Soutripanje

V tem uvodniku bi rada z vami podelila resnično zgodbo. Človeku, ki je umiral, je neznanec prišel podarit življenje skozi to, da si ga je moral on sam osmisliti.

Bilo je pred približno tridesetimi leti, ko je znanec Allan iz Velike Britanije izvedel, da je resno bolan, da umira. Pred sabo je imel največ dve leti življenja. Bil je zdravitelj, od nekdaj je vedel, da je to njegovo življenjsko poslanstvo. Zadnjih deset let je veliko delal, po šest dni v tednu, tudi do šestnajst ur na dan. Zdravil je z alternativnimi metodami, pisal knjige, potoval in učil po celem svetu. Potem pa ta novica.

Ne glede na to, se je želel pripraviti za predavanje prihodnji dan. Šel je v gostilno s pogledom na morje, se usedel in poskušal napisati predavanje. Potem je opazil moškega, ki je strmel vanj. Ni ga videl vstopiti. Poskušal je pisati, ko pa je videl, kako moški strmi vanj, se ni mogel več zbrati. Odločil se je, da bo odšel.

Ko je šel mimo moškega, mu je ta rekel: "Usedite se, spijva kaj!" Opravičil se je, da ima delo, da mora napisati predavanje. Moški pa je nadaljeval, da ga je opazoval, da je drugačen od drugih v gostilni in ga še enkrat povabil, da bi kaj spila. Allan se je spet opravičil, da se mu mudi domov, da dokonča predavanje. Moški pa je rekel: "Je eden manj pomemben od mnogih? Usedite se, bova kaj spila!"

Tako se je usedel, začela sta se pogovarjati in nenadoma je moški rekel: "Veste, v redu ste živeli svoje življenje. V bistvu ste izpolnili svojo pogodbo. Vem, da ste resno bolni. V redu za vas je, če umrete. Lahko umrete zdaj, če želite." Allan, presenečen, kakor je bil, se je zahvalil in rekel: "Ne, hvala, veliko stvari je, ki jih želim narediti na svetu."

Čez nekaj časa je moški spet rekel: "Veste, tisti nad vami, ki gledajo navzdol, na vas, so videli, kaj vse ste naredili, ni vam treba biti več tukaj. Popolnoma sprejemljivo je, da se premaknete naprej. Izpolnili ste svojo pogodbo, tukaj spodaj ni za vas nič več takega, kar bi vam bilo treba narediti." Allan je rekel, da bi res rad ostal tukaj in naredil še veliko stvari. Moški pa je še tretjič ponovil, da je popolnoma v redu, da lahko častno umre in odide, če hoče.

Znanec je pomislil, da takih ljudi ne srečaš v gostilni: da te nenadoma povabijo na pijačo, in to trikrat, in potem govorijo čudne stvari in te sprašujejo take stvari, ali hočeš umreti ali ne. Zato se je zares globoko zamislil in potem rekel: "Ne, zares želim še živeti in opraviti moje delo na Zemlji, cel kup stvari bi rad naredil."

"V redu," je rekel moški, "vzemite papir in svinčnik in zapišite prvo stvar, ki bi jo radi naredili." In tako je zapisal prvo stvar. Moški je zaprl oči, se zamislil in rekel: "V redu, dober projekt, kdo je še v ekipi?" Allan je zapisal zraven imena, moški pa je spet zaprl oči in rekel: "V redu, razširite ekipo!" Potem je vprašal, kaj bi še rad naredil. Allan je zapisal. In moški je zaprl oči, spet ista stvar. "Kaj še?" je vprašal. Tako je zapisal tretjo stvar. Tretjič ista stvar.

Potem je moški rekel, da je to dovolj. Allan je protestiral, da ni, da ima toliko stvari, ki jih želi narediti. Moški pa je rekel: "Ne, dovolj je." In je vzel njegovo roko, v kateri je držal pero, in z njo potegnil črto pod vse, kar je napisal na papir. Potem je rekel: "Podpišite se tukaj!" Allan se je podpisal. In rekel, da je zapisal samo tri projekte, da nima samo teh treh, da ima tudi druge, ki jih hoče narediti. Moški pa je rekel: "Pravkar ste podpisali za vse!"

Potem se je opravičil, da mora na WC. Nikoli več ga ni videl. Izginil je.

Po tridestih letih je Allan še vedno živ in zdrav. Ves ta čas je zelo dejaven.

Barbara Škoberne

[Na vrh strani]