VSEBINA

Uvodnik - zima 2007/2008 (št. 50)

"niČ drugega kakor zlato, iz glasbe, iz luČi in veselja!" (j.r.Jimenez)

Vedrina, humor, radost, lepota, harmonija ... redki obiskovalci našega vsakdana. Večinoma smo prepričani, da ta stanja lahko doživljamo, ko se vse v zunanjem svetu "uredi" na pravilen način in ko se nam uresničijo določene želje. Torej menimo, da je vedno treba izpolniti nek pogoj. Dejstvo pa je, da v enem - bolj skritem - delu človekove narave vedno sije sonce. En del nas je veder in radoživ. Če bi ga bolj pogosto povabili v goste in si vzeli čas zanj, bi morda ugotovili, da je zmožnost videti svetlobo tudi takrat, ko je zunaj najtemneje. Pravzaprav bi to lahko postal naš način življenja, naše stanje zavedanja in bivanja, ki ne bi bilo pogojeno z zunanjimi okoliščinami. Ta obiskovalec je namreč prinašalec moči, svežine in širokega zavedanja. Je obiskovalec iz neminljivega sveta, ki se ne sesede pot težo življenja. Je navdušen zbiralec izkušenj, skozi katere človek postaja vse lepši in bogatejši. Je tisti, ki ne umre in ki s svojo modrostjo vedno stoji - neviden - ob naši strani. To je čudovito ubesedil Jimenez:

Jaz nisem jaz.
Sem tisti,
ki gre ob moji strani in ga ne vidim,
ki ga včasi zagledam
in ki nanj včasi pozabim.
Tisti, ki molči, veder, ko govorim,
tisti, ki odpušča sladko, kadar črtim,
tisti, ki hodi tam, kjer mene ni,
tisti, ki bo stal pokonci, ko umrem.

Človek je po svoji najgloblji in najskrivnostnejši naravi duhovno bitje. Z jasnim središčem, kjer je naša duhovna zav est vsidrana. To je človekova duša. Največja skrivnost je, da je moč vedrine, zaupanja skrita "znotraj", ravno v centru naše duhovne biti. Zavest, ki tu domuje, je bolj široka, bolj svobodna in odprta. Z močjo zavesti (ozaveščanja) in njeno osvobajajočo lučjo se lahko potegnemo iz ozke špranje življenja, ki nas je zaprla in zagozdila v vsakdan.

Kdaj ste si nazadnje vzeli čas za svetost? Za tišino? Za stik s svojim notranjim izvirom vedrine, optimizma, luči? Vsak dan je priložnost, da se srečamo sami s seboj in napijemo iz tega notranjega izvira. To je čas meditacije. Vzeti si čas za poglobljeno meditacijo pomeni svojo zavest dvigniti v te glo­bine, kjer se osvobodi predstav in zajame življenje bolj celo­vito, poglobi razumevanje in nam odstre globljo resnico. Ko te pritisnejo megla, brezvoljnost in utrujenost, bi najraje legel na zemljo in umrl. Zdi se, da ni moči za nič. Pa vendar je! Na dosegu "volje"!

Meditacija je zmenek, ki ga ne smete zamuditi. Je najsrečnejši, najresnejši, najbolj radodaren in dragocen od vseh zmenkov. Naučite se meditirati. Nimate časa? Tudi za to je zdravilo:

Vsak dan je treba prisluškovati Bogu - pol ure,
razen takrat, ko imaš zelo veliko dela;
tedaj je potrebna cela ura.
P. Bosmans

v imenu uredništva