Soutripanje

V času zime je tisto, česar navzven najbolj primanjkuje - svetloba. Na dan zimskega solsticija je noč najdaljša in dan najkrajši. Tako je zunaj luči malo, vendar pa jo je >znotraj< v obilju - če se ji znamo odpreti, jo zaznati in se uglasiti z njo. Zato so prazniki v tem času posvečeni prebujanju in invokaciji sonca, zunanjega in, simbolično, tudi notranjega.

Svetloba je nujna za obstoj življenja. Hkrati pa je svetloba najbolj izražena lastnost sveta duš - duhovnega kraljestva. Če meditiramo in naravnamo svoja telesa (kot lečo) na skriti izvor svetlobe v nas samih - na dušo, se nam odpre bleščeča realnost, ki v nas prinaša globoka spoznanja.

Prisotnost močne svetlobe v notranjem svetu so opisovali tisti, ki so doživeli obsmrtno ali pa zunajtelesno izkušnjo. Zato lahko rečemo, da smo stkani iz svetlobe, le da se v najgostejši materiji, iz katere je naše telo, ta svetloba izgubi in skrije. V materiji fizičnih teles je svetloba skrita in latentna in skozi razvoj zavesti se prebuja in aktivira.

Mnogi umetniki so v preteklosti upodabljali ljudi z avreolo in sijajem okoli telesa. Prvi sijaj, ki ga lahko opazimo pri sebi ali pri drugih, je sijaj etrskega telesa. Čim bolj je etrsko telo v stanju sattve (koherence, ravnovesja, ubranosti), tem bolj sije. Če bi imeli jasnovidno oko, bi videli, da popolnoma vse, kar nas obdaja, sije, da je vse luč: ljudje, narava, gore, kristali, rastline, živali, nebo ... Skrita svetloba, vendar je. V jedru vsake oblike je svetlobno središče. Odkrili bi tudi, da etrsko polje ni edino kar žari v človeku ... odkrili bi, da je svetlobe vedno več, kolikor bolj globoko navznoter se lahko obrnemo in motrimo notranji svet. Do stopnje, ko snov postane svetloba sama. To je človekovo notranje središče, center zavesti in bivanja - duša. Tako kot sonce daje življenje vsemu, tako tudi duša v človeku oživlja in omogoča njegovo bivanje. Brez njene svetlobe človek ugasne, usahne ali pa se izgubi v gozdu življenja. Izgubi orientacijo, življenje se mu zdi brez pomena. Če je luč duše prisotna v nas, oživimo, sok življenja se pretaka skozi nas, polni nas radost, odprtost za vse, kar nam življenje nosi. To je izvor resnične živosti v nas, ostalo je kot spanje.

Praznovanja okoli zimskega solsticija imajo zato še globljo simboliko, saj je to čas astrološkega znamenja Kozoroga. To je čas, ko se odprejo duhovna vrata v svet luči. Strelec (predhodno znamenje) da vizijo, Kozorog pa se vzpne na goro (sledi viziji), ugleda notranjo luč, jo prepozna, se poistoveti z njo in ... postane luč! To pomeni spoznanje svoje duhovne narave in sprejetje njene identitete. Duhovna pot je pot na goro. Najprej je treba vložiti napor, nato sledi spoznanje. Spoznanje pa je rojstvo v še več notranje luči, v še globljo resničnost, še večjo vsevključujočnost, v skupinsko zavest. Zato temu rojstvu v notranjo luč pravimo tudi duhovno posvečenje.

Luč duše spreminja naš pogled na svet in življenje, spreminja dojemanje vsega kar se nam dogaja. V njej leži spoznanje svoje bolj resnične podobe in narave. Leži spoznanje vsepovezanosti, skupnosti z vsemi bitji. Odstira nam uvid v živost, ki se skriva za oblikami, v svetove, ki so nam morda neznani, vendar v njih živimo. Vodi nas v spoznanje, da je vse na svoj poseben način živo in da v vsem utriplje eno samo življenje, da smo vsi povezani z vsem. Oko, s katerim lahko uzremo to notranjo lepoto in spoznanje, je oko intuicije.

v imenu uredništva
Nataša Zorc

[Na vrh strani]