|
VSEBINA |
REINKARNACIJA - VERA ALI DEJSTVO? Nauk o reinkarnaciji je bil do sredine prejšnjega stoletja stvar vere ali osebnega prepričanja, danes pa predstavlja eno od znanstvenih hipotez, s katero skušajo razložiti izkušnje otrok, ki se spominjajo svojega preteklega življenja, njihova nenavadna nagnjenja, talente, načine vedenja, osebnostne motnje, telesne okvare in bolezni, ki jih ni mogoče pojasniti s pomočjo psihologije, medicine, genetike ali jih pripisati vplivom okolja. Dr. Ian Stevenson, psihiater iz Virginije, je zbral več kot 3000 pričevanj otrok, ki trdijo, da se spominjajo preteklega življenja. 35 % otrok ima poleg spominov tudi eno ali več telesnih znamenj, ki so povezana z načinom, kako so umrli. Dr. Stevenson je postavil številne hipoteze, tudi paranormalne, ki bi lahko razložile ta pojav, vendar se je za kompleksnejše primere izkazalo, da je edina smiselna razlaga reinkarnacija. "Zakaj predstavniki glavnih znanstvenih tokov ne sprejemajo dokazne evidence, ki jo imamo za reinkarnacijo?" se sprašuje Stevenson. Sprejeti nauk o reinkarnaciji bi pomenilo revolucijo v znanstveni paradigmi in v pogledu na življenje. Reinkarnacija predpostavlja, da poleg fizične obstaja še neka druga raven bivanja, da človek ni le telesno, temveč tudi duhovno bitje, in da poleg biološke evolucije obstaja tudi evolucija zavesti. Znanost je pri razlagi določenih pojavov, kot so bioenergija, psihokineza in telepatija, prišla do svojih meja. Ali si bo upala postaviti te pojave iz obrobja v središče svojih raziskovanj? Izhodiščne predpostavke nauka o reinkarnaciji so naslednje: V nadaljevanju prispevka bom povzela raziskave, ki jih je s svojimi sodelavci opravil ameriški psihiater dr. Ian Stevenson. V njih se osredotoča na izkušnje otrok, ki trdijo, da se spominjajo svojega preteklega življenja. Predstavila bom različne hipoteze, ki skušajo razložiti ozadje teh izkušenj ter pokazala njihov domet in pomanjkljivosti. V razpravi bom odprla vprašanja, ki bi jih hipoteza o reinkarnaciji, če bi jo sprejeli kot resnično, odprla na različnih področjih življenja. Kdo je dr. Ian Stevenson?1 Ian Stevenson je bil rojen 31. oktobra 1918 in je svojo 40 letno kariero posvetil študiju primerov, ki nakazujejo možnost reinkarnacije. Sam pravi, da v njegovem življenju ni bilo kakšnega posebnega dogodka, ki bi usmeril njegovo zanimanje k psihičnim zadevam. Prišlo je naravno po študiju medicine, kjer se je posvečal psihosomatskim boleznim in psihiatriji. Kmalu je ugotovil, da obstoječe teorije ne morejo v celoti pojasniti vseh zdravstvenih in psiholoških problemov človeka, zato je začel iskati globlje in širše razlage. Leta 1964 je zapustil mesto predstojnika Odseka za psihiatrijo na univerzi v Virginiji in se popolnoma posvetil raziskovanju psihičnih fenomenov in reinkarnacije. To mu je omogočil Chester Carlson (izumitelj Xerox stroja), ki je zagotovil finančna sredstva za ustanovitev posebne katedre za to področje. Ne glede na to, da gre za mejno področje znanosti, je dr. Stevenson prav s svojo metodološko brezhibnostjo in z izjemno objektivnostjo prispeval k resni obravnavi te tematike. Herbert S. Ripley, predstojnik psihiatričnega oddelka washingtonske univerze v Seatlu je o njem dejal: "Srečni smo, da imamo nekoga s tolikšno stabilnostjo in integriteto za raziskovanje tako kontroverznega področja." Dr. Harold Lief pa je v reviji Journal of Nervous and Mental Diseases zapisal: "Ali dela ogromno napako ali pa bo znan kot Galilej dvajsetega stoletja." Primera otrok, ki trdijo da se spominjajo svojega preteklega življenja Od leta 1964 dalje dr. Ian Stevenson skupaj s svojimi sodelavci dokumentira pričevanja otrok, ki trdijo, da se spominjajo svojega preteklega življenja. Gre za dokumentacijo, ki ni nastala na osnovi modnih new age virov, kot so "readingi" in hipnotična regresija, temveč gre za spontane spomine, pri katerih otrok vztraja mesece in leta, čeprav se družina pogosto močno trudi, da bi jih potlačila. ----- Suzanne je deklica, ki živi v Bejrutu in verjame, da se spominja življenja ženske, ki je umrla pri srčni operaciji v Richmondu. Ko je bila stara 16 mesecev, je, po pripovedovanju staršev, vzela v roke telefonsko slušalko in rekla, "Halo, Leila?" in to je ponavljala vedno znova. Kmalu je začela trditi, da je Leilina mama. Pri dveh letih je Suzanne omenila imena drugih otrok, ki jih je imela ta ženska, in ime njenega moža, staršev in bratov - skupaj je imenovala 13 ljudi. Ko je bila stara 3 leta, je recitirala del pogrebne slovesnosti za brata te ženske. Nazadnje je Suzanne prosila svoje starše, da jo peljejo v njen "pravi" dom. Poiskali so libanonsko mesto, v katerem naj bi deklica živela v svojem prejšnjem življenju, in našli družino, ki je ustrezala izjavam, ki jih je dala Suzanne. Ta družina, vključno z Leilino sestro, je potrdila večino tega, kar je Suzanne navedla v svojih izjavah: imena oseb, krajev, citat s pogrebne slovesnosti. Suzanne je na fotografijah identificirala člane družine umrle ženske, katere življenja se spominja. Čeprav je bila otrok, se je do "svojih" odraslih otrok obnašala tako, kot bi se obnašala mati. Vprašala je tudi, če so strici, ko so se vrnili v Libanon, razdelili njen nakit Leili in njeni sestri. To je bila želja, ki jo je izrekla na smrtni postelji in jo je poznala edino ta družina. Zvedeli so tudi, da naj bi ženska, katere življenja se Suzanne spominja, preden je šla na operacijo srca, obupano poskušala poklicati svojo hčerko Leilo. ----- Kot je razvidno iz primera, otroci navajajo zelo natančne podatke o osebah, za katere trdijo, da so bili. Nekateri so sposobni prepoznati svoj prejšnji dom, soseščino in tudi še živeče prijatelje in sorodnike. Spominjajo se dogodkov iz prejšnjega življenja in tudi načina, kako so umrli. Doslej so zbrali in dokumentirali preko 3000 primerov iz različnih dežel in kultur: Indije, Sri Lanke, Libanona, Turčije, Tajske, Burme, Afrike, Evrope, Amerike. Primerov je več v deželah s kulturo in religijo, ki sprejema nauk o reinkarnaciji. Razlog je lahko v tem, da v drugih deželah take izjave bolj pripisujejo otroški domišljiji kot pa možnosti, da bi bili to resnični spomini iz preteklosti. Pri otrocih, ki trdijo, da se spominjajo svojega preteklega življenja, so ugotovili sledeče skupne značilnosti: ----- Deček Giriraj Soni je bil rojen marca 1979 v hindujski družini v vasi Morhi. Čeprav je porod potekal normalno, je imel deformiran hrbet in ramena ter številna znamenja na glavi, trebuhu in roki. Ko je bil star dve leti, je začel govoriti o svojem prejšnjem življenju, v katerem naj bi bil musliman Subhan Khan iz vasi Amla (27 km proč od njegovega rojstnega kraja). Hoora Bai, vdova Subhan Khana, je slišala za Girirajeve trditve in ga obiskala. Njegovo vedenje in poznavanje dogodkov iz njunega življenja jo je prepričalo, da je reinkarnacija njenega moža. Obiskovala ga je 10 let, vse dokler se njegova družina ni preselila v drug kraj. Subhan Khan je bil fizično zdrav človek. S silo si je prilastil kmetijsko zemljišče, kjer je živel z ženo in devetimi otroki. Bil je neizobražen in nasilen, vpleten v številne rope in izsiljevanja drugih ljudi. Mnogi so imeli težave z njegovim vedenjem, vendar se mu posamično niso upali upreti. Ko pa se je ponudila priložnost, so ga napadli v skupini ter ga z meči, kamni in težkimi kiji pobili do smrti. Znamenja in deformacije, s katerimi se je rodil Giriraj, ustrezajo poškodbam, ki jih je utrpel Subhan Khan. Giriraj se je vedel nenavadno za sedanjo družino. Kot otrok si je privzel navado izrekati muslimansko molitev in pri tem vztrajal do 7. leta. Bil je grob v medsebojnih odnosih. Lomil je kruh z obema rokama in jedel kot necivilizirana oseba. Čeprav so bili v družini vsi vegetarijanci, je Giriraj zahteval meso in povedal, kako naj mu ga pripravijo. Bil je trmast in rad je kradel stvari iz hiše, česar nihče od njegovih bratov ni počel. Po dveh letih je zapustil šolo, medtem ko so vsi njegovi bratje končali srednjo šolo. Giriraj se je rodil obrezan, kar je zanimivo rojstno znamenje, saj naj bi bil Subhan Khan kot musliman obrezan, medtem ko za hindujce to ni običajno. Ko je bil star 7 let, se je Giriraj nehal spontano spominjati preteklega življenja, vendar pa mu je pri 15-tih še vedno močno ostalo v spominu, kako so ga umorili. Metode raziskovanja Metode raziskovanja, ki jih uporablja dr. Stevenson, so podobne tistim s področja prava in sociologije. Osnovna metoda raziskovanja je intervju, ki ga opravijo z otrokom, če je pripravljen govoriti; z njegovimi starši, če so še živi; s sorodniki, prijatelji, sosedi, z učitelji, skratka z vsemi, ki lahko o otrokovih izjavah in obnašanju poročajo neposredno. Na strani umrle osebe, katere reinkarnacija naj bi otrok bil, opravijo intervju s preživelimi člani družine in z vsemi, ki lahko posredujejo informacije o dejstvih iz življenja umrle osebe iz prve roke. Tisto, kar dr. Stevensona zanima, so izključno dejstva. Posebej dragoceni so podatki in trditve, ki jih otrok poda, preden se družini prvič srečata, saj se s tem izključi možnost, da bi otrok dobil podatke od družinskih članov. Skrbno raziščejo vse možne povezave med obema družinama. Dr. Stevenson skuša poiskati vse možne načine, po katerih bi lahko otrok prišel do podatkov. Pričevanja se navzkrižno preverjajo in hkrati beležijo vse možne motive, ki bi jih posameznik lahko imel za ali proti reinkarnaciji. Zapišejo se tako večkratne potrditve neke izjave, kakor tudi morebitna nasprotja v pričevanjih. Ne da bi družina vedela, poiščejo tudi sovaščane, ki niso neposredno vpleteni v primer, in na osnovi pogovora z njimi pridobijo dodatne podatke o karakternih lastnostih družine. Po nekaj mesecih ali letih nenapovedano obiščejo družino in ponovijo intervju. Če dr. Sevenson ne obvlada jezika (govori jih pet), poteka intervju s pomočjo prevajalcev, vsaj dveh ali treh. Poleg tega so pogovori zapisani in posneti. Nadalje pridobijo vse podatke o zgodovini in poteku materine nosečnosti, ki bi morda lahko bili povezani s prirojenimi znamenji in telesnimi okvarami. Prirojena znamenja in okvare pregledajo, opišejo, skicirajo in fotografirajo. Zabeležijo si tudi, kako otrok povezuje prirojena znamenja in okvare s prejšnjim življenjem. Kjerkoli je možno, pridobijo tudi kopijo medicinskega poročila ali mrliškega lista. Različne hipoteze Dr. Stevenson je postavil različne hipoteze, da bi razložil ujemanje med otrokovim pričevanjem in dejstvi, ki se nanašajo na osebo, katere reinkarnacija naj bi otrok bil, ter ujemanje prirojenih znamenj in telesnih okvar s poškodbami preminule osebe, katere reinkarnacija naj bi otrok bil. Hipoteza naključja predpostavlja, da do ujemanja pride zato, ker ima vsak od nas eno ali več rojstnih znamenj. Starši otroka, ki opazijo tako ujemanje, to povežejo s prejšnjim življenjem in ga tako vsilijo otroku. Otrok lahko začne verjeti, da je resnično živel preteklo življenje, ki mu ga pripisujejo. Ta hipoteza ima tri slabosti. Prvič, starši nimajo niti časa niti interesa, da bi razvijali tako predstavo o preteklem življenju in nato vzgajali otroka, da jo sprejme. Pogosto gre za neprivlačno identiteto, ki si je starši za svojega otroka ne bi želeli. Neredko se dogaja, da se v hindujsko družino inkarnira oseba, ki je bila v prejšnjem življenju musliman ali obratno. Prihaja tudi do menjave kast in spolov. Drugič, običajna rojstna znamenja so navadno manjša področja večje pigmentacije, ki so lahko tudi rahlo izbočena. Rojstna znamenja v teh primerih so večja kot običajna in nenavadnih oblik. Gre za področja, ki so manj pigmentirana in lahko spominjajo na brazgotine. Pogosta so tudi območja brez las. Tretjič, v mnogih primerih obstaja ujemanje med dvema ranama ali več ranami ter dvema ali več prirojenimi znamenji. Verjetnost ujemanja večjega števila ran s prirojenimi znamenji je mnogo manjša kot pri enem znamenju. Hipoteza materinih vtisov temelji na prepričanju, da šok ali drug močan vtis, ki ga doživi noseča ženska, lahko povzroči znamenja in druge okvare na otroku. Ta hipoteza bi lahko razložila primere, ko se obe družini poznata in bi noseča ženska videla okvaro ali rano na telesu preminule osebe. Ne more pa razložiti primerov, ko med družinama ni bilo nobenih stikov in se mati ne spominja, da bi kadar koli videla rano na preminuli osebi. Tudi ta hipoteza bi zahtevala nenavadno motivacijo s strani staršev, da otroku vsilijo identiteto osebe, ki je bila umorjena v neprijetnih okoliščinah ali pa pripada drugi kasti ali religiji. Ta hipoteza tudi ne more razložiti vedenja, ki ga ima otrok o dogodkih, za katere njegova lastna družina ne ve. Hipoteza telepatske zaznave predpostavlja posebno zmožnost, da otrok dobi vse potrebne informacije neposredno iz uma preživelih sorodnikov preminule osebe, s katero se identificira. Ta hipoteza ne zmore pojasniti, zakaj otrok nima nobenega vedenja izven okvira, ki je bil znan umrlemu, niti ne pozna dogodkov, ki so se zgodili po tem, ko je prejšnja osebnost umrla. Če bi otrok imel zmožnost, da pride do informacij telepatsko, bi lahko poznal tudi dogodke, ki so se zgodili po tem, ko je oseba, s katero se identificira, umrla. Hipoteza tudi ne upošteva prisotnosti prirojenih znamenj in telesnih okvar, ki jih prav tako ni mogoče razložiti s paranormalno zaznavo. Hipoteza o posedovanju predpostavlja, da je otrok pod vplivom neinkarniranega duha ali entitete, ki mu vsiljuje svojo identiteto. Če se je otrok rodil z rojstnimi znamenji in prirojenimi okvarami še preden je začel govoriti (ali se obnašati), kot bi bil obseden z drugo osebnostjo, potem hipoteza ne more razložiti prisotnosti prirojenih znamenj in okvar. Hipoteza o reinkarnaciji predpostavlja, da je poznavanje dogodkov in izražanje drugih informacij samo nadaljevanje subjektovega lastnega osebnega življenja, pa čeprav v drugem času in z le delnim izražanjem lastnosti prejšnje osebnosti. Druge normalne in paranormalne razlage imajo določeno vrednost, vendar posamično nobena od njih ne more zadovoljivo pojasniti vseh detajlov posamičnega primera. Vsaka popolna razlaga primera mora upoštevati subjektove kognitivne spomine, behavioristične lastnosti ter telesna znamenja. Če upoštevamo celoto vseh pojavov, edino hipoteza o reinkarnaciji lahko razloži vse posebnosti, vključno s prirojenimi znamenji in telesnimi okvarami. Možnih razlogov za to, da glavni znanstveni tokovi zavračajo hipotezo o reinkarnaciji, je več. Na kolektivni ravni bi sprejeti reinkarnacijo pomenilo spremeniti znanstveno paradigmo, ki je danes utemeljena izključno na materializmu. Sprejeti reinkarnacijo bi poleg tega pomenilo konflikt s katoliško cerkvijo, ki na zavedni ali nezavedni ravni močno vpliva na življenjski nazor in vrednote zahodnega človeka - tudi znanstvenika. Dr. Stevenson skuša pokazati nasprotno, da je zavest kot nosilec individualnosti in informacije samostojna entiteta, ki se izraža skozi fizične možgane. Poleg biološke evolucije naj bi obstajala tudi evolucija zavesti. Skozi evolucijski proces se zavest seli iz telesa v telo in si pridobiva vedno nove izkušnje. Človek se ne rodi kot nepopisan list, temveč nosi s seboj tudi dediščino preteklosti, ne le genetsko, tudi izkustveno in informacijsko. Človek tako ni le enkratni produkt genetike in okolja, ampak je del celovitega kontinuiranega evolucijskega procesa na našem planetu. Sprejeti nauk o reinkarnaciji, bi pomenilo na novo odpreti vprašanja: Kaj človek v resnici je? Od kod prihaja in kam gre? Kaj je cilj človeške evolucije? Je to res zgolj čimbolj uspešno preživetje in nadaljevanje vrste, kot to predpostavlja Darwinov nauk? Ali pa je življenje celota, katere del smo in katere zakonitosti in smisel postopoma odkrivamo? Ali bo človeštvo naredilo ta korak naprej, pa ni toliko odvisno od sposobnosti znanstvenikov, da z metodami materialne znanosti dokažejo resničnost verskih naukov in mističnih izkušenj, temveč od njihove vere, da obstaja onkraj materialnega še kaj, kar je vredno raziskovati in čemur je vredno posvetiti svoje življenje. Dr. Stevensonu se čas tega življenja izteka. Lahko se vprašamo: Kaj je gnalo in še žene tega človeka, da se je odpovedal uspešni znanstveni karieri, da se je odpovedal podpori družine, da je sam sebe izključil iz "resnih" znanstvenih krogov in se podal na samotno pot iskanja razlage za tista dejstva, za katera današnja znanost nima ustreznega pojasnila? Darvinizem za človeka ne velja niti po kolikor toliko ozaveščenih neodarvinistih. Če nek zakon ne more razložiti vseh posebnosti posamičnega pojava, je to še lahko zakon, ali pa je čas, da ga nekoliko razširimo, na novo opredelimo? Otroci, ki se spominjajo preteklega življenja, obsmrtne izkušnje, nemoč, da bi pojasnili vzroke številnih zdravstvenih in psiholoških težav, nemoč, da pojasnimo, kako delujejo bioenergija, telepatija, telekineza, kako moč misli in molitve vpliva na telo - vse to kliče po znanstveni revoluciji, po novi paradigmi. Po prenovi ali vsaj dopolnitvi pa kličejo tudi religiozni nazori Zahoda. Zaključimo z mislijo, ki jo pripisujejo Nikoli Tesli: "Ko bo znanost začela raziskovati nematerialne pojave, bo v desetih letih napredovala bolj kot v stoletjih svojega razvoja." Barbara Novak Škarja 1 http://www.childpastlives.org/sf_stevenson_omni.htm [Na vrh strani] |
 |