VSEBINA

ZALJUBLJENOST

Zaljubljenost je vsem dobro znano čustvo, ki ga pogosteje in močneje doživljamo v mladosti, z leti pa njena moč opeša. Seveda ne pri vseh enako. Zaljubljenost tudi precej pogosto zamenjujemo za čustvo ljubezni, saj  obe spremljajo enako prijetni občutki. Čeprav sta si navzven precej podobni, pa je psihično ozadje, ki oblikuje vsako od obeh čustev drugačno.

Zaljubljenim se pogosto zdi, da človeka, v kogar so se zaljubili, od nekod poznajo, pa čeprav ga vidijo prvič v življenju. Razlog za to se skriva v naši psihični šabloni: oseba, v katero se zaljubimo, nas z neko svojo telesno ali značajsko potezo spominja na našo nezavedno predstavo o idealnem partnerju. Zato nekateri pravijo, da so našli svojega princa ali princeso iz sanj.

Kadar smo zaljubljeni, ljubljene osebe in njenih lastnosti ne vidimo takšnih, kakršne so v resnici, ampak takšne, kakršne si predstavljamo, da so. Od tod tudi rek, da je ljubezen slepa. Ko smo zaljubljeni, smo v resnici bolj v odnosu s svojo idealizirano predstavo o tem človeku, torej z lastno sliko o nekom, kot pa z njim samim. Nekaj na človeku, morda govor in način gibanja, poteze na obrazu, oblika telesa ali pa kombinacija vsega, nam pričara predstavo, da ima ta  človek določene - nam ljube lastnosti. Potem gledamo na tistega človeka skozi svoja "rožnata očala". To idealno podobo partnerja je nemški psiholog Jung, imenoval animus (pri ženski) in anima (pri moškem). Oba lika v sebi nosita za nas pomembne lastnosti in telesne poteze, ki smo jih kot otroci občudovali pri svojih starših in jih sedaj nezavedno iščemo pri ljubljeni osebi. Zaljubljenost torej traja toliko časa, dokler oseba ustreza našemu animusu oziroma animi. Ko spregledamo, da človek, v kogar smo zaljubljeni, ni samo to, kar smo mislili, da je, zaljubljenost postopoma preneha. Tu se skriva razlog, da je zaljubljenost tako kratkega diha.

Leo Ivandič

Celoten članek lahko preberete v tiskani izdaji.