magično gledališko zgodbo, ki jo je Bergman s filmskimi prijemi prikazal tako zanimivo in razgibano, da ji z nezmanjšano pozornostjo sledimo od začetka do konca. Operni pevci pa se izkažejo tudi kot odlični igralci! Zgodba Princ Tamino se izgubi v neznani deželi na begu pred strašnim zmajem. Njegove odrešiteljice, Tri Dame, služabnice Kraljice noči, mu pokažejo podobo princese Pamine, ki jo je ugrabil njen oče Sarastro. V istem trenutku zaljubljen se odloči, da jo bo vrnil materi. Na pot se mora z njim, čeprav nerad, odpraviti tudi zgovorni ptičar Papageno, tudi kraljičin služabnik. Princeso najdeta - vsak po svoji poti. Vendar če želita vstopiti v Hram modrosti, kjer nad njo bedi njen oče, se morata podvreči preizkušnjam. Šele nato se Tamino lahko združi s Pamino, Papageno pa lahko tudi dobi sebi ustrezno družico. Tamino je pogumen in stanoviten, toda ojej, Papageno preizkušnjam ni kos; Pamina pa, ker jo mati peha v maščevaje nad očetom, povrhu pa sama ne ve več, ali jo Tamino še ljubi, hoče narediti samomor. Vendar se vse zaključi dobro in pravično. Operni junaki so predstavljeni plastično in z lahkoto: nedolžnost in šegavost preprostega Papagena; čutnost Treh Dam; demonska narava sebične in neusmiljene Kraljice noči; nasilna in tragična narava Monostatosa; subtilnost in prisrčnost Treh Dečkov, modrih usmerjevalcev in pomočnikov; mir, modrost in vedrina Sarastra1; vzdušje svetosti, dostojanstva in bratstva v Templju. Libretu2 so vseskozi očitali nedodelanost, vendar v filmu brez težav sledimo razvoju dogodkov in psihološki dinamiki opernih junakov. Mozartova opera To je Mozartova zadnja opera (nastala je in prvič uprizorjena 1791, v letu njegove smrti) in njegovo najbolj nenavadno gledališko delo. Načrtovana je bila za skromno gledališče na mestnem robu Dunaja, ki ga je vodil Mozartov prijatelj in brat prostozidar3 Emmanuel Schikaneder, ki je zanjo napisal libreto. Nastala pa je edinstvena kombinacija smešnega in povzdignjenega, za tiste s preprostim in one s sofisticiranim glasbenim okusom, z magičnim privlakom, ki presega razlike v starosti, izkušenosti, jeziku, statusu . Opera je segla do zelo širokega kroga poslušalcev, tako do navadnega občinstva kot tudi do poznavalcev in ljubiteljev glasbe ter do sobratov prostozidarjev. Posebna značilnost Mozartovega glasbenega ustvarjanja je sposobnost, da zelo raznorodne in po lastnostih nasprotujoče si glasbene elemente (slogovno visoke in nizke) poveže v nenavadno harmonično celoto. Kot kuhar, ki v svojo kuharijo vmešava zelo različne sestavine in pripravi odlično jed celovitega, skladnega, zaokroženega slastnega okusa . nebeškega. Kot bi se znašli v prečudovitem božanskem vrtu, polnem različnih rož in vonjav, v njem pa je vse med seboj ubrano, vse na svojem mestu, ničesar ni ne preveč, ne premalo. In vse obsijano s čisto, jasno, toplo svetlobo. Samo občudujemo lahko takšno lepoto! Na primer: v Čarobni piščali se drug za drugim vrstijo elementi italijanske heroične opere (arije Kraljice noči), nemški ljudski napevi (arije Papagena), poduhovljena, povzdigujoča glasba (arije zbora duhovnikov in Sarastra), Bachov način skladanja (arije obeh Oborožencev), arije, kakršne bodo pisali šele v romantiki (arija Pamine). Vse skupaj pa zveni uravnoteženo, skladno! Ezoterično gledano, je to izraz tiste duhovne spoznavne in izrazne duhovne moči, ki žari kot skrivnostna roža - vodnjak v duhovnih globinah človeka; imenuje se intuicija ali buddhi (duhovna ljubezen in modrost). Vsi veliki umetniki črpajo iz nje navdih, zato njihova dela ne ovenijo. Simbolika je bogata in večplastna4 Nekateri so v operi videli naivno ljudsko opero za neuke množice, željne zabave (tipičen primer komične opere oziroma Singspiela). Drugi spet jo dojemajo kot dokument humanizma s sporočilom ljubezni, bratstva in razumnosti. Mnoge očara kot pravljica o borbi med lučjo in temo, v kateri nežnost, skrivnost in globina glasbene pripovedi prežemajo vsako podrobnost s slovesnostjo in z vsestransko dobroto. Veliko se je o njej razpravljalo kot o izrazu pripadnosti prostozidarski loži5. Ni manjkalo tudi psiholoških razlag opere: psihobiografske poudarjajo, da so operni liki izrazi različnih psiholoških vidikov samega Mozarta; druge pa, da gre v operi za prikaz psihološkega dozorevanja otrok, ki se osamosvajajo od staršev. Duhovno sporočilo Ezoterični pogled opero osvetli kot prikaz univerzalnega hrepenenja po vrnitvi Domov. Kot zgodbo o notranjem, duhovnem popotovanju posameznika iz človeškega kraljestva v božje kraljestvo. To je pot duhovnega aspiranta skozi preizkušnje pred vrata duhovne iniciacije, skozi katera vstopi iz 'Dvorane znanja' v 'Hram modrosti'. V Taminu prepoznamo duhovnega iskalca resnice, ki poln zanosa hoče pomagati, popraviti krivico, odrešiti, delati dobro in premagati zlo. Zaletavo prepričan, da sledi srcu, vidi zlo v dobrem in obratno. Vendar tisto, kar je globlje v njem, glas iskrenosti in hrepenenje po resnici, po modrosti, pravičnosti in ljubezni, ga skozi preizkušnje pripelje pred vrata iniciacije in skoznje v Bratstvo modrih. Tako stopa po poti razsvetljenja. Ali kot poje zbor modrih v templju: "Kdor strah pred smrtjo zna premagati, potem se z zemlje dvigne v nebo. Duh njegov bo razsvetljen in posvetil se bo lahko v skrivnosti bogov." In še: "O bogovi, kakšna sreča! Mračno noč je sončna luč prekrila. Novo življenje se bo za mladeniča začelo, kmalu bo našemu duhu predan. Njegov duh je trden, srce čisto. Kmalu, prav kmalu bo nam enak." Taminov antipod je prisrčni Papageno, ki ga modrost prav nič ne zanima (te besede niti ne razume), saj so njegova hrepenenja dobro jesti in piti, ženkico dobiti in z njo veliko otrok roditi. V operi je tudi nekaj opomb o ženskah in njeni naravi. Če jih razumemo v duhu ezoterike, v njih prepoznamo simboličen opis ženske narave v vsakem človeku - to je devske (lunine) inteligentne narave. Kraljica noči je tisti njen vidik, ko je še polna sebične težnje po nadvladi; Pamina pa predstavlja poduhovljeno devsko naravo, ki ji v krščanstvu ustreza devica Marija. Tamino in Pamina sta kot dve polovici enega bitja, inkarnirani duh, zavest in materija. On predstavnik sončnega v človeku, ona luninega, oba pa pripravljena preseči svoje zablode in omejitve, da se izmodrita in najdeta svoje mesto v svetem Hramu. V njem vladajo modrost, ljubezen in krepost, duh medsebojnega bratstva in pravičnosti. Neposvečenim, to je še nedozorelim, vstop vanj ni dovoljen. Vrata vanj se odpro šele po uspešno prestanih duhovnih preizkušnjah (te so prikazane kot molčečnost, neustrašnost in pogum, potrpežljivost, zaupanje in vera; slediti iskreno glasu srca; skozi vrata smrti vstopiti v spoznanje večnega življenja). Tamino in Pamina stabilno premagata preizkušnje in radostno vstopita v 'sveto mesto'. Kjer sta duh in materija pravilno med seboj uglašena, tam cveti življenje, tam vladajo pravičnost, ljubezen in radost! Tako zveni v operi pradavno hrepenenje človeštva, da bi znova zaživelo uglašeno s svojimi starejšimi brati, z duhovnim Belim bratstvom. Slavljenje glasbe, ki zdravi in premaguje smrt Ne glede na vso njeno simboliko, lahko Čarobno piščal užijemo energijsko, kot izjemno zvočno kopel in globinsko glasbeno masažo, ki deluje zdravilno na možgane in telo, na psiho, na čustva in razum, in nas povezuje globoko navznoter, visoko navzgor, z našim duhovnim bistvom. In doživimo glasbo kot živo, duhovno bitje. Čarobna piščal je slavljenje glasbe, dobrohotna moč in lepota katere sta nesmrtni. Odprite se ji in prepustite, naj vas povabi v glasbeno pravljico, ki je obenem duhovno sporočilo, pomenljivo za vas. "Je neprekosljivo lepa in edinstvena v primerjavi z vsem, kar je Mozart kadar koli prej napisal. So trenutki v njej, ko je glasba tako božanska (kot na primer ekstatična glasba, preden Tamino in Pamina vstopita skozi vrata zadnje preizkušnje), da čutim, da moram poklekniti pred njo zaradi vzgiba spoštljivega čaščenja, ki vznikne v meni. Pogosto sem jo poslušal na svojem CD predvajalniku, ko so me v letih študija obhajali nerazložljivi občutki osamljenosti ali depresije. In brž ko so prvi zvoki dosegli moja ušesa, me je razvedrila, poživila, potolažila in pomirila ter me odnesla s seboj v svet glasbene lepote." Vesna Periček Krapež Opombe: 1 Njegovo ime asociira na Zoroastra, boga ognja - boga življenja, luči resnice in spoznanja.
NA KRATKO ... O MOZARTU Wolfgang Amadeus Mozart (1756 - 1791) je osrednja osebnost dunajskega klasicizma (glasbenega obdobja visoke klasike, ki ga postavljajo v čas od 1775/80 do 1820, njeni največji predstavniki so W. A. Mozart, J. Haydn in L. van Beethoven). Značilnost visoke klasike je težnja po idealnem ravnotežju med obliko in vsebino. Izražala naj bi optimizem in vero v pradobroto človeka. Njen ideal je univerzalna, obče človeška glasba, ki presega nacionalne okvirje; glasba, ki je umetniško dovršena, a hkrati dostopna širokemu krogu poslušalcev. Za idealno uresničitev te težnje velja prav Čarobna piščal. Mozart velja za opernega genija in mojstra, njegove najbolj znamenite operne stvaritve so Beg iz Seraja, Figarova svatba, Don Giovanni, Cosi fan tutte. Njegove operne zgodbe so razgibane, napete in dramatične, na odru učinkujejo kot gledališke predstave. Nastopajoče vloge oblikuje stvarno, strastno, kot ljudi z resničnimi, živimi težnjami, obenem pa zgoščeno in silovito. Zato ga radi primerjajo z dramatikom Williamom Shakespeareom. Sicer je njegovo delo nedoumljivo obsežno za tako kratko življenje: 626 registriranih del, od tega 20 oper in oratorijev, 53 simfonij, 32 godalnih kvartetov in kvartetov s pihali, 15 maš, 50 instrumentalnih koncertov, komorna glasba za vse mogoče kombinacije, pesmi, divertimenti, sonate . Na vsakem izmed teh področij je ustvaril glasbo, ki še danes, minevanju časa in spreminjanju človeštva navkljub, poslušalcem zveni 'božansko'! Kar je rojeno iz duhovnega navdiha (iz visoke, globoke intuicije ali buddhija), ne umre in ne usahne, ostane večno živo in mlado, sijoče, navdihujoče, lepo! O PROSTOZIDARSTVU Prostozidarstvo ali framasonstvo je bilo v 19. stoletju duhovno gibanje, ki je želelo pripeljati človeka do ideala plemenitega človeštva in 'zgraditi hram božji na zemlji'. Vsi prostozidarji so veljali med seboj za brate, za enakopravne. Posebne veroizpovedi niso zahtevali, gibanje je bilo tajno, člani so se združevali v ložah. Pomemben vidik prostozidarstva je bila obrednost. Člani so se delili v učence, pomočnike in mojstre; združevali so se v svoje lože, ki volijo svoje mojstre prestola in druge predstojnike; lože so se združevale v velike lože. Tajni obredi se naslanjajo na srednjeveške zidarske cehe, simboli so prevzeti iz zidarske obrti (šestilo, trikotnik). Okultni izvor prostozidarstva naj bi bil v starodavnem Egiptu. Prva velika loža je nastala 1717 v Londonu; francoska (Veliki Orient) je bila znana po revolucionarnih stališčih v času francoske revolucije. Prostozidarji so bili številni umni in ljudje naprednih nazorov (posebno v 18. in 19. stoletju), npr. Voltaire, Diderot, J. W. Goethe, J. G. Fichte, W. A. Mozart, A. T. Linhart . Prostozidarstvo je bilo prepovedano, s strani katoliške cerkve preganjano. Danes je to duhovno usahlo gibanje, lože so le še združbe s finančnimi in političnimi apetiti, ki ponekod (na primer afere v Italiji) posegajo v državne in finančne posle. O BERGMANU Ingmar Bergman (1918, Uppsala na Švedskem), švedski filmski in gledališki režiser, dramatik in scenarist, najbolj znan kot filmski režiser, vendar hkrati ena vodilnih oseb sodobnega švedskega gledališča; plodna umetniška kariera, približno 100 gledaliških predstav, 40 radijskih oddaj, 50 filmov, 15 TV oddaj; tudi avtor nekaj knjig (avtobiografska Laterna magika, 1987, Osebni pogovori 1996, v njih razkrival svoje otroštvo, odnos z očetom, napet in prisiljen zakon svojih staršev). Filmska tehnika inovativna; preprostost, surrealistično vzdušje, kot v sanjah; moč sugestije prek podob in svetlobe; raziskovalec in poznavalec odnosov ženske - moški in človeške psihe nasploh; velika kreativna senzitivnost za igralce; izjemna sposobnost invocirati od svojih rednih igralcev najrazličnejšo igro. Nekateri filmi: [Na vrh strani] |
 |