VSEBINA

Energijsko gibanje

DIVJE GOSI, BELI ŽERJAV IN BELE MIŠI

Pred leti, ko sem se učila tai chi-ja, sva ob neki priložnosti s kolegom Vladimirjem Kaiserjem preživela nekaj navdušenih uric, ko sva si izmenjevala izkušnje in vtise te imenitne veščine. Od takrat je Vlado nenehno poglabljal svoje poznavanje metod energijskega gibanja in borilnih veščin Vzhoda. Pridobil je naziv mojstra v aikidu (2. dan Aikikai) in Daito ryu aiki-jujutsu (1. dan Bokuyokan). Vodi tudi aikido klub Shinki dojo Maribor. Po formalni izobrazbi je magister kemijske tehnologije, večina pa ga verjetno pozna kot učitelja večne modrosti na Duhovni univerzi. V teh dneh Vlado skupaj s kolegi pripravlja DVD o energijskem gibanju, ki bo nazorno opremljen z vajami, razlagami in s komentarji. O pomenu takšnega gibanja in njegovih zvrsteh sva se pogovarjala za Soutripanje.

Da je gibanje zdravo, nas učijo od malih nog. V naši družbi je veliko poudarka namenjenega pomenu telovadbe, rekreativnih športov, gibanju nasploh. V čem se od takega, recimo fizičnega, gibanja razlikuje tako imenovano energijsko gibanje?

Že stari Grki so izumili rek: "Zdrav duh v zdravem telesu!" Rek govori o telesu in o duhu. Takšno gledanje na človeka je celovito. Človek namreč ni samo nekakšen kompleksen fizikalno - kemijski stroj, ampak je poleg tega tudi še energijsko, duševno, miselno in predvsem duhovno bitje. Zahodni odnos do telesne kulture v veliki meri zanemarja celovit pristop k človeku. Poleg tega šport postaja v zadnjem času vse bolj tekmovalen in od športnikov zahteva nečloveške napore, ki jih je mogoče doseči le s pomočjo biokemije in posebnih treningov. Takšen odnos do telesa je katastrofalen in posledično je kar nekaj športnikov ob koncu kariere tako rekoč invalidov. Tekmovalen šport ima še druge negativnosti. Privzgaja duh tekmovalnosti in premagovanja nasprotnika namesto učenja o sodelovanju in sožitju tudi z nasprotnikom.

Po drugi strani pa različne oblike energijskega gibanja obravnavajo človeka celovito. Ne teži se k razvijanju posebne atletske lepote telesa ali k doseganju zlate medalje. Cilj je poenotenje uma, energije in telesa. Zato tudi ugodne vplive lahko začutimo na vseh človekovih nivojih. To človek zaznava ne samo kot bolj zdravo telo, ampak tudi kot še več energije za delo, večji mir in jasnost misli ter konec koncev večjo pretočnost za duhovne energije. Vse to skupaj se kaže kot velika živost in inovativna kreativnost človeka. Ker v različnih oblikah energijskega gibanja skoraj ne poznamo tekmovanj, tudi ni škodljivega učenja tekmovalnosti, pač pa je merilo napredka vsak človek sam sebi. Kolikor vloži, toliko dobi.

Ali lahko navedeš nekaj primerov, načinov oziroma zvrsti energijskega gibanja?

Globalno gledano, bi delil energijsko gibanje na metode, ki vključujejo borilni vidik in tiste, ki imajo izražen predvsem terapevtski vidik. Meja seveda ni čisto jasna. Ljudje so opazovali naravo, na primer veter, tok vode ali gibanja živali, in začeli to posnemati. Spoznali so, da ima takšno naravno, lahkotno in velikokrat krožno gibanje zelo ugodne učinke na celovitega človeka. Tako so se skozi mnoga leta oblikovale različne oblike energijskega gibanja, ki imajo predvsem terapevtski namen. V to kategorijo lahko uvrstimo različne oblike mehkih načinov gibanja (npr. chi kung divje gosi), oblik dihanja ali meditativnih tehnik. Kljub temu, da energijsko gibanje povezujemo predvsem s Kitajsko in z Japonsko, pa je prav, da v ta krog uvrstimo tudi indijsko hatha jogo in različne oblike pranajame. V zadnjem času pa postajajo vse bolj popularni magični gibi tolteške tradicije iz Srednje Amerike, ki jih je javnosti razodela skupina čarovnikov Carlosa Castanede in njihovih učencev.

Ali obstaja kakšna povezava med energijskim gibanjem in borilnimi veščinami z Vzhoda?

Borilne veščine so nastale predvsem z namenom zaščititi se pred agresijo drugih. Lahko bi jih delili na trde ali zunanje, ki bazirajo predvsem na fizični moči in premočrtnem gibanju, in na mehke ali notranje borilne veščine, ki učijo integracijo fizične moči mišic z notranjo energijo chi. Njihova značilnost je mehko, kontinuirano povezano in krožno gibanje. Borilne veščine, ki imajo izpostavljen notranji energijski vidik, so predvsem mehke ali notranje, kot na primer kitajske tai chi chuan, ba qua chang, hsing-i chuan, liu he ba fa in japonski aikido ter Daito-ryu aiki jujutsu. Da meja med terapevtskimi in borilnimi metodami energijskega gibanja ni jasna, lahko vidimo na primeru tai chi chuana, ki je v osnovi borilna veščina, vendar jo danes ljudje poznajo in prakticirajo predvsem kot terapevtsko metodo. Podoben premik k terapevtskim sferam lahko vidimo tudi pri nekaterih šolah aikida.

Res pa je tudi, da imajo nekatere tudi bolj trde borilne veščine (npr. Uechi ryu karate, beli žerjav kung fu in druge) bolj ali manj izpostavljen notranji energijski vidik. Ob tem pa bi rad omenil, da borilnih veščin ne mešamo z borilnimi športi. Sodobni tekmovalni karate, judo, tae kwon do so borilni tekmovalni športi po zahodni paradigmi in zato nikakor ne sodijo v družino energijskih gibanj.

Kako to, da večina načinov energijskega gibanja, ki ga omenjaš, prihaja z Japonske in s Kitajske?

Mislim, da je to povezano z vzhodnjaško tradicijo, ki človeka vidi celovito, za razliko od nas zahodnjakov, ki smo v tem pogledu precej slepi. Razlika v zahodnjaškem in vzhodnjaškem pojmovanju človeka je lepo razvidna iz anekdote, ki jo je opisal velik strokovnjak za kitajske notranje borilne veščine in terapevtske metode B. K. Frantzis v svoji knjigi 'The Power of Internal Martial Arts'. Pri devetnajstih letih se je kot šampijon v karateju začel učiti na Taiwanu pri ba qua chang učiteju Wang Shu Jinu, ki je bil takrat starejši občan s težo kar nekaj čez 100 kg. Ob neki priliki ga je učitelj poučil glede zdravja in pomena notranje energije chi: "Lahko jem več kot ti, bolj pogosto lahko imam spolne odnose kot ti in tudi borim se bolje kot ti, pa vendar praviš, da si zdrav. Torej, mladi mož, biti zdrav je še vse kaj več kot le biti mlad in predvsem je vse odvisno od tega, koliko energije chi premoreš."

Ali bi torej bil 'originalni' izraz za energijsko gibanje chi kung (izgovori se či gon(g))?

Chi kung je le en vidik energijskega gibanja. Lahko bi rekli, da predstavlja njegov najbolj notranji vidik, ki vključuje kontrolo dihanja, vizualizacijo in nespecifične gibe telesa z namenom povečati pretočnost energijskega telesa in dvigniti človekov potencial energije chi. Kot sem povedal že uvodoma, je smiselno pojmovati človeka celovito, zato zanemarjanje zunanjih vidikov na račun notranjih tudi ni pravo. Zato poleg chi kunga tvorita energijsko gibanje še nei kung in wai kung. Nei kung je vadba posebne vrste mišic, ki jih običajno zavestno ne uporabljamo. Kaj je nei kung, postane očitno, ko začne človek prakticirati katero od metod energijskega gibanja. Tudi ljudje, ki so se imeli za prave športnike, so po prvih srečanjih po vadbi z energijskim gibanjem velikokrat tarnali, da jih bolijo deli telesa, ki se jih do takrat sploh niso zavedali. Wai kung pa predstavlja najbolj zunanje vidne vidike vadbe, ki vključujejo dobro ravnotežje, držo, fleksibilnost, povezanost gibanja, koordinacijo in stabilnost. Prave učinke vadbe lahko pričakujemo le, če naše energijsko gibanje vključuje wai kung, nei kung in chi kung. Sicer se zdi chi kung za marsikoga najbolj skrivnosten in zato najbolj privlačen, a zanemarjanje drugih dveh elementov ni pravi pristop. Človeka je potrebno obravnavati celovito.

Kaj pravzaprav pomenita besedici chi kung?

Chi kung je starodavna kitajska umetnost in veščina večanja ter kultivacije energije chi. Chi kung tehnike se lahko izvajajo stoje, sede, leže, v gibanju in med spolnimi odnosi. Te vaje uravnovešajo, regulirajo in jačajo energijske kanale, centre in točke znotraj energetskega telesa človeka. Res pa je, da velikokrat energijsko gibanje enačimo s terminom chi kung, ker ga prav ta notranji vidik dela posebnega.

Besedico chi in njeno različico ki zasledimo v precej pojmih, ki izvirajo iz Kitajske: tai chi, aikido, chi kung . Ali ima v vseh enak pomen oz. kako se posamezne veščine, tehnike energijskega gibanja razlikujejo med sabo?

Beseda chi ali ki pomeni energijo. Največkrat se uporablja v povezavi z energijo, ki oživlja energijsko oziroma bioenergijsko ali etrsko telo človeka. Poleg termina prana, ki izvira iz indijske tradicije, v zadnjem času večkrat naletimo tudi na pojma bioenergija in orgon. Gre za isto zadevo. Vendar se beseda chi ali ki uporablja tudi širše, kar lahko vnese nekaj zmešnjave. Tako termin shinki pomeni duhovno energijo, nekaj kar bi v krščanskih okvirih opisali kot sveti duh.

V okviru aikida sem večkrat zasledil uporabo termina ki v povezavi z notranjo močjo človeka. Osebno mislim, da je takšna uporaba te besede zavajajoča. Človek ima namreč fizično moč oziroma energijo (kitajsko li), ki je produkt krčenja in širjenja mišičnega tkiva in gre ponavadi skupaj z velikimi mišicami. Po drugi strani pa se večanje potenciala energije chi prav tako lahko manifestira kot moč oziroma energija. Vendar je dejansko moč, ki jo v notranje borilne veščine posvečeni človek manifestira, vsota obeh, zunanje mišične moči in notranje moči chija. To vsoto obeh v kitajskih borilnih veščinah imenujejo jin, nekateri aikido učitelji pa uporabljajo namesto besede ki v tem kontekstu termin kokyo-ryoku ali moč diha. Vsekakor pa drži, da moč (jin) mojstrov notranjih borilnih veščin temelji povečini na notranji moči chi-ja, pri začetnikih pa je delež moči chi-ja zanemarljiv in je manifestacija njihove moči odvisna predvsem od mišic.

Od kod veliko zanimanje za energijsko gibanje pri nas?

Mislim, da smo začeli zahodnjaki spoznavati, da grob materializem ne bo prinesel pravih odgovorov na vprašanja o srečnem življenju. Res je, da so zahodna medicina in druge pridobitve sodobne znanosti precej podaljšale življenje povprečnega človeka. Vendar ima danes mnogo ljudi po petdesetem letu (ali še mlajših) precej izrabljena telesa, ki sicer živijo naprej, a pravzaprav ne omogočajo kvalitetnega življenja. Ena od metod, ki omogoča kvalitetno življenje tudi v poznih letih, je gotovo tudi energijsko gibanje v vseh svojih oblikah.

Katera oblika energijskega gibanja se tebi zdi za zahodnjaka najprimernejša in zakaj?

Ljudje smo različni in imamo različne potrebe ter hotenja. Izhajati moramo tudi iz stanja našega telesa. Če je to zanemarjeno ali bolno, je smiselno začeti s preprostimi vajami, s katerimi bomo vzpostavili v telesu vsaj nekaj reda in harmonije. Nato lahko nadaljujemo s kompleksnejšimi metodami. Prav v tem času na Duhovni univerzi sodelujem pri pripravi DVD-ja s serijo vaj energijskega gibanja, ki se ga bo lahko lotil prav vsak.

Poleg koristnosti vadbe pa je fino, če je vadba užitek. Sam sem ga našel v vadbi aikida. Število tehnik in njihovih kombinacij je tako rekoč neskončno in do smrti imam dovolj teme za študij. Poleg tega mi je partner pri vadbi aikida nekakšno ogledalo v razumevanju subtilnih stvari, kot so stabilnost, harmonija in sproščenost. Mislim, da je pri solo vadbi kakšen subtilni moment bistveno težje razumljiv.

Kje se energijskega gibanja, o katerem govoriva, lahko naučimo pri nas?

Danes imamo v Sloveniji kar nekaj šol oziroma učiteljev tai chi chuana, aikida in še drugih oblik energijskega gibanja. Pred časom sem zasledil na internetu tudi možnost učenja ba qua changa. Na razpolago je veliko knjig na to temo, prav tako se da kupiti razne DVD-je in video kasete. V osnovi je kompetenten učitelj boljši, vendar se z dobro voljo človek lahko tudi sam marsikaj nauči. Tudi na Duhovni univerzi se že v prvem letniku slušatelji naučijo nekaj osnov energijskega gibanja. Kot sem že omenil, pa zdaj kot dopolnilo in spodbudo za nadaljnje delo pripravljamo tudi DVD.

Barbara Škoberne