|
VSEBINA Uvodnik Jesen 2000 - Nikoli ne reci nikoli
Prevolilna žolca Politika za vsakdanjo rabo Borilne veščine in duhovna rast Ko premagamo strah, damo priložnost srcu Anketa O smrti in minevanju Odprimo svoje srce Človeka vredno življenje O razklepanju navezanosti Ko odvežeš čoln in se zapelješ po reki Duhovna univerza Pot duhovne samourensičitve Obleka Naša stalna življenjska spremljevalka Meditacija: Od dolgočasnosti rutine do sočnosti duhovnega stika Zlatko Sudac: "Bog mi sporoča, naj se pripravim." Kongres KONAZ Spoznajmo se združeni v različnosti Delavnica 'Nove poti do zdravja' Sedem vil in palčkov Šola čustvene inteligence Svetovalnica Emovera Rast skozi partnerski odnos Napolnimo "rezervoar ljubezni" Povabilo k soustvarjanju Pišemo knjige Klub CDK Nova Gorica Pozdrav iz mesta vrtnic Astrološki utrip časa Jesenski zodiak Pisali ste nam |
Uvodnik Jesen 2000 (št. 21) NIKOLI NE RECI NIKOLI Življenje preseneča. Vse, kar je videti tako znano in dokončno postavljeno in 'za zmeraj', je tako krhko, zlomljivo in 'izginljivo'. Kot bi bilo življenje resnično samo veliko platno, ki prekriva obzorje in na njem se odvijajo filmi naše 'zagotove' in 'nespremenljive' realnosti. Na veliko srečo je to gromozansko platno na mnogih delih razpokano in skozi špranje uhaja neka druga resničnost. In ta ves čas spreminja, ugrablja, mede in ne dovoli, da bi varna slika življenja predolgo visela in se prašila na steni. Ko ujameš vase preblisk te neskončnosti, ki seva od nekod drugod, življenje izgubi svojo dramatično usodnost. Nič več ni dokončno, zagotovo in nespremenljivo, temveč ravno obratno. Kajti življenje v katerem je vse dokončno, zagotovo in nespremenljivo, je izjemno naporno in zahtevno in mu nikakor ne moremo biti kos. In če je vse tako usodno, potem je najmanjša napaka katastrofalna. Zatorej moramo biti popolni, ker nas napake predrago stanejo. Ko pa smo 'popolni'' (ne v smislu duhovne zrelosti temveč v smislu strahu pred lastnimi pomanjkljivostmi in iz tega izhajajočim skrajnim perfekcionizmom oz. formalizmom), smo jalovi in odtujeni pravemu življenju, ki podpira spreminjanje in učenje iz napak. Če ste dovolj pogumni, da si upate pogledati v brzice življenja, vam ravno ta 'neznosna' spremenljivost lahko izvabi nasmeh na usta. Porodi se vam lahko prav posebne vrste zaupanje v to, da se bo zagotovo še vse popolnoma spremenilo. Življenje, (našemu dojemanju in željam navkljub) spodbuja globoka modrost, katere končnost nam je na srečo popolnoma nedostopna in tako ne moremo posegati vanjo po svojih 'ležernoljubnih' domislicah. Kar lahko storimo ob takšnem prepoznanju je, da se opremimo z dobro voljo in se z velikim zanimanjem pustimo presenetiti vsak dan, na vsakem koraku. Kaj bo jutri? Tega ne more vedeti nihče. Lahko se vam bo zgodilo ravno tisto, za kar ste danes zagotovo prepričani, da se vam ne more pripetiti nikoli. Nepredvidljivost življenja omogoča večno samopreseganje, samospoznavanje, večno stopanje na prste, dvigovanje čez plot in širjenje obzorja. Predstavljajte si, da bi pustili za seboj vse. Slekli debel in zelo topel plašč varnosti, predvidljivosti, gotovosti. Vstali iz 'fotelja, v katerega smo dan za dnem z vrvmi udobja vpeti' (kot bi dejal pesnik Artur Štern). Ne v besedah. V dejanjih. Kako svobodni bi lahko bili na sredi viharnega življenja! Kako dobro bi del našim pljučam svež, oster zrak duha. Kajti moč duha je tista, ki nas dvigne iz prijema udobja in požene skozi nas pravi življenjski žar. In onkraj gotovosti, onkraj minljivosti, onkraj trpljenja se čudežno odpira nov svet. Modrost pravi, da če bi nas življenje vedno znova sprejemalo s prijaznostjo in nas božalo, se nikoli ne bi zavedli svojih lastnih pomanjkljivosti in ne doumeli svojih pravih duhovnih potreb. Nikoli ne bi izvedeli kdo v resnici smo in kam hočemo. Za vsako smrtjo se odpira novo obzorje. v imenu uredništva [Na vrh strani] |
 |