VSEBINA

PREBUDIMO HEROJA V SEBI

Danes, ko neoliberalno kapitalistično potrošništvo s svojo zaslepljevalno močjo uspava ljudi in zasužnjuje njihovega duha, mnogi nimajo več občutka, da so sposobni izjemnih dejanj in da lahko spremenijo ne le svoje življenjske navade in razmere, temveč da lahko pripomorejo tudi k spreminjanju širše družbe. Heroji so postali oznaka za svetle spomenike na izjemne posameznike v preteklosti, z junaki pa mislimo predvsem še na spretneže snežnih strmin, gorskih pobočij, nogometa ali filma. Temu sorazmerni in iz gonje po dobičku izhajajoči so tudi njihovi vrtoglavi dohodki, ki si jih prizadeven delavec ne more niti zamisliti.

Zato bi želel, da si s prispevekom v skupnem kratkem popotovanju ogledamo življenjske poti nekaterih ljudi, ki so s svojo požrtvovalnostjo izboljšali življenje sodobnikom in potomcem, vsem nam. Proti koncu si bomo pogledali lastnosti teh ljudi - herojev in se vprašali, ali lahko tudi mi razvijamo te lastnosti. Smo v času, ko lahko kritična masa ljudi vpelje v svet povsem novo kvaliteto življenja. Ta doba ni daleč, morda je le par desetletij oddaljena. Prav zato, ker smo tik pred tem, da se zdani, se zdi, da smo trenutno sredi najtemnejše noči.

Heroji v vojnah, ki so reševali narode

Tisti, ki izviramo s štajerskega konca, se verjetno še spomnimo Slave Klavore, pogumne mariborske dijakinje, ki je na začetku okupacije l. 1941 organizirala narodnoosvobodilno gibanje na širšem mariborskem območju. Že avgusta 1941 so jo gestapovci aretirali, jo mučili in nato ustrelili na dvorišču mariborskih sodnih zaporov. Ko so nemški vojaki namerili puške proti skupini obsojenih na streljanje, si je odstranila črni prevez čez oči in se obrnila proti njim. Tiho in odločno jim je zrla v oči. Eden od vojakov se je zlomil in odvrgel puško. Tudi njega so postavili pred strelski vod in puške so izstrelile svoje smrtonosne naboje.

Klavora je bila kasneje odlikovana z redom narodne herojinje in je bila ena od 169 Slovencev, ki so bili med vojno ali po njej odlikovani za izrazito junaštvo in hrabrost. Pogumnih Slovencev, ki so se uprli med 2. svetovno vojno okupatorju, je bilo okrog 70.000, od teh jih je 30.000 padlo. Vsi ti so žrtvovali svoja življenja na bojnem polju, kjer se je postavljal pod vprašaj nadaljnji obstoj slovenskega naroda.

Med imeni narodnih herojev so mnogi, katerih življenjska pot in delo še zmeraj navdihujeta ljudi: Franc Rozman - Stane, Edvard Kardelj, Franc Leskošek - Luka, Alfonz Šarh, Karel Destovnik - Kajuh, Tone Tomšič in drugi. Franc Rozman - Stane, denimo, je imel zelo revno in težko otroštvo, a je s prizadevnostjo in požrtvovalnostjo postal poveljnik glavnega poveljstva slovenske partizanske vojske. Komandant Stane, kot so ga imenovali partizanski borci, velja za enega najsvetlejših likov iz časov NOB. Njemu je posvečena tudi zelo znana partizanska pesem z naslovom Komandant Stane, ki je borcem vlivala poguma in moči.

Nekaj tisoč kilometrov stran je v začetku petnajstega stoletja trnovo herojsko pot izbralo mlado dekle, Ivana Orleanska. V času stoletne vojne, v najtežjih urah Francije, ko je že vse kazalo, da si jo bodo Angleži podredili, ji je uspelo Francoze povezati in osvoboditi več mest, kar je pomembno prispevalo h kasnejšemu izgonu Angležev iz Francije. Pri sedemnajstih je s pomočjo božanskih vizij, zaradi katerih ji je kralj sploh zaupal vojsko, popeljala Francijo k prvi resnejši zmagi. Dve leti kasneje so jo na severu Francije sežgali na grmadi, po zrežiranem procesu pod vodstvom proangleške duhovščine.

Heroji v znanosti, ki pomagajo človeštvu preganjati temo neznanja

Znanost si v osnovi prizadeva priti do globljih spoznanj o svetu, ki je v nas in ki nas obkroža, ter ta spoznanja aplicirati v dobro širše celote. Odpravlja iluzije, v katere je ujet nerazsvetljen razum, in slepila, v katerih je ugrabljeno neizkušeno srce. Tako kot druga področja družbenih aktivnosti, ima tudi znanost pomembno vlogo pri duhovnem razvoju človeštva. Dejanska vloga in njeno ravnanje pa zrcalita stopnjo zrelosti družbe v nekem času.

Nikolaj Kopernik, Giordano Bruno in Galileo Galilei so v času od 15. do 17. stoletja žrtvovali svoj ugled, svobodo in v primeru Bruna tudi življenje za to, da človeštvo ne živi več v ptolemejski iluziji, po kateri se Sonce in drugi planeti vrtijo okrog Zemlje. Njihovo delo je bilo široko, poleg kozmologije so se lotevali tudi filozofije in teologije. V primeru Bruna so bili tudi drugi njegovi "heretični" pogledi povod za njegov tragičen konec. Njegove ideje o brezmejnem vesolju, ki da je posledica brezmejnosti Boga, niso bile združljive s Svetim pismom, prav tako kot ni bil združljiv kopernijanski pogled, ki ga je Bruno zagovarjal. Ker se tem idejam ni bil pripravljen odreči, so mu za svarilo somišljenikom odrezali jezik in ga sežgali na grmadi.

Z manj nasprotovanja, a v precej težkih pogojih je delala tudi Marie Curie, rojena kot Marja Sklodowska na Poljskem. Ob pomanjkanju denarja je uspela priti na francosko Sorbonno in jo tudi izredno uspešno končala. Z možem Pierrom sta preučevala radioaktivne snovi. Nadaljevala sta delo nemškega fizika Röntgena. Želela sta, da so njuna odkritja dostopna vsem. Zato jih tudi nista želela patentirati, kar bi jima sicer prineslo precej denarja. Z denarjem od Nobelovih nagrad (Marie je ena od dveh znanstvenikov do danes, ki sta prejela dve Nobelovi nagradi na različnih znanstvenih področjih) sta financirala nadaljnje raziskave, vendar sta morala ves čas živeti in delati skromno. Na začetku 1. svetovne vojne je Marie osebno vozila rentgensko opremo zdravnikom na prvih bojnih linijah. Zaradi dolgotrajnega izpostavljanja radiaciji je umrla zaradi levkemije.

Morda se komu zdi, da danes teh težav ni več, da so znanstveniki upoštevani, cenjeni in ustrezno plačani za svoje delo. Žal ni tako. Tisti znanstveniki, ki se trudijo raziskovati izven ortodoksne, materialistično in mehanicistično usmerjene znanosti, so še vedno izpostavljeni močnemu nasprotovanju, nekatere celo povsem onemogočijo. So pa prav te raziskave tiste, ki bodo prinesle revolucionarno nova spoznanja: o naravi zavesti in smrti, o obstoju subtilnih ravni materije in druga. Poglejmo si primera inkvizicije današnjega časa.

Thomas Bearden je znanstvenik iz Amerike, ki preučuje napredne teorije skalarnih elektromagnetnih polj, enotnega polja in druge. Na osnovi svojih raziskav je s sodelavci izdelal več naprav, ki proizvajajo več energije, kot jo prejemajo (na podlagi znanih zakonov fizike). Zaradi teh raziskav, ki bi lahko ekonomsko ogrožale naftne in druge lobije, prek njih pa borzni sistem in sedanji gospodarski sistem, so mu sodno prepovedali nadaljnje delo v tej smeri.

Jacques Benveniste, vodilni svetovni znanstvenik na področju imunologije do sredine 1980-ih let, potencialni kandidat za Nobelovo nagrado, je leta 1988 objavil v prestižni znanstveni reviji Nature članek, v katerem je opisal svoje zadnje poskuse. Prek njih je nehote prišel do spoznanja, da voda ohranja lastnosti drugih snovi, čeprav je snov razredčena do te stopnje, da je prisotnost njenih molekul v vodi le še stvar verjetnosti. Ta princip imenujemo "spomin vode" in ga homeopatija (brez poznavanja principov in še zmeraj na začetni stopnji) uporablja že dobrih 200 let. Po objavi članka je revija Nature zahtevala ponovitev poskusov v prisotnosti skupine ljudi, ki jih je izbrala. Med njimi je bil tudi rokohitrc Randy, neznanstvenik in eden zagrizenih skeptikov. Preskus pred skupino je bil znanstvena farsa in na podlagi enega neuspelega poskusa od dveh izvedenih so razglasili Benvenistove rezultate za prevaro, njega pa za šarlatana, kar je bilo objavljeno tudi v reviji Nature. Pogrom proti do takrat slavnemu znanstveniku se je nadaljeval tako, da so mu najprej vzeli proračun, nato osebje, kasneje ves laboratorij. Znanstvene revije, v katerih je prej objavljal, so mu zaprle vrata. V zelo težkih pogojih je delal naprej in objavljal v redkih naprednih in odprtih (ter zato manj znanih) znanstvenih revijah, nakar mu je leta 2004 odpovedalo srce.

Tudi v Sloveniji se raziskovalni Inštitut Bion trudi z znanstvenimi metodami preučevati subtilna polja in energije, ob čemer se sooča s številnimi preprekami. Več o delu Inštituta si lahko preberete na internetnem naslovu www.bion.si.

Značilnosti herojev

Heroji so (delovali) povsod, tudi v politiki. Nekateri so posvetili svoje življenje kritiki takratnih družbenih sistemov in razvoju pravičnejših sistemov, ki bi izkoreninili izkoriščanje šibkejših in omogočili enakopravno udeležbo pri dobičku ter svetovnih virih, recimo Karl Marx in Rosa Luxemburg. Drugi so sodelovali v revolucijah, da bi njihov narod (ali celo drug narod) lahko zaživel svobodno in samostojno, med njimi so Che Guevara, Fidel Castro, Jasser Arafat in Nelson Mandela.

Ob vseh omenjenih, posebno pogumnih ter požrtvovalnih posameznikih, ki jih je v tem prispevku zajetih le peščica, se morda sprašujete, ali so to izjemni posamezniki, ki jim vendarle ne more vsak slediti. Prav gotovo so bili izjemni, ker ljudje na splošno ne kažejo takšnih lastnosti, prav gotovo pa so bili tudi ljudje, ki so se srečevali z dvomi, s trenutki obupa, z občutki nemoči, žalostjo in ostalimi človeškimi občutki. Vendar so tudi v teh  trenutkih ohranili voljo in odločenost, da spreminjajo razmere, da naredijo svet za njihove sodobnike in potomce boljši. Ti ljudje so bili v sebi odprti za ljubezen in odgovornost do sočloveka, človeštva in sveta nasploh. Ker so bili odprti za ta principa, niso mogli stati ob strani v trenutkih, ki so zahtevali njihovo dejavnost, čeprav so se morali zaradi tega odreči osebnim željam, položaju, družini ali celo življenju.

Prav tako heroji niso bili brez napak, to bi pričakoval le neživljenjski idealist. Tako je težko razumljivo, pravzaprav bedno, ko se kak posameznik v varnem zavetju sveta, ki mu je podarjen, odloči secirati napake herojev in s tem dokazuje, da niso bili idealni, pri tem pa pozablja na njihov osnovni življenjski prispevek. Predvsem pa pozablja, da od njegove kritike nihče ne bo živel bolje.

Heroj znotraj nas in družba herojev

Kratek pohod po življenjskih poteh nekaj požrtvovalnih posameznikov bi želel zaključiti s povabilom bralcem, da se soočijo s herojem v sebi. To je princip v vsakem od nas, ki omogoča žrtvovanje osebnega ugodja in varnosti za uresničitev pomembnejših ciljev. Predajanje ugodju je ovira za razvoj, tako posameznika kot skupnosti. Današnje potrošništvo spodbuja zadovoljevanje želja, pri tem pa potrošnik ne vidi, da mu obenem nastavlja meč za vrat. Ker je želja vse več, je potrebnega vse več denarja za njihovo uresničitev. Ker je treba denar zaslužiti z delom, ljudje delajo vse več. Ker je treba potrošnikom nuditi vedno več in vedno nekaj novega, zahteva sistem od ljudi, da za to vse bolj garajo. V severozahodnem svetu poteka garanje na videz prefinjeno, medtem ko v vzhodnem in južnem delu sveta garajo tudi otroci za mizerno plačilo in večkrat pod vplivom opiatov, da zdržijo nečloveške razmere.

Vprašajmo se, ali smo zadovoljni s svetom okrog nas. Če nismo, razmislimo, kje lahko pripomoremo k spremembam. Je to v sociali, ekologiji, politiki, znanosti, šolstvu, morda drugje? Smo zmožni nameniti temu eno uro na teden, pet, morda osem ali več ur na dan? Zastavimo si ta vprašanja odločno, a umirjeno, ponotranjeno. Trenutna čustvena zagretost se zna hitro ohladiti, zato je treba seči globlje, da se naš heroj prebudi. A čas za to je zrel, naš kralj Matjaž je dovolj dolgo spal. Človeštvo in ves svet si zaslužita boljšo, kvalitetnejšo resničnost, ko "prepir iz sveta bo pregnan" in ko bo človeštvo postalo bratstvo.

Robert Leskovar