VSEBINA

SPOMINI NA POLETJE

Pobeg

"Če se dobro spominjam, predlani ni bilo nič boljše. Ne, tudi lani ne. Neznosno vpitje, ljudje kot vžigalice, ki se gnetejo na nekaj deset metrih plaže. Vonj krem za sončenje, cigaretnega dima in prežganega olja od ocvrtega krompirčka . Uf! In kot da ne bi bilo dovolj, se je še sonce odločilo, da ravno danes pokaže, kako zlahka dvigne že tako pregreto ozračje na celih 36 stopinj."

"Buuum!" je priletela vlažna, s peskom posuta roka. Postaven fantič se je žarečih oči, s soljo prepojenih skuštranih las in široko odprtih ust smeje spet zaletel vame. "Buuum!" je tokrat priletela noga. "Ne, ne! Kar je preveč, je pa preveč. Povejte mi, kdo pri zdravi pameti se bo na tej neznosni vročini in vrelem pesku pustil nabijati. In še veselo naj bi odskakovala, kakor piše v opisu del in nalog. Občasno, ko poletim prav visoko, vidim tam malo naprej potko in za njo travnik. Če bi se mi uspelo odkotaliti do tja in če me pri tem ne bi opazili, bi bila pot naprej verjetno prav zabavna . Nič, kar grem!" sem si rekla, ko so se odšli hladit v vodo, mene pa za nekaj minut pustili samo.

Čisto počasi sem se začela kotaliti. "Hvala, Veter, če mi boš še malo pihal v hrbet, bom hitro tam." Najprej čisto počasi čez brisače, med sončniki in ležalniki. Nato hitreje in hitreje, mimo rdeče blazine in napihnjenega čolna. Nihče ni šel za menoj, nič niso opazili. "Grem še mimo grma in tistega starejšega gospoda, ki vedno tam na klopci ob potki bere knjigo." Ko sem šla mimo, se je za trenutek zazrl vame. Spreletel me je srh: "Je to konec poti?" A samo prijazno se je nasmehnil, kot bi razumel moj pobeg in kot bi vedel za moja hrepenenja po senci in miru. Ne da bi spregovoril eno samo besedo, se je spet zatopil v knjigo. Jaz pa sem poletela čez potko, na travnik in gor po njem proti gozdu. Tam sonce ne pripeka tako močno, tam ni vreščanja, ni mešanice nemogočih vonjav in nihče se ne bo podil za menoj ali neznosno tiščal mokro glavo name kot na vzglavnik.

M. F.

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.