VSEBINA

OMEJEVANJE IN KAZNOVANJE STA KRATKEGA DIHA

V lanskem decembru sem v Dnevniku zasledil članek Mojce Lorenčič z naslovom 'Vse bolj v alkoholne hlape zavita Slovenija'. Prispevek razkriva nekatere kratkoročne rezultate Zakona o omejevanju porabe alkohola, ki je bil sprejet marca 2003 in s strani ljudstva 'krščen' kot Kebrov zakon.

V uvodnem stavku tega prispevka piše: "Povečuje se število umrlih zaradi alkohola, povečala pa se je tudi registrirana poraba čistega alkohola na prebivalca". V nadaljevanju nam postreže tudi s podatki. V letu 2002 je zaradi vzrokov, ki jih je mogoče pripisati alkoholu, v Sloveniji umrlo 536 ljudi, v letu 2003 pa se je število povzpelo na 608 smrtnih primerov. Leta 2002 je povprečen državljan (pri teh podatkih so upoštevani samo starejši od 15 let) popil 11,7 litra čistega alkohola, medtem ko je v letu sprejetja Kebrovega zakona količina zrasla na 12,3 litra. Zaradi vzrokov, neposredno pripisanih alkoholu, so leta 2002 našteli 3.962 bolnišničnih zdravljenj in 6.517 obiskov v specialističnih ambulantah. Povprečno je tak bolnik preživel v bolnišnici 27 dni. Zaradi 2.137 primerov začasne odsotnosti z dela je bilo izgubljenih 84.151 koledarskih dni. Tovrstnih podatkov za leto 2003 avtorica prispevka sicer ne omenja, a glede na trend v letu 2003, lahko sklepamo, da so tudi tu številke višje kot leto poprej. Omenjeni podatki torej kažejo, da je kratkoročni učinek Kebrovega zakona slab. Ko bodo znane številke za leto 2004, bo slika o učinkovitosti omejevalne politike mnogo bolj razvidna.

Vedno več mladih pivcev

Zaskrbljujoče je, da vedno več mladih posega po alkoholu. Evropska raziskava Espad, ki meri uporabo alkohola in drugih drog med dijaki prvih letnikov srednjih šol v 35 evropskih državah, je pokazala, da je droga številka ena med mladimi v Sloveniji še vedno alkohol, saj ima z njim izkušnje več kot 90 odstotkov dijakov med 15. in 16. letom starosti. Odstotek 15- in 16-letnikov, ki so odgovorili, da še nikoli v življenju niso pili alkoholnih pijač, se je s 13 odstotkov v letu 1995 znižal na 8,3 odstotke v letu 2003. V tem istem obdobju se je zelo povečal odstotek anketiranih, ki redno pijejo: s 14 na 25 odstotkov. Po besedah Eve Stergar, ki je na Inštitutu za varovanje zdravja predstavila rezultate raziskave, so mladi povedali, da je alkohol zelo dostopen. "Pijejo lahko doma, pri prijateljih, na cesti . Kar tretjina jih je povedala, da so v zadnjem mesecu kupili alkohol v trgovini ali na bencinski črpalki, kar glede na starost ne bi smeli." S temi besedami je Strgarjeva ponazorila 'uspešnost' izvajanja alkoholnega zakona.

Posledice alkoholizma

Strokovnjaki ocenjujejo, da je prekomerno uživanje alkohola posredno odgovorno za 20 do 30 odstotkov primerov ciroze jeter, samomorov, raka grla in požiralnika, epilepsij, prometnih nezgod ... Pri ugotavljanju tovrstnih posledic pa se pogosto omejijo na merljive in predvsem registrirane posledice ter marsikdaj izpustijo številnim očem prikrite socialne posledice alkoholne odvisnosti. Vsi bolj ali manj vemo, kako alkoholna opojnost vpliva na kakovost življenja odvisnika in njegovih družinskih članov. Tam, kjer je odvisnost, ni prave ljubezni, odgovornosti in sreče, je pa veliko nasilja, žalosti, jeze in bolečine. Vse to pa ima daljnosežne škodljive učinke, ne samo na življenje teh družin, temveč tudi na stanje v širši družbi in na prihodnje rodove. Posledice neustrezne rabe alkohola so torej mnogotere, poleg tega pa predstavljajo veliko finančno breme za družbo, ocenjujejo ga na dva do tri odstotke bruto domačega proizvoda. Zgornji podatki jasno kažejo, da odvisnost od alkohola precej stane državo in državljane, a se kljub temu odgovorni teh težav lotevajo s precej neučinkovitimi prijemi, kot so na primer omejevalni zakoni.

Varnost na cesti

Poglejmo si še en pereč slovenski problem - varnost v cestnem prometu. Kot vsi dobro vemo, je s 1. anuarjem 2005 stopil v veljavo spremenjen Zakon o varnosti v cestnem prometu. Bistvene spremembe so povišanje denarnih kazni in strožje sankcioniranje s kazenskimi točkami. Po novem si tisti, ki niso pazljivi, eno kazensko točko prislužijo že zaradi malenkostne prekoračitve največje dovoljene hitrosti, to je 10 kilometrov na uro. Če v naselju prekoračite največjo dovoljeno hitrost za 30 kilometrov na uro, je kazen precej višja, saj je treba odšteli 120.000 tolarjev, za povrh pa boste dobili še 5 kazenskih točk. Za isto prekoračitev (30 km/uro) na avtocesti je višina denarne kazni 30.000 tolarjev, pridobite pa si eno kazensko točko. Bolj sankcionirana je tudi vsebnost alkohola v krvi oziroma vinjenost, ki je ob preveliki hitrosti še en pomemben dejavnik zaradi katerega prihaja do prometnih nezgod. Kdor bo pri kontroli napihal več kot 1,1 promila, bo moral odšteti 120.000 tolarjev in si 'prišteti' 10 kazenskih točk. Voznik, ki mu test pokaže več kot 1,5 promila, si prisluži kar 18 kazenskih točk, to pa avtomatično pomeni trajni odvzem vozniškega dovoljenja.

Marsikdo bo rekel, da je prav, da velikim prekoračitvam, bodisi hitrosti bodisi dovoljenih količin alkohola v krvi, sledi visoka kazen, saj tisti, ki tako grobo prestopajo omejitve, ogrožajo sebe in druge udeležence v prometu. Tudi sam se s tem strinjam, a se bojim, da še tako visoka kazen ne bo ovira za nekatere 'cestne dirkače', zlasti, če imajo dovolj globok žep. Zanimivo je, da v prenovljen zakon niti policija ne verjame, saj imajo s tovrstnimi poskusi že nekaj izkušenj. Zadnji dve zamenjavi Zakona o varnosti v cestnem prometu sta se zgodili leta 1974 in 1998. V obeh primerih so zabeležili največje učinke v prvih treh mesecih, ko so bili vozniki zaradi strahu bolj disciplinirani, a sčasoma, pravijo na policiji, vedno bolj pozabljajo na novi zakon in se stvari vrnejo v stare tirnice. Ker je bilo v prvih treh mesecih leta 1998 od začetka veljavnosti zakona manj nezgod in žrtev na cesti, je bila tudi bilanca tega leta ugodnejša. To je puščalo vtis, da je zakon vendarle učinkovit. Žal je že bilanca naslednjega leta pokazala realno situacijo. Na osnovi teh izkušenj na policiji tudi letos pričakujejo, da bo v prvih treh mesecih prišlo do upada števila prometnih nezgod kot tudi števila smrtnih žrtev na cesti. Po tem obdobju pa pričakujejo, da bodo številke spet narasle. Kot vidimo, sta omejevanje in kaznovanje relativno neučinkoviti metodi za reševanje perečih problemov.

Izvajanje zakona

Tako kot pri Kebrovem zakonu se bodo verjetno tudi pri cestno prometnem pokazali problemi pri izvajanju zakona. Problem vidim v nizkih prekoračitvah v povezavi z ozaveščenostjo policistov. Čemu bi naj v prvi vrsti služil nov zakon - večji varnosti v prometu ali polnjenju policijske blagajne? Do prekoračitve dovoljene hitrosti za 10 km/uro nehote lahko pride na mestih, kjer prometni znaki niso najbolj posrečeno postavljeni (marsikje je omejitev 50 km/uro, čeprav je cesta pregledna in ob njej ni nobene hiše) ali zaradi nenatančnih merilnikov hitrosti, zlasti pri starejših avtomobilih (policist bo seveda upošteval z radarjem izmerjeno hitrost in se ne bo oziral na morebitno nenatančnost avtomobilskega merilnika). Marsikdaj v preteklosti sem videval policijske 'zasede' na mestih, kjer se je dalo v relativno kratkem času pobrati veliko denarja, čeprav zanemarljive prekoračitve hitrosti na tistih mestih resnično niso nikogar ogrožale.

Upam, da bo naša prometna policija v prihodnje nadzorovala promet na krajih, kjer je res nevarno in kjer se statistično zgodi največ prometnih nesreč, saj bodo že s svojo prisotnostjo na teh mestih vplivali na voznike in preprečili veliko nepotrebnih nesreč, ne da bi bilo treba poseči po kaznovalnih ukrepih. Ne vem pa, če se bodo zmogli odpovedati lahkemu zaslužku na relativno nenevarnih cestnih odsekih.

Kazen dolgoročno ni vzgojna

Že nekaj časa se sprašujem, kako to, da odgovorni ne sprevidijo, da je sankcioniranje, kaznovanje in omejevanje dolgoročno povsem neučinkovito. Izkušenj, ki potrjujejo to trditev, imamo več kot dovolj. Ne vem namreč, ali tega v resnici ne spregledajo in se zato trudijo iskati rešitve v okviru stare paradigme, ali pa vedo, kje tičijo pravi vzroki, a se jih bolj resno ne lotijo, ker vedo, da je v to potrebno vložiti veliko več truda kot v preoblikovanje omejevalne in kaznovalne politike.

Prekomerno uživanje alkohola in prehitra vožnja sodita v skupino (samo)destruktivnih vedenj. Kdor se tako vede, se ne zaveda dragocenosti življenja, ne spoštuje zares ne sebe ne drugih, v njem je najverjetneje veliko nemira, prikritega strahu, negotovosti, jeze, žalosti in drugih potisnjenih čustev. Ljudje, ki se spoštujejo in imajo radi, se zagotovo ne bodo spuščali v dejavnosti, s katerimi lahko škodijo sebi in svoji okolici. Prepovedi in kaznovanja nikakor niso prava rešitev. Več pozornosti bi morali posvetiti programom za preventivo in ozaveščanje prebivalstva. Izvor naših težav sta pomanjkanje ljubezni in čustveno nasilje, ki smo ga bili deležni od rojstva naprej. Vzroki so torej v človekovi dokaj zapleteni duševnosti. Prav zato bi posebno pozornost morali posvetiti programom, ki se ukvarjajo z vzgojo in izobraževanjem o pomenu medsebojnih odnosov, o bolj ustreznem ravnanju s čustvi, o pravilnem odnosu do sebe in podobno. Vsi programi, ki pomagajo ljudem v njihovih stiskah in pri oblikovanju bolj ustrezne samopodobe, bi si zaslužili več pozornosti in podpore s strani države, kajti prav ti se lotevajo pravih vzrokov družbenih težav. Ugrizniti v nacionalno psiho bi pomenilo 'zagrabiti bika za roge', a kaj, ko vsi vemo, da je to tek na dolge proge in nam nekako ne diši, da bi se ga temeljito lotili.

Brane Krapež