ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Uvodnik - Zima 2006/2007 (št. 46)

"TA SVET JE ODER, KI KAŽE LE PREDSTAVE ."

Shakespeare je poleg svoje duhovite, pronicljive in izjemno bogate izrazne sposobnosti imel čut za globlje resnice. Ta je tisti, ki je 'govoril' skozenj v vseh njegovih zapisih - tragičnih, komičnih, dramatičnih, poetičnih ...

Človeški um je zanimiv projektor - ne glede na notranji navdih ali na dejstva, je zmožen tako ustvarjati kot projicirati osupljive filme in jih vzeti zelo resno. Živeti po njegovi črki. Ali je s tem kaj narobe? Čisto nič. Kajti kako bi drugače lahko sploh živeli v tem svetu, če ne bi bilo razuma, ki nam svet kaže in interpretira? Na podlagi 'videnega' ali notranje prepoznanega si zgradimo svoja prepričanja, vrednote, ideale, ki so nam nekakšen kompas skozi življenje. Če te vrednote, prepričanja in ideali vsaj malo dišijo po pravičnem, po ljubezni, po odgovornosti, potem nas bo kompas uma najbrž kar varno vodil skozi pasti in čeri življenja. Ampak - ker je svet oder in ker smo v življenju soočeni z neke vrste gledališko igro, ki sicer v malem zrcali veliko, se lahko v nekem trenutku vprašamo - kaj sploh igramo in kaj za eno 'igro' sploh živimo. Na podlagi česa si gradimo svoj umski svet - iz katere pokrajine črpamo 'navdih' - iz zamegljene, nabite z mrežo gostih čustvenih stanj in zgolj vsega, kar lahko vidijo naše oči, ali pa se nam kdaj 'razsvetli' in se zavemo tudi tiste druge - pokrajine večnega sonca, kjer imajo vse stvari povsem drugačen obraz? Lahko se nam zgodi zanimiva dvojnost: ena slika, dve interpretaciji. Nekaj kar je videti očitno in nekaj kar govori proti 'videnemu'. Podobno misel je 'znameniti' Frodo izgovoril Boromirju (Gospodar prstanov), ko mu je ta hotel vzeti prstan moči in si ga prisvojiti 'za dobro stvar':  "To, kar govoriš, se sicer sliši kot modrost, logičnost, vendar me srce opozarja, da je drugače."

Običajno je kakšna posebna in globoka izkušnja dovolj, da se začnemo spraševati in preverjati 'svoj prav'. Tu se začne strma pot, kamor nas vleče tudi srce, na goro. Če se nam je odprl samo utrinek 'pokrajine večnega sonca', potem je naša pot začrtana. Naš um hoče izvedeti resnico. Pogledati za obliko, pogledati za gledališko igro. In če se uspemo približati tistemu čemur bi lahko rekli: 'glej za obliko' ali 'gledati moraš s srcem' in 'bistvo je očem skrito', potem lahko pričakujemo osupljiva spoznanja in srečanje s smislom in globljim pomenom vseh stvari. Zato - higiena uma. O čem razmišljamo, s čim polnimo svoj um - s kakšnimi vsebinami, kakšnimi razlagami in vzorci - ali samo ponavljamo slišane fraze in se z njimi zadovoljimo ali pa se potrudimo za luč? Za ogenj uma, ki je odprt v globino in ki odgovore išče v jasnini zavedanja, bistroumnosti, modrosti in ki vase sprejema resničnost, ki ni na platnu, filmu navad.

 

v imenu uredništva
Nataša Zorc