Soutripanje

Pomladnega dne sva se z Natašo Zorc, strokovnjakinjo za energijsko delo s prostorom in inteligencami narave, podali na Dolenjsko, na hrib z eno najstarejših lip na Slovenskem, s tremi cerkvami in z grobom slovenskega karizmatika. Na Primskovo, k ljudskemu zdravniku Juriju Humarju.

Zdravilni vrelec na Primskovem

Skoraj 600 metrov visoka Primskova gora slovi kot dolenjski razglednik, z nje se odpirajo prelepi pogledi čez Dolenjsko in Notranjsko, v daljave pa še vse do Julijcev. A tistega dne so se nad pomladno zelenim hribovjem gostili oblaki, polni dolgo pričakovanega dežja.

Ob vznožju hriba Marijina kapelica, podoba miline in blagosti. Nato po strmem klancu skozi vas Gradišče, mimo 14 postaj križevega pota, zadnja je vzidana na cerkvi na vrhu hriba. V vasi močan vtis, kako je kraj objet s svetlobno energijo miru in spokojnosti.

Na vrhu Marijina cerkev, v kateri je v letih od 1876 do 1890 "deloval in sklenil življenjsko pot Jurij Humar, duhovnik, zdravnik, kulturnik, zaveden Slovenec", kot piše na spominski plošči.

Vzdušje kar vabi, da se usedeš pod bogato krošnjo lipe in se preprosto umiriš . "Cel hrib je energijski sevalnik svetlobne in hranilne energije v širši dolenjski prostor .", ugotavlja Nataša. "Energije se gladko pretakajo v smeri od znotraj navzven." In še doda: "Lipa pred cerkvijo lepo uteleša ter izraža kvaliteto in širjenje teh energij: magnetično, široko navzven in navzdol."

Stik z zdravilno energijo

Nagrobna plošča z grobom je na pokopališču za cerkvijo. S fotografije zre na nas podoba resnega moža z močnimi zalizki, ki si jih je Jurij Humar baje takrat pustil zato rasti, da bi zakril zaradi zobobola močno otečena lica. Nasploh je malo maral za imeniten videz, da mu ljudje kdaj nikakor niso verjeli, da je duhovnik, dokler si okoli vratu ni nadel belega duhovniškega ovratnika.

Z Natašo se prek fotografije meditativno poveževa z notranjim bitjem, ki se, kot pravijo, še danes odziva na prošnje ljudi. Ugotoviva, da se skozi njegovo fotografijo na nagrobni plošči odpira stik s širokim svetlobnim poljem, ki kot nekakšno notranje sonce izžareva toplo in zelo čisto svetlobo. Bistrilna energija naju objame, naju vitalizira ter nama osveži in izostri pozornost. Čutiva, da vstopava v stik z ljubečim bitjem. Kot ponujena roka je. "Kako ti lahko pomagam?" zazveni notranje, brez besed. Tukaj so prošnje slišane.

Zdravljenje z magnetizmom

Humarjeva zdravila so bila preprosta: na ljudi je prenašal svojo zdravilno moč. Sprva prek rok - danes bi mu rekli bioenergetik: gladil je ljudi z rokami po obolelih delih telesa. Nato je ugotovil, da jih lahko zdravi, ne da bi se jih fizično dotikal, kasneje pa, da lahko pomaga že z mislijo. Na koščke kruha ali pa na melisne sladkorčke je prenašal zdravilno energijo - jih namagnetiziral - s svojim ostrim pogledom, pri čemer so nekateri ljudje videli švigati svetlobne žarke iz njegovih oči. Tudi koščke papirja je magnetiziral, da so jih ljudje dajali v usta ali pa duhali. Ponavadi je čez tako namagnetizirana zdravila naredil križ, da je ljudi pomiril - da ja ne bi pomislili, da je "v zvezi z zlodejem". Večkrat so mu rekli, da je bolnim pomagalo že tisto uro, ko je z njim govoril človek, ki je prišel po zdravilo namesto hudo bolnega.

Izobražen, napreden, raziskovalen duh

Jurij Humar je bil rojen v Vodicah pri Mekinjah blizu Kamnika. V šolo je hodil v Kamnik, vendar se mu je kmalu uprla in jo je pustil. Kasneje pa se je v njem prebudilo takšno veselje do učenja, da si je pridobil bogato izobrazbo, študiral je bogoslovje in postal župnik. Zelo je bil nadarjen za jezike, poleg slovanskih je obvladal tudi vse večje evropske jezike ter tudi grščino, latinščino in hebrejščino. Preučeval je tudi staroindijski jezik sanskrt. Razgledan je bil tudi v naravoslovnih vedah, zanimal se je še za astronomijo, največ pozornosti pa je posvečal zdravilstvu. Imel je bogato knjižnico, preučeval je dela o magnetizmu, hipnozi in drugih zdravilskih metodah. Uporabljal naj bi tudi homeopatijo. Do svojih nenavadnih moči, pa tudi do drugih podobnih pojavov je imel Humar zelo trezen, razmišljujoč in hkrati napreden odnos. Raziskoval je, kot jih je imenoval, "skrivnostne sile": jasnovidnost, prenos čustev, misli in volje na daljavo - telepatijo, hipnozo, možnosti, da deluje duša na daljavo, vpliv strahov na ljudi in še marsikaj. Razlagal je, da "čistost duše (duševnosti, op. p.) in telesa močno pospešuje delovanje skrivnostnih sil v človeku". Nečakinjo Filomeno, ki je tudi imela zdravilske moči, je učil: "Uči se iz dela; opazuj; če zapaziš kako novo moč, jo obračaj sebi in drugim v prid."

"Ozdravljati in zdravila dati ni umetnina; bolezen spoznati, to je umetnost."

Kajti "če zdravnik spozna bolezen, lahko da prava zdravila." Mnogi so prihajali k njemu, preprosti ljudje, gosposki, intelektualci, ugledneži, Slovenci, Hrvati, tudi ljudje iz oddaljenih krajev, iz današnje Avstrije, Nemčije, Rusije in celo tedanji pretendent za španski prestol Don Carlos. Odpravljal je bolečine vseh vrst, ozdravljal mnoge težave, na primer grižo, težave s kožo, neplodnost, celo slepoto, ohromelost in božjast. Ozdravljal je tudi takšne, ki so jim zdravniki napovedali v kratkem neizbežno smrt. Namagnetizirane koščke papirja je dajal kmetom, da so povrnili zemlji rodovitnost, z njimi obvarovali posevke, se varovali pred kačami in podganami, jih uporabljali za zdravje živine in celo proti tatovom. Cerkev je namagnetiziral od znotraj, da so stene odsevale na ljudi zdravilno energijo in jih ozdravljale od pijanstva - delovalo je!

Paranormalne moči

Humar je bil tudi odličen jasnovidec in telepat. V drobni knjižici "Čudodelnik s Primskovega" zvemo marsikaj o njegovih nenavadnih močeh in izkušnjah. Napovedoval je prihodnost; v kozarec je nalil čisto vodo, jo pogledal s svojim ostrim pogledom, in ko je postala motna, velel tistemu, ki je hotel vedeti, kako bo z njim na primer na poti, gledati vanjo. V vodi so se pričeli razkrivati prizori, ki se mu bodo zgodili, kasneje pa so se videnja potrdila.

Večkrat so ga ljudje tudi prosili, naj pove, kako je z njihovimi sorodniki v Ameriki, zakaj ne pišejo in podobno. Vedno so se njegovi odgovori potrdili, pa tudi pisma prišla, ko je napovedal.

Prosili so ga tudi za pomoč pri loteriji. Ljudi s takšnimi prošnjami je odganjal, vendar so ti iz njegovega vedenja in besed razbirali odgovor - in dobili denar!

Nekoč je prijatelju naročil, naj ga ta kaj vpraša (bila sta vsak v svojem kraju), medtem ko bo (Humar) spal. Drug dan je Humar natanko ponovil vprašanje.

Zdravil je tudi v sanjah: se prikazoval ljudem, ki ga niso poznali, jim svetoval in pomagal. Med tem, ko spimo, je duša prosta, da hodi naokoli in pomaga, je komentiral takšne izkušnje.

Zavistni zdravniki so ga hoteli spraviti pred sodišče, češ da je slepar in šarlatan, vendar je tako orožnike kot sodnike "uročil", da jim ni nikoli uspelo. Dva orožnika je denimo s svojo močjo "prikoval" na stol, da sta celo noč sedela pri mizi kot prikovana. Drugič spet pa druga dva nikakor nista našla poti na vrh hriba k Humarju; katerokoli pot sta ubrala, ju je pripeljala nazaj v dolino. Ko pa je moral na sodišče, sta sodnika, ki naj bi vodila proces proti njemu, ostala doma - nista mogla vstati iz postelje.

"Da bo človek zdrav, naj tole spolnjuje ."

- Uživaj z mero, pa vendar izdatno zdrave jedi.
- Glej, da se ne prehladiš.
- Pazi, da se ne udariš.
- Varuj se, da se strupa ne nalezeš.
- Varuj svoje srce jeze, strahu in žalosti.
- Bodi zmeren v vseh dejanjih.

Tako je Humar strnil usmeritve za dobro zdravje. Vendar je bistveno polagal v človekovo notranjo naravnanost. Tudi iz lastne izkušnje, saj ga opisujejo kot vedrega človeka. "Kakor strah, jeza, žalost dela bolezen, da je človek precej nekoliko bolan, včasih pa še močno, tako tudi upanje in veselje bolezen ozdravi. Od Ljubljane do Dunaja se pretaka bliskovica, iz veselega srca pa zdravilna moč po telesu," je zatrjeval.

"Ljubezen gasi ogenj trpljenja."

Njegovi sodobniki ga opisujejo kot velikega človekoljuba, delavnega, skromnega, resnega, vendar dobrohotnega. S svojimi zdravilskimi močmi je želel predvsem čimbolj ljudem pomagati izkopati se iz bede in bolezni. Zdravil je brezplačno. Darila, ki jih je prejemal od ozdravljenih, je dajal naprej tistim, ki so potrebovali pomoč. Sam je, brez pomoči župljanov, vzdrževal cerkev, pa še podpiral misijonarje v Ameriki. Osebno pa je živel skromno. Svoje zdravilske moči je jemal kot nadarjenost, ki mu je dana, da dovrši svoje poslanstvo, ter da bi bil greh jih ne uporabljati. "Ves svet gori v ognju trpljenja, ljubezen pa ga gasi. Naš namen naj bo: iz ljubezni ogenj trpljenja gasiti," pravi v enem svojih pisem, kajti, "Ljubezen do Boga se razodeva v ljubezni do bližnjega."

Umetnost priprošenj

V stiku z zdravilno energijo se srečam z vprašanjem, kaj je moje pristno hotenje za soljudi? Kaj je zanje dobro prositi? "Kar hočejo globoko v srcu. Kar duša hoče zanje. Da lažje nosijo svoj križ. Čudež."

Prične deževati. Kakšna spokojnost! Iz Primskovega zdravilnega vrelca še vedno diha svetloba, lahno prihaja navdih, se širi mir .

Vesna Periček Krapež

[Na vrh strani]