VSEBINA

Pozitivna psihologija

V ISKANJU SREČE

Kaj je dobro življenje? Kaj je sreča? Kaj je smisel življenja? Kako spodbuditi osebnostni razvoj pri sebi in pri drugih? Kako spodbuditi ustvarjalno mišljenje in učinkovito reševanje problemov? Kako v psihoterapevtskem in vzgojnem procesu razviti osebno odgovornost? Katere in kakšne institucije omogočajo pozitiven razvoj tako posameznika kot tudi družbe? Iskanje odgovorov na ta in podobna vprašanja s pomočjo najsodobnejših znanstvenih in tehničnih metod predstavlja osrednji predmet empiričnih in teoretičnih raziskav pozitivne psihologije, ene najpomembnejših usmeritev v sodobni psihologiji.

Že Aristotel postavlja srečo kot najvišji cilj človekove eksistence. Po Aristotelu je človekov najvišji cilj sreča (eudaimonia), najvišja dobrina, ki je edino dobro, ki si ga ljudje želimo izključno zaradi njega samega. Obenem pa pravi Aristotel, da je sreča odvisna od nas samih, namreč od "umne in vrle dejavnosti duše". Podobna mnenja najdemo tudi pri drugih zahodnih in vzhodnih filozofih, ki govorijo o dušnem miru, tako denimo Demokrit in Epikur. Za Demokrita je npr. končni smoter (telos) kombinacija srčnega miru (euthymia), srečnosti (euesto) in neomajne uravnoteženosti (ataraxia). Hkrati Demokrit zatrjuje, da "sreča in nesreča prebivata v duši". Aristotelu in Demokritu se danes pridružujejo sodobni raziskovalci pozitivne psihologije, ki ugotavljajo, da je subjektivno doživljanje sreče nujna sestavina kakovosti življenja. Ne moremo govoriti o srečnem ali kakovostnem življenju, če ga sami ne doživljamo ali čutimo kot takšnega. Raziskave kažejo, da le 8 do 15 odstotkov ljudi meni, da je sreča odvisna od objektivnih okoliščin. Vsi sociološki in ekonomski kazalci kakovosti življenja torej "odpovedo", dokler jim ne pridružimo enega, ki pa je ključne narave: psihološkega.

Zanimivo je, da so na drugi strani nekateri pomembni filozofi poudarjali, da vodi pot k sreči in blaženosti prek ukinitve negativnih aspektov življenja. Značilen v tem smislu je vsekakor Budov nauk.  Po njem moramo na poti k sreči premagati nesrečo in trpljenje in odstraniti njune izvore. Ti pa so spet predvsem duševni, izvirajo namreč iz vezanosti na afekte in egoistične cilje ter predstave, torej na nepristni, iluzorni svet "maje" ali "avidje", ki kot neprosojen zastor prekriva globljo duhovno resničnost. Podobno osredotočanje na negativne vidike človekove eksistence najdemo tudi pri stoikih, novoplatonikih in še kje.  

prof. dr. Janek Musek
dr. Mojca Vizjak Pavšič

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.