|
VSEBINA |
POEZIJA SRCA - PHIL BOSMANS Belgijski duhovnik Phil Bosmans je znan po številnih knjigah, v katerih so shranjeni, kot slikovito pravijo, "vitamini za srce". Po svetu širi dobro voljo, ljubezen, neizčrpno vedrino, odpuščanje. "Rože sreče moraš saditi sam" Bosmans je bil rojen 1. julija 1922 v Belgiji, v siromašni, vendar psihološko stabilni in srečni družini; duhovnik reda monfortancev je postal leta 1948. Bosmansov vzor je bil de Montfort, svečenik iz 18. stoletja, ki se je posvečal ljudem vedno daleč od cerkve in njenega bogastva in ki se v skrbi za najbolj siromašne ni bal oštevati duhovnikov. Redno so ga preganjali, ker so ga imeli za napol norega. Še zlasti en dogodek iz njegovega življenja se je globoko dotaknil Bosmansa: de Montfort si je naprtil nekega siromašnega človeka na pleča in šel z njim v samostan, tam pozvonil, rekoč: "Odprite Jezusu Kristusu." Navdahnjen z zgledom služiti "malemu človeku", je Bosmans poln zanosa neutrudljivo delal med preprostimi ljudmi, ko je nenadoma hudo zbolel in skorajda dve leti preživel povsem negiben v postelji. Leta 1958 je začel po radijskih valovih v eter pošiljati svoje "vitamine za srce" - to so bile petminutne misli z močnim nabojem vere in optimizma, ki so v letih po drugi svetovni vojni padle v plodno prst nepotešenega človeškega koprnenja po prijaznosti, toplini, vedrini. Leta 1959 je ustanovil Zvezo brez imena - gibanje za kulturo srca. O Zvezi je pojasnil naslednje: "Zveza naj bo klic ljudem, ki imajo pod plaščem srce. Temu svetu je potrebno predvsem več srca. Moje srce. Zveza brez imena je družina, v kateri živijo prijatelji. Ljudi ne tlači v predale in bloke. To je gibanje za novo kulturo srca, za osnovno kulturo človeka, ki hoče ljudem pokazati pot do svetlobe, do novega načina življenja. Vsem ljudem ponuja tisto, kar daje življenju smisel: preprostost srca in otroško veselje." Obenem objavlja tako imenovane kartice spodbude (kartice za pogum), navdihujoče misli z lepimi prizori iz narave, pomaga ljudem v stiski, zanje odpira domove, jim daje delo v delavnicah ter daje pobudo za številne socialne iniciative. Zaradi vsega tega ga imenujejo tudi "moderni Frančišek". Leta 1972 je objavil prvo knjigo z naslovom Rad te imam. Odtlej je izdal približno 30 knjig, ki so v prevodih v 30 različnih jezikov doživele desetmilijonsko naklado. V slovenščino so prevedene Rad te imam, Reci življenju da, Rože sreče moraš saditi sam, Sreča se skriva v tebi, Ne pozabi na veselje. Njegova navdihujoča razmišljanja bi lahko imenovali "poezija srca", ki je zelo preprosta, človeško topla in prežeta s človekoljubnim humorjem. "Kultura srca je osnovna kultura človeka" "Zveza brez imena je zame tisoče src, ki imajo rada druge ljudi. To je tisoče rok, ki tolažijo, opogumljajo in pomagajo soljudem. To je tisoč nog, ki obiščejo najbolj siromašne ljudi. To je tudi tisoč ust, ki širijo dobro besedo. V flamski deželi je Zveza kot topel zalivski tok, ki ima blagodejne učinke na veliko ljudi. V Zvezi dobivamo zahvalna pisma, v katerih piše 'Hvala, ker ste nam to naredili'. Mi pa niti ne vemo, za kaj konkretno gre, kar pomeni, da se je nekje nekdo potrudil v imenu Zveze brez imena. To je množica malih, preprostih ljudi, ki imajo srce. To je dom za vsakega človeka, v katerem se trudimo razvijati vse globoke človeške vrednote." Na vprašanje, ali pri njegovem delu vendarle ne gre za nemogočo utopijo, Bosmans odgovarja, da je nemogoča videti le, če površno gledamo današnji svet. Vendar če vemo, da je na svetu veliko čudovitih, preprostih ljudi, za katere Bosmans rad pravi, da so "edina pljuča, s katerimi svet sploh še lahko diha", neke vrste "nori preroki" sodobnosti, potem je tako delo, kot ga opravljajo v Zvezi, nekaj povsem razumljivega. Zato ga tudi ne prizadene, ko ga označujejo za naivnega. Zatrjuje, da imajo prav! "Ko sanjaš o družbi, v kateri se vsi ljudje lahko počutijo doma, moraš biti naiven. Drugače ne gre. Vendar menim, da je vredno usmeriti ves svoj trud v razvoj takšne družbe. Morda je to utopija, vendar to želim počenjati do zadnjega diha. Prepričan sem, da se tak trud izplača in da mnogim pomaga." "Reci življenju DA" Pred nekaj leti je doživel srčni infarkt. Tri mesece je preživel v bolnišnici, desna stran telesa je ostala hroma. Popravlja se počasi, z močjo volje. "Upam, da bo boljše. Trudim se sprejeti, kar mi je še ostalo. Ni potrebno, da se bojimo noči, kajti v najgloblji noči vidimo, včasih skozi lastne solze, najlepše zvezde." Niti sledu zlovoljnosti ali nesrečnosti. Uči se pisati z levo roko, piše pisma, počasi znova predava - na invalidskem vozičku - in se celo uči voziti avtomobil, prilagojen osebam s posebnimi potrebami. "V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V življenju sem imel veliko sreče, srečal sem čudovite ljudi, ob katerih sem našel varnost in gotovost. Čutim, da je bil Bog v mojem življenju vedno prisoten. Rad me ima, dokler sem živ, rad me bo imel, tudi ko umrem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se iskreno zadovoljnega in srečnega zaradi mnogo razlogov. Kar ne pomeni, da nimam slabih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je vedno sestavljena iz veliko delov, za enega smo vedno prikrajšani. Menim pa, da je napačno, če strmimo samo v manjkajoči del. Hvaležen sem za vse, kar sem prejel. To mi pomaga, da sem srečen. Biti hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripne 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat na dan in predelamo 137 m3 zraka. In vsega tega smo deležni brezplačno! Človek se tega ne zaveda več in ne ceni." "Cvet potrebuje sonce, da postane cvet, človek potrebuje ljubezen, da postane človek" Vesna Periček Krapež
Viri: [Na vrh strani] |
 |