VSEBINA

KAJ NAM SPOROČAJO ČUSTVA?

Ljudje v življenju hrepenimo po prijetnih čustvih, kot so sreča, radost in zadovoljstvo, ter se izogibamo neprijetnim občutkom, ki jih prinašajo jeza, strah, žalost in zavist, če omenimo le najpogostejše. Zato se je v življenju dobro vprašati, kaj je tisto, kar nas osrečuje in izpolnjuje.

Prosim, razmislite o tem, preden nadaljujete branje - čas, ki si ga boste vzeli za to, se vam bo gotovo obrestoval.

Ugotovili ste, da vam srečo prinašajo različne stvari, osebe ali dogodki. Lahko je to dober nakup, srečanje s prijateljem, nepričakovano lepe počitnice, rojstvo otroka, uspeh v poslu, premagana bolezen, ustvarjalni navdih ali lep sonči zahod. Sreča lahko prihaja od zunaj, lahko pa jo najdemo tudi znotraj. Ne pravijo zaman, da je sreča v miru doma. Ko smo notranje umirjeni, potešeni, v harmoniji s svetom in samim seboj, takrat občutimo radost in veselje do življenja.

Kadar smo v konfliktu (bodisi da se ne razumemo s partnerjem, da nismo zadovoljni z otroki, da starši pritiskajo na nas ali da smo s sodelavci na bojni nogi), kadar ni ravnovesja med našimi željami in možnostmi, med našimi čustvi in razumom, med našimi pričakovanji in resničnostjo, med tem, kar smo, in tistim, kar bi radi bili, smo vznemirjeni. Ko ni harmonije, miru in ravnovesja, takrat se v nas prebudijo neprijetna čustva. Jezni smo, ker ni tako, kot mi hočemo. Strah nas je, da ne bomo izpolnili pričakovanj. Zavistni smo, ker gre drugim bolje. Imamo občutke manjvrednosti in prikrajšanosti, ker ne znamo in ne zmoremo dobiti tistega, kar bi radi. Žalostni smo, ker nas je življenje prizadelo. Zagotovo nikomur ne zavidamo takšnih občutkov, kar pa ne pomeni, da se jim moramo za vsako ceno izogibati. Vsa čustva so človeška in vsako čustvo je dragoceno. Če prisluhnemo, kaj nam čustva s svojo prisotnostjo sporočajo, bomo odkrili pot, ki nas bo pripeljala do sreče in zadovoljstva.

Ko se v nas pojavijo močna čustva, ljudje uporabljamo različne scenarije. Poglejmo si, kako v teh scenarijih ravnamo s svojimi čustvi in kaj bi se zgodilo, če bi ravnali drugače.

Prvi scenarij: Vse je v redu. Čutimo samo tisto, kar je prijetno in pozitivno.

Zagotovo poznate osebe, ki nenehno pomirjajo: "Saj bo vse dobro, ne bodi žalosten. Saj ni tako hudo, ne se jeziti. Se bomo že zmenili, samo ne se kregat. Jaz bom poskrbela, da se boste dobro počutili." To so ljudje, ki ne prenesejo konflikta. Prevzemajo veliko več odgovornosti, kot jim je pripada, samo da bi ohranjali navidezni red in harmonijo. Pripravljeni so potrpeti, da bi se drugi počutili prijetno. Pri tem pa niti ne opazijo, da se tudi sami ne počutijo dobro, da so pogosto preobremenjeni. Ker svoje neprijetne občutke potlačujejo, tudi niso sposobni sprejeti negativnih čustev drugih. Povrhu vsega pa imajo pogosto v svoji bližini osebo (partnerja, otroka, sodelavca ali celo prijatelja), ki uporablja komplementaren scenarij v smislu: "Ti si kriva za moje občutke! Ti me jeziš! Ti me ne razumeš!"

Poglejmo primer, ki ga je opisala neka mamica. Njen sedemletni sin je prišel iz šole, vrgel torbo po hodniku in se kujavo usedel na tla.
Ko ga je vprašala, kaj se dogaja, je rekel: "Pusti me, kaj mi težiš, a zdaj me boš pa še ti jezila!" Čeprav ne zlahka, je zadržala svoje občutke, saj se ji ni zdelo pravično, da se sin jezi nanjo, ko pa mu ni nič storila.
Po kratkem obdobju tišine je iz fanta znova privrela jeza: "Ta neumna učitlca, ni mi hotla dat Pokemon pobarvanke!"
"Gotovo je imela kakšen razlog," je rekla mama.
"Ja, ker sem se stepel s sošolcem. Presneti .," je fant stiskal pesti in v mislih žugal sošolcu.
"Si pa jezen," je mama pritrdila njegovim občutkom.
Sedaj se je fant začel tepsti s pestmi po glavi in dejal: "Kar naprej me je izzival, jaz se pa nisem mogel zadržat!"

Ko je izrekel te besede, so ga oblile solze. Žalost, to je bil njegov resnični občutek, in nemoč, ker ni znaj najti izhoda iz situacije. Pravzaprav je imel en sam vzorec, ki ga je prinesel še iz vrtca - če te kdo izziva, udari nazaj. To pa zdaj ni bilo dovoljeno. Fant za to situacijo ni imel ustreznega vzorca vedenja. To je bilo notranje sporočilo njegove jeze, jeze, ki jo je najprej stresal na mamo, nato na učiteljico, pa na sošolca, dokler je nazadnje ni usmeril nase in preko nje prišel v stik z občutkom žalosti, ki je izražal njegovo nemoč. Če bi se mama na njegovo jezo odzvala s svojo jezo in mu ne bi dovolila, da jo izrazi, ne bi nikoli izvedela, kaj je v ozadju. Čustva se pogosto "preoblačijo" eno v drugo in v svojih globinah pogosto niso taka, kot se kažejo navzven. Če jim prisluhnemo, se nam lahko postopoma razkrijejo in nam razodenejo svoje sporočilo.  

Drugi scenarij: Občutke dramatiziramo, predvsem tiste negativne.

Nekateri ljudje res znajo iz muhe narediti slona. Sosedov otrok pozabi ključe v vratih stanovanja in sosedo na to prijazno opozorimo. Čez čas pa slišimo na hodniku vpitje: "Ključe si pustil v vratih, a veš, da bi nam lahko vse pokradli! Ne, ne veš, saj te nič ne briga! Nate se res nikoli ne morem zanesti! Takšen si kot tvoj oče!"

S takšnim načinom izražanja vzbujamo v drugem občutke krivde in neustreznosti. Na ta način podzavestno prikrivamo enake občutke, ki jih imamo sami. Mnogi radi izkoriščajo majhne napake drugih, da lahko skoznje varno sprostijo svoje čustvene napetosti, ki izvirajo iz globljih notranjih konfliktov, s katerimi se sami ne želijo ukvarjati. Včasih pa so dramatični občutki zaskrbljenosti in strahu zgolj posledica naše črnogledosti in bujne domišljije. Oseba, ki dramatizira svoje občutke, je v močnem čustvenem neravnovesju. Niha od pretirane prijaznosti do nerazumljive agresivnosti. Če bi zmogla sprejeti svoje občutke in pogledati kakšne miselne predstave so v ozadju občutkov, bi lahko marsikaj izvedela o odnosu, ki ga ima do sebe.

Tretji scenarij: Nič ne čutimo, z občutki se ne ukvarjamo.

Smo "cool", nič nas ne spravi iz tira. To pomeni, da resnično živimo samo v glavi. Odrezali smo se od svojega čutenja. S tem, ko se odrežemo od svojih občutkov, se odrežemo tudi od svojih potreb. Sčasoma več ne vemo, kaj si v resnici želimo. Živimo samo še po predstavah. Tako življenje postaja vse bolj prazno, v njem ni več radosti in veselja. Izgubljamo voljo do življenja. Pa ne samo to. Ogrožamo tudi svoje zdravje. Ni res, da ne bi čutili. Le zavedamo se ne, da čutimo. Čustveno energijo potlačimo, še preden pride do naše zavesti. Skrijemo jo - jezo v jetra, strah v ledvici, zaskrbljenost v želodec, žalost v prsni koš. Neizražena "pritiska" na te organe in povzroča psihosomatske bolezni, del nje pa se shrani tudi v obliki mišičnih napetosti, kar se odraža v telesni drži, ki postaja vse bolj toga. V medsebojnih odnosih pa neizražena čustvena energija deluje kot nevidni obrambni zid. Takemu človeku se čustveno ne moremo približati, zaprt je vase in ne dovoli, da bi se ga pretirano dotikali.

Če ste med tistimi, ki ne čutijo nič, je skrajni čas, da se potrudite in se malo pogosteje vprašate: "Kaj sedaj čutim?" Na ta način boste pokazali zanimanje za svoje notranje dogajanje in čustva se bodo začela odzivati. Tako boste počasi osvobajali svojo vitalno energijo in si povrnili veselje do življenja.

Četrti scenarij: Strah nas je, da bi se prepustili lepim občutkom.

Morda si mislimo, da če se ne bomo pretirano prepuščali pričakovanju in veselju, potem tudi žalost in razočaranje ne bosta tako huda. Pri tem scenariju gre lahko za podzavestno manipulacijo. Ker vemo, da so čustva muhasta in nihajo iz ene skrajnosti v drugo, si mislimo, da jim bomo na ta način imeli nekoliko pod nadzorom. A čustva v resnici rabijo vse kaj drugega kot nadzor. Čustva si želijo biti sprejeta. Ko enkrat to storimo, tudi spoznamo, da lahko v veliko večji meri vplivamo nanje, kot smo mislili. Energijo čustva, ki ga sprejmemo,  lahko porabimo za uresničevanje svojih želja in hotenj. Čustva so naša osnovna motivacijska energija. Če jo stalno zavračamo, postanemo v življenju neučinkoviti. Nikamor se ne premaknemo. Ni sicer pretirano slabo, dobro pa tudi ni. Je nekakšen status quo. Z globljim čutenjem pridemo tudi do globlje notranje motivacije, do tistih pravih življenjskih ciljev, za katere nam nikoli ne zmanjka volje, energije in navdušenja.

Peti scenarij: Za svoje občutke krivimo druge.

Na obisku smo, otrok pa ves čas sitnari in hoče, da gremo domov. Glasno kritizira dolgočasnost "scene" in nas priganja, dokler nam ne popustijo živci: "Zakaj to počneš? Ali se moram vedno jeziti zaradi tebe? Vesela bi bila, če bi se enkrat za spremembo obnašal drugače?"

Se slišite, kako vse v vas kriči: "Ti, ti, ti!" Ti si odgovoren za moje dobro počutje, za mojo jezo, za moje veselje. Seveda je res, način, kako se drugi obnaša, kaj počne in govori, zagotovo vpliva na to, kako se ob njem počutimo. Vendar pa, resnici na ljubo, morda le dajemo preveliko težo zunanjim okoliščinam. Verjetno drži, da je otrokovo vedenje neprimerno, a kdo pravi, da se moramo zaradi tega jeziti in se slabo počutiti? Jeza, ki se prebudi v nas, je morda bolj posledica naših pričakovanj, kako naj bi se otrok obnašal, da bi se nam zdelo lepo in vljudno. Če ne bi imeli teh pričakovanj in če za nas ne bi bilo tako pomembno, kako se obnaša, bi se verjetno sploh ne jezili. Otroka bi lahko razumeli, mu povedali, da tako vedenje ni lepo, mu morda pomagali, da se s čim zamoti, ali pa ga preprosto prepustili njegovim občutkom.

Čustva nam vedno prinašajo dvojno sporočilo. Prvo je povezano z zunanjim dogajanjem in nam pravi, da se otrok ne obnaša lepo. Drugo pa je povezano z našim notranjim stanjem in nam kaže, da imamo glede otrokovega vedenja določena pričakovanja. Ponavadi se osredotočimo na prvo sporočilo in skušamo vplivati na otrokovo vedenje tako, da bi se spet počutili prijetno. Vsi imamo izkušnje, kako (ne)uspešno lahko čustveno vznemirjen starš pomiri prav tako čustveno vznemirjenega otroka. Zato je morda bolje, čeprav ne lažje, prisluhniti drugemu sporočilu. Kaj nam jeza govori o naših pričakovanjih in predstavah? Kaj ustvarjamo v svoji glavi? Morda nas v resnici bolj kot otrokovo vedenje skrbi, kaj si bodo mislili o nas, kako slabi starši smo. Lahko si predstavljamo, kaj drugi smatrajo za lepo vedenje, in si želimo, da bi naš otrok tej predstavi ustrezal. Si morda s tem želimo dobiti priznanje, da smo dobri starši?

Če smo iskreni, sploh ne gre za otroka, temveč za nas same, za našo lepo samopodobo. Na čem jo gradimo? Na vedenju svojega otroka ali na svojem lastnem vedenju? Mnogo pomembnejše kot to, kako se naš otrok obnaša, je, kako se bomo mi na to obnašanje odzvali. To veliko več pove o nas kot karkoli drugega. Naš odziv govori o naši zrelosti, čustveni samostojnosti, ustvarjalnosti in ljubeči modrosti.

Čustva navznoter vedno nagovarjajo našo dušo. Ko jih notranje sprejmemo in razvozlamo njihovo sporočilo, utihnejo. Dosegla so svoj namen, usmerila so našo pozornost navznoter. Vsak pogled navznoter nas obogati z novim prepoznanjem o sebi in nas poveže z ustvarjalnim jedrom naše biti. Tam lahko najdemo pravo rešitev za življenjske izzive, tam najdemo svoj notranji mir in svoje zadovoljstvo.

Barbara Novak Škarja