VSEBINA

Uvodnik - Zima 2005/2006 (št. 42)

VETER SPREMEMB

Nekoč sem v uvodnik Soutripanja že zapisala, da nič ni večno v fizičnem življenju, da se vse spreminja in da je prav razbremenjujoče to vedeti. Edina stalnica, v katero lahko zaupamo, je sprememba. In tako se lahko veselimo sprememb, ki prihajajo. Nekaterih bomo morali biti sami akterji, nekaterih so akterji drugi in še nekaterih je akter tisti najvišji Nekdo. Če odpovesta prvi in drugi, lahko mirno zaupamo v tretjega.

Spreminjanje je nekaj, kar nam običajno ne leži najbolje. Pravzaprav zna biti sprememba prav nadležna in moti pozicijo (pozo), na katero smo navajeni in jo poznamo, pa čeprav je nevzdržna. Zato se v spremembi skriva paradoks. Želimo si je, ne, obupno jo potrebujemo - na življenje ali smrt, hkrati pa upamo, da se bo v zadnjem trenutku zgodilo nekaj nepredvidenega in bo šla v resnici mimo nas. Pravzaprav gre po eni strani za zaljubljenost vase, v svoja načela, ideje, percepcijo, čustvovanja, ki nas drži v oklepu in se ji je težko odreči. Po drugi strani pa gre za pogum. Spreminjanje je vprašanje poguma.

Ko se pred nas postavi zid iz zgoščenih življenjskih kriz in neodgovorjenih izzivov, nezadovoljstev, trpljenja, bolezni, izčrpanosti, avtomatizmov in neskončnega ponavljanja, v slogu filma "Neskončen dan", takrat je čas za spremembo, za soočenje s samim seboj in tudi za soočenje z okolico, ki se ravno tako brani sprememb. To je največji in najresnejši dvoboj, kar jih lahko izkusimo. In za to potrebujemo pogum. To so dvoboji, ki jih živimo vsak dan po malem in včasih tudi na veliko. Peljejo nas skozi male bitke do velike zmage. Vsak vloženi napor pa poraja novo življenjsko energijo, novo moč in novo svežino. Vsaka dobljena bitka, pomeni spremembo starih, postanih, neštetokrat izvedenih istih mehanizmov, avtomatizmov, manipulacij. Pomeni očiščenje vzorcev, ki zasužnjujejo nas in druge, ki so z nami povezani. Pravzaprav nas vsaka sprememba v resnici osvobaja, prebuja, oživlja, osvežuje. Kliče iz nas novo reko življenja, ki še pospeši notranjo preobrazbo in regeneracijo.

Če veliko ljudi usmeri svojo voljo do spremembe v isto strugo, potem sprememba neizbežno pride. In - jo vohate v zraku? Vam diši po pomladi srca? Čeprav smo šele vstopili v svečan (februar) in je led še tukaj? Prav osvežujoče diši po spremembi. Na srečo obstajajo ljudje, ki se pogumno odločijo vstati iz fotelja varnosti in pognati kolesje novega, v dobro vseh. Držimo pesti zanje, še več - pridružimo se jim. Kajti na vseh nas leži naše upanje, tako za našo osebno spremembo (večjo svobodo) in za veliko, globoko preobrazbo vseh. Dvignimo in podprimo to zastavo novo prebujajoče se volje visoko in izstopimo iz stare kože. Zdaj je priložnost.