Soutripanje

Kriza, s katero smo soočeni danes, je za marsikoga težka in za mnoge hudo breme. Predvsem za tiste, ki izgubljajo službe in so s tem postavljeni na rob preživetja. Vendar je ta kriza nujno potrebna za prebuditev iz omamljenosti, v katero nas je pripeljal naš način življenja in ki nam v resnici jemlje človeškost in moč. Žal pa nekateri okoli te - dejansko - resne situacije ustvarjajo vrtinec psihoze in strahu, stanje "kalne vode", v kateri se ne morejo stvari razčistiti in postaviti na pravo mesto. Strah nas zgolj hromi in je na ravni nagonskega odzivanja. Vodi stran od treznega in poglobljenega razmišljanja, reflektiranja, v njem ni prostora za kulturo, lepoto, skrivnost življenja in presežno.

Kako bi se lahko odzvali drugače? Če, na primer, izgubimo službo, je naša prva skrb namenjena denarju in s tem preživetju. In z njo zaskrbljenost, ki večinoma razžira. Povsem upravičena, bi rekli. Vendar se situacija ne bo kaj dosti spremenila, če vas obremenjujeta še zaskrbljenost in strah. Nekoč mi je nekdo v podobni situaciji dejal: "Tisto, kar je na svetu najlepšega in najbolj dragocenega - je zastonj!" Misel se je nanašala na naravo in njen izjemni učinek obnavljanja in harmoniziranja. Drevesa, sonce, lepota in sijaj narave se nam dajejo na voljo vedno znova - brezplačno. Narava nudi možnost tudi za samoto in tišino, da se globoko v sebi povežemo s tistim nedoumljivim, kar je skrivnost in polnina bivanja. Od koder prihajata smisel in vizija.

Nismo le izgubili službe, dobili smo nekaj, česar že dolgo nismo imeli, pa še kako potrebujemo - ČAS. Izkoristimo ga lahko za dve stvari.

Prvič. Za najgloblji razmislek! Ali res hočemo živeti v takšnem? V vrtiljaku nakupovanja, v službah od jutra do večera, na voljo pohlepnim šefom, s cenami stanovanj, do katerih ne moreš niti v sanjah? Z zdravstvenim sistemom, kjer domujeta aroganca in vzvišenost, z reklamami, ki ponižujejo in poneumljajo, s filmi, polnimi bolezenskih idej, nasilja, zlorab, s popolno medsebojno odtujenostjo? Ali si res tako želimo živeti vsi skupaj?

Drugič. Za ponovno povezavo! S samim seboj, z ljudmi, s katerimi živimo, in z nečim najglobljim in najsvetejšim - tiho navzočnostjo, ki je ves čas vsepovsod okoli nas ... Ne čutite? Te posebne lepote in bližine, ki se ji človek zna, žal, odpreti šele takrat, ko kaj pomembnega izgubi. In - zakaj se ne bi naučili, na primer, meditirati in se tako "spoznali s Seboj" ter spet začutili svojo človeškost in srčnost? Dobiti kompas, smer in smisel v življenje? Dokler je srce prazno, življenje ne more biti polno.

Ta kriza kriči predvsem o nujnosti sprememb. Je kot bolezen pri človeku. Prisili te, da se ustaviš. Sedaj se ustavljamo oziroma smo se že ustavili. Kaj bomo naredili? Iskali načine, kako bi pridobili nazaj svoje stare navade in možnosti (življenje, v katerem mnogi neskončno trpijo) ali kako bi zaživeli drugače? Tako kot te bolezen sili v razmislek in potencialno spremeni tvoje navade in življenjski slog, tako ta situacija kliče celoto vseh ljudi, človeštva, da se globoko, globoko zamisli.

Kriza ni čas za "kriziranje". Kriza je čas, da nekaj spremenimo, da si vzamemo pravico do pregleda svojega življenja in tega, kar je zares pomembno v njem. Je čas, da se ozremo okoli sebe tudi na druge ljudi in se vprašamo, kako je z njimi, da jih vidimo kot brate. In njihove potrebe doživljamo kot svoje. Samo tako jih lahko razumemo in res kaj tudi ukrenemo.

Kdo pa pravi, da nismo s to krizo na pragu nečesa zelo izjemnega in posebnega? Če jo bomo le razumeli kot priložnost, da se odločimo za drugačen svet, da se upremo sedanji vladavini denarja, "čaščenju zlatih sandal". Da sežemo po kljuki in odpremo vrata, za katerimi bomo lahko zgradili zares zelo drugačen svet, kot smo ga kadarkoli lahko sanjali.

v imenu uredništva
Nataša Zorc

[Na vrh strani]