VSEBINA

Na meji znanega

Reinkarnacija - vera v nesmrtnost

Ameriški logik Raymond Smullyan ima v eni od svojih knjig naslednji duhoviti dialog. Učenec zena: "Povej mi, modrec, ali je duša nesmrtna ali ne? Ali preživimo smrt svojega telesa ali smo izničeni? Ali se res reinkarniramo? Ali se naša duša razcepi na dele ali kot celota stopi v telo biološkega organizma? Ali nam spomini ostanejo ali ne? Ali je doktrina o reinkarnaciji napačna? Je morda krščanski nauk o preživetju bolj pravilen? Če je tako, ali se tudi telo obudi ali pa naša duša stopi v breztelesni svet idej?" Modrec: "Zajtrk se ti bo ohladil."

Morda je res boljše pragmatično uživati življenje, posebej če človeku premoženjski status to omogoča, ali pa ohraniti stoično ravnodušnost in držo intelektualne brezbrižnosti do vprašanj o posmrtnem. Ampak ljudje smo od vekomaj gojili neke predstave o življenju po smrti in imeli običaje, kako smo pospremili umrle na 'poslednjo pot'. In pri tem se bo celo najbolj zadrt materialist ob poslovilnem nagovoru na grobu svojega prijatelja osebno obračal nanj, navkljub in v nasprotju s svojimi prepričanji. Ker ob smrti potemtakem skoraj ne moremo ostati ravnodušni, vsaj če huškne preblizu nas samih, je iskanje odgovorov na posmrtno življenje za nekoga vera, ki se je oklepa, za drugega je lahko popoldanski filozofski konjiček, za tretjega pa je lahko to znanstveno vprašanje. Biti ali ne biti po smrti, to je vprašanje.

Razvoj vere v posmrtno življenje

V starih kulturah niso bila prepričanja o posmrtnem življenju vedno enaka, marveč so šla skozi nek razvoj. Na primer prve predstave, ki so jih imeli stari Grki o življenju po smrti, so bile kaj neprivlačne. Slepi pesnik Homer v 8. st. pr. n. št. opisuje v Odiseji, da se psiha, človeška duša, spusti v temačne predele podzemlja. Tu se pridruži drugim umrlim, ki živijo brez zavesti in so kot nekakšne prikazni, oziroma sence, njihovo domovanje pa je kraljestvo senc. Odisej v kraljestvu senc sreča tudi svojo umrlo mater. Zaman skuša objeti to senčno prikazen in zakriči od obupa. Prav tam zvemo tudi za razlago, kako je zgrajen človek: poleg fizičnega telesa, ki ga kremirajo ob smrti, ima človek še zavestni princip, ki ob smrti neha delovati, ter psiho, življenjski princip, ki ostane kot nekakšna senčna podoba človeka, vendar brez zavesti in se je sposobna oglašati le nekako skovikaje kot ptica.

Kasneje, v 6. stoletju, se je pri pitagorejcih in orfikih pojavila zamisel o selitvi duš, to je metempsihoza (oživitev), oziroma, kot temu pravimo danes, reinkarnacija (ponovno utelešenje). S preseljevanjem duš je povezana predstava, ki je bila dotlej Grkom tuja, da je namreč človeška duša samostojno bitje, ne pa samo senca. Orfiki, katerih prednik naj bi bil mitični pesnik Orfej, so učili, da je duša ujeta v snovno telo, da se seli iz življenja v življenje skozi razna telesa ter da je njena prava usoda, da se vrne k svojemu božanskemu izvoru. Tukaj se počasi že pojavlja tretja faza razvoja ideje o posmrtnem življenju, to je ideja osvobojenja. Ideja osvobojenja je reakcija na večni krog vračanja, ki izstopa pri reinkarnaciji. Osvobojenje v smislu vednosti je nazorno predstavil Platon v znani prispodobi o votlini. Običajno življenje primerja z življenjem v votlini, kjer gori ogenj, ljudje pa vidijo samo sence samih sebe. To je ječa čutnega videza. Tisti, ki spozna pravo resnico, pa je kot človek, ki je stopil ven iz votline v svetlobo dneva - v kraljestvo luči. Vsekakor so novoplatoniki kasneje dali njegovemu nauku bolj mističen pridih in osvobojenje postane že ekstatično stapljanje z bogom.

Ne povsem enako, vendar dokaj podobno nit razvoja o posmrtnem življenju najdemo tudi pri Indijcih. Čeprav pogosto postavljamo nauk o reinkarnaciji v Indijo, pa je zanimivo, da je najstarejša indijska besedila Vede ne omenjajo. Nasprotno, zgodnji indijski človek je verjel, da človek živi samo enkrat, ter da je po smrti nagrajen za dobro življenje ali kaznovan za slabo. Ta preprosta predstava o posmrtnem življenju se je kasneje spremenila z nastopom indijskih filozofov, piscev Upanišad. Avtorji teh besedil so nekakšni uporniki proti klasičnim religioznim predstavam vedskega človeka in samostojni misleci. Vpeljali so ideje reinkarnacije, se pravi krožnega vračanja v življenje, a hkrati tudi idejo osvobojenja, oziroma odrešenja iz kroga rojstva in smrti. Pri načinu osvobojenja sledijo isti poti kot grški odrešenjski filozofi, to je poti lastnih naporov, ne pa poti vere.

Zelo posplošeno lahko razvoj predstav o posmrtnem opišemo takole: človek živi eno življenje, kvaliteta posmrtnega življenja pa je posledica tega, kako je preživel fizično življenje; človek živi mnogo življenj, s tem da je sedanje življenje posledica preteklih življenj; ideja odrešenja kot možnosti dviga iz kroga reinkarnacij v neko višjo obliko življenja, ki je bližja pravi resničnosti ali bogu.

Evolucija in nauk o reinkarnaciji

Če vse to strpamo v en koš in skušamo oblikovati iz tega smiselno, 'sodobno' predstavo o posmrtnem življenju, je ta takšna, da se človek ali njegova duša, karkoli je že to, ciklično uteleša skozi številna fizična življenja in skoznje postopno napreduje proti nekemu višjemu nivoju zavesti, ki ga lahko označimo kot osvobojeno zavest. Kaj je osvobojena zavest? Glede na razne mistične izkušnje ali na izkušnje, ki jih je psiholog Abraham Maslow imenoval vrhunska doživetja (peak experiences), je to zavest, ki se ji še najbolj približujejo samouresničene osebe, za katere je značilno, da imajo večje občutke enosti, so bolj družbeno angažirani, bolj kreativni, samostojnejši in odpornejši na enkulturacijo, ... Na kratko, osvobojena zavest je tista, kjer posameznik transcendira sebe in doživi razširitev svoje zavesti ter svojega jaza prek običajnih meja samodoživljanja. To so tista doživetja in izkušnje, ki jih je konec prejšnjega stoletja prvi začel sistematično opisovati in raziskovati William James.

Seveda ima sam nauk o reinkaranciji različne oblike. Najbolj znana je indijska popularna različica, ki daje možnosti za to, da se človeška duša inkarnira v kateremkoli živem bitju, tudi v živali ali rastlini. Morda še bolj srhljiva različica je animistična, kjer se človek lahko inkarnira tudi v neživih predmetih. Da ne bo pomote, tovrstne ideje o reinkarnaciji niso prišle iz Indije, marveč jih poznajo mnoga primitivna ljudstva in razvite kulture po celem svetu. Da bi to našo verzijo ločili od ostalih, privzemimo zanjo ime evolucijska oblika reinkarnacijskega nauka. Vsaj v javnosti je dobila svojo podobo konec 19. stoletja znotraj teozofskih krogov, kasneje pa se je razširila in počasi postala popularna vera v Zahodnem svetu.

Zanimivo je, da obstaja možnost, da so celo zgodnji kristjani, v nasprotju s sedanjo cerkveno doktrino, verjeli v nauk o reinkarnaciji. Nekatere navedbe v Evangelijih so namreč v luči uradne cerkvene doktrine zelo nejasne in nesmiselne, nasprotno pa postanejo povsem smiselne v luči nauka o reinkarnaciji. Tako na primer tisti odlomki, ki govorijo o tem, kdo je Jezus. Pisci Evangelijev kot kronisti tedanjega časa navajajo, da javno mnenje govori o tem, da naj bi bil eden od prerokov, ki se je ponovno vrnil, oziroma s prepovedano besedo bi temu rekli, da naj bi bil inkarnacija enega od prerokov. Podobna situacija se ponovi, ko gre za Janeza Krstnika. Tudi v tem primeru pisec Evangelija pravi, da naj bi bil Janez Krstnik pravzaprav Elija, ki je ponovno prišel. Vsekakor bi lahko kdo ugovarjal, da gre za dva izjemna primera, torej da sta se dve duši izjemoma 'ponovno utelesili ali inkarnirali', vendar proti temu govori še en odlomek. Gre za primer o rojstvu slepega otroka, o katerem Jezusovi učenci debatirajo, zakaj se je rodil slep. Kot razlago ponudijo Jezusu dve možnosti, da so grešili starši in tako prejeli kazen v obliki slepega otroka ali pa, pozor, da je grešil otrok in se je zato rodil slep. Logično je, da je potemtakem moral grešiti, preden se je rodil slep, kajti tudi bog ne pozna vnaprejšnjih kazni, ki bi jih podeljeval tistim, za katere v svoji jasnovidnosti ve, da bodo nekoč grešili. Ergo, grešil je v prejšnjem življenju.

Znanstveno preverjanje

Znanstveno preverjanje tega, ali nauk o reinkarnaciji drži ali ne, se je najbolj sistematično lotil dr. Ian Stevenson iz Univerze v Virginiji. Začel je namreč zasledovati in raziskovati primere spontanega spominjanja preteklih življenj pri otrocih. Če govori odrasel človek, da je bil v enem od prejšnjih življenj Napoleon ali Kleopatra, morda s tem kompenzira svoje občutke manjvrednosti, če pa majhen otrok, ki šele začenja govoriti, med prvimi besedami čeblja neznana imena in če opiše podrobnosti, ki se dajo preveriti kot točne, potem ...

Dr. Stevenson je po vsem svetu raziskal prek 2500 primerov spontanega spominjanja preteklih življenj. Po njegovi oceni so takšni spomini navzoči pri približno enem promilu otrok. Ugotovil je, da je večja verjetnost, da se spomini prenesejo v novo življenje, če se je prejšnje končalo z nasilno smrtjo. Pogosto imajo takšni otroci tudi nenavadna rojstna znamenja ali prirojene telesne anomalije, ki se ujemajo z ranami, za katerimi je podlegel v prejšnjem življenju. Posebej zanimivi so tisti primeri, kjer lahko, skoraj kot nekakšen detektiv, izsledi medicinsko posmrtno poročilo za ustrezno osebo. V teh primerih se rane in rojstna znamenja brez izjeme ujemajo. Tudi če bi predpostavili, da je to naključje, postane to zelo malo verjetno, kadar gre za vstopno in izstopno rano, se pravi, ko se ujemata kar dve točki na telesu ali pa v nekaterih primerih celo več.

Verjetnost, da bi starši sugerirali otroku drugo identiteto je malo verjetna, pa čeprav gre večinoma za okolja, kjer je vera v reinkarnacijo del njihovih verskih prepričanj. Posebej tudi zato, ker je večinoma otrokovo govorjenje o preteklem življenju za sedanjo družino zelo moteče. Otroci namreč delajo primerjave in so pri tem zelo neposredni. Zato ni čudno, da so družine običajno odklonilne do otrokovih 'spominov'.

Eden od mnogih primerov takšnega spominjanja je libanonski deček, ki je navedel 47 trditev o prejšnjem življenju, med drugim imena družinskih članov prejšnje družine, opisal je svoje imetje (imel je majhen rumen avto, tovornjak in avtobus), spomnil se je dogodkov iz takratnih časov, opeval je lepoto svojega dekleta, . Vse trditve so preverili kot točne, le treh se po tolikem času ni dalo več preveriti. Izsledili so celo njegovo dekle, ki se je v tem času sicer že zelo postaralo, vendar so starejši prebivalci tistega kraja potrdili, da je bila v mladosti prava lepotica. Šlo naj bi za nekega moškega, ki je umrl za tuberkulozo v 25. letu starosti leta 1949.

Stevenson je testiral še možne druge razlage, kot so naključje, prevara, fantaziranje, zunajčutna zaznava (Extra Sensory Perception - ESP), oživitev pozabljenih spominov iz sedanjega življenja in obsedenost. Teorija reinkarnacije se je izkazala še kot najbolj ustrezna. Vendar je bil njegov končni zaključek, da nobeden od teh primerov posamezno niti vsi skupaj še niso zadostni in neovrgljivi dokazi za reinkarnacijo. Ali kot pravi on sam: "Ne bi želel, da bi kdorkoli postal prepričan v reinkarnacijo samo na osnovi mojih raziskav. Trdim pa, da ni več pošteno, če pravimo, da ni znanstvenih dokazov zanjo. Vsekakor pa je potrebnih še več raziskav."

Primož Škoberne
Prirejeno po knjižici Sodobni pogledi na reinkarnacijo.