VSEBINA

Meditacija

Od dolgočasnosti rutine do sočnosti duhovnega stika

Po vročih poletnih dneh, ki jih večkrat spremlja tudi vročina takšnega ali drugačnega hrepenenja, čutnih užitkov in bolečin, radosti polnih pričakovanj ali razočaranj, je zelo koristno osvežiti odnos do meditacije. Razumevanje pravega namena meditacije pomaga pri vzpostavljanju pravilnega odnosa do nje in do tega, da nam postane nepogrešljiv in prijeten del življenja.

Ko meditacija izgubi na pomenu

Občasno slišim od koga, ki je prej redno meditiral, da zdaj ne uspe več. Meditacija mu predstavlja le še občasno tehniko sproščanja, sicer pa je 'zaposlen z drugim delom', 'je v drugačnem okolju' ali pa je 'bolj prizemljen' in se ne želi 'preveč odmakniti ali umiriti'. Meditacija je postala bolj dolgočasna, naporno polurno sedenje, v katerem se bojuje z mislimi, premleva izkušnje in se nenehno oddaljuje od same meditacije. Zaradi tega ima morda slab občutek in za nekaj časa tudi preneha z njo.

Kdo smo in s čim se istovetimo?

Osnovni namen meditacije je, da nas približa sebi. Kaj pravzaprav to pomeni? V meditaciji se postavimo v vlogo tihega opazovalca, v vlogo zavesti, v kateri odsevajo dejanja, misli, vzgibi, čustva in ki vzpostavlja pravilen odnos do njih. Z umirjeno, ponotranjeno pozornostjo opazujemo, koliko vodijo naše življenje želje po osebnostni izpolnitvi in koliko želje po delovanju v imenu dobrega, pravičnega, po delovanju v dobro tudi drugih, celote. Koliko nas v življenju usmerjajo sočutje srca, iskrenost, resnicoljubnost, etika in koliko težnje po posedovanju nekoga ali nečesa, težnje po spreminjanju drugih, po oblikovanju okolja po naših predstavah in potrebah?

Meditacija omogoča, da se v svetem prostoru v središču prsi - duhovnem srcu - povežemo z našim izvorom, ki je tam usidran. Izvor - lahko mu rečemo duša, višja zavest, pravi Jaz ipd. - je del reke, ki napaja vse, kar je živega. Vsakič, ko iskreno, pozorno in z vso resnostjo meditiramo, se dotok k nam in od nas dodatno okrepi in utrdi.

Napetost in harmonija v odnosih

S pomočjo meditacije lahko vzpostavljamo pravilne odnose z ljudmi v našem okolju in z okoljem kot celoto. Pravilni odnosi pomenijo harmonijo med nami in okoljem. Skrivnost je v sožitju in modrost, kako sožitje ustvariti, nam prinaša meditacija. Ko meditiramo, se lahko v duhovnem srcu soočimo z osebo, s katero imamo nerazčiščen odnos ali z drugo težavo, ki jo imamo. Takrat opazujemo osebo ali težavo v tem notranjem prostoru, ki je prežet z razumevanjem, sočutjem in strpnostjo, s sprejemanjem, z odpuščanjem in z uglaševanjem drugačnosti, z nenasiljem, odločnostjo in voljo (vse to so kvalitete našega duhovnega srca). Z osebo se lahko v srcu pogovorimo. Včasih je potreben odločen in iskren pogovor (ki ga po potrebi udejanimo tudi navzven), drugič odpuščanje stare zamere, ki smo jo zmeraj znova pogrevali. Vzpostavimo najprej pravilen odnos pri sebi. Prosimo svojo dušo za nasvet, prosimo jo večkrat, da lahko njen glas, misel ali vizija sedejo v našo zavest.

Meditacija - stik z božanskim

Meditacija je pot do najvišje in vseprisotne sile ali zavesti, ki ji pravimo Bog, je pot do Očeta vseh ljudi, ki smo v svojem bistvu, v svojih globinah, točke njegove božanske zavesti, njegovi otroci. Pri tem ni toliko pomembna zunanja podoba meditacije, pač pa sta pomembna vsebina in odnos do nje. V notranjem stanju jasnejše zavesti lahko prepoznavamo pomen lekcij, s katerimi nas uči Oče pravilnega ravnanja in pravilnega razumevanja.

V najrazličnejših življenjskih situacijah, kot so odnosi z ljudmi, učenje, delo ali zabava, se učimo delovati kot božanska bitja. Dokler ne osvojimo pravilnega načina ravnanja ali dokler se nismo pripravljeni odpovedati lastnostim in dejanjem, ki nas tiščijo v spone materialnega, minljivega sveta, doživljamo bolečino in razočaranje, neizpolnjenost pričakovanj in želja. Če želimo ta proces nenehnega doživljanja bolečin prekiniti, se moramo zazreti vase z vso resnostjo in voljo, da ugotovimo, od kod ta pričakovanja in želje, kateri del nas samih jih ustvarja in kaj v resnici pričakuje ter potrebuje. Zaljubljenost, na primer, je največkrat posledica tega, da si želimo nečesa, za kar menimo, da nam druga oseba lahko nudi. V ozadju je oblak vnaprej pripravljenih predstav in želja, ki prinašajo s seboj še večji oblak čustev in skozi te oblake se ne da videti jasnega neba. Ko se oblaki čustev, želja in predstav sčasoma razkropijo (ali premaknejo drugam), je ta del neba odstrt in morda ugotovimo, da s to osebo pravzaprav ne moremo ustvarjati partnerskega odnosa. Dokler ne prepoznamo in se ne odvežemo od mehanizmov, s katerimi delujemo, ne bomo ustvarili res izpolnjujočega odnosa. Mehanizme pa lahko prepoznamo takrat, ko stopimo iz okvirjev, v katerih delujejo. In tudi to je lastnost meditacije.

Enkratni del celote

Naravo Boga nam predstavlja in razodeva naša duša, vsakemu na njemu lasten in primeren način. Najbolj intenzivno in verodostojno se to dogaja v meditaciji. Del razodevanja prave narave je učenje, da smo neločljivi del celote, ki pa ima vendarle povsem svojo, v vsem vesolju enkratno individualnost.

Za ilustracijo mi je prišel na misel želodec (ko to pišem, se bliža čas kosila), ki bi težil k zadovoljevanju svojih potreb. Sprejemal bi le določeno, tekočo, hitro prebavljivo hrano, da mu ne bi bilo treba preveč delati in da bi bilo delo prijetno. Organizem, katerega del je želodec, bi ob tem začel hirati in posledično bi, ker je soodvisen, začel hirati tudi želodec. Preklinjal bi življenje, ki ga nenehno biča in v katerem je treba veliko delati. Vendar je s tem, ko je zadovoljeval predvsem svoje potrebe, prekinil pravilen tok, ki oživlja organizem in njega. Če bi deloval uglašeno s svojo naravo in s svojim namenom, bi organizem njemu pošiljal svežo kri, ki jo potrebuje pri prebavi, on pa bi skrbel, da dobi organizem dovolj snovi za uspešno delovanje. Kajti noben drug organ ne more prevzeti funkcije želodca, ki je v svojem namenu enkraten. Ob pravilnem delovanju bi bilo zadovoljstvo obojestransko.

Odprimo se božanskemu v sebi

To, kar je za nas resnično dobro in pravilno, se običajno razlikuje od tega, kar nam vzbuja občutke ugodja. Skozi nenehne preizkušnje nam daje življenje možnosti, da se učimo, ustvarjamo in ravnamo vse bolj pravilno. Da določeno lekcijo obvladamo v vseh njenih vidikih preden nadaljujemo z učenjem. Učimo se omogočati božanski naravi, da deluje skozi nas. Ob pravilnem delovanju nam je na voljo njeno izobilje.

Če se božanskemu predamo in omogočimo, da deluje skozi nas, ne pomeni, da nas ni več, da se razblinimo v neskončnosti. V tem primeru nas že sedaj ne bi bilo, ker ne bi bili potrebni. Tako pa smo vse bolj ozaveščeni o skrivnostih in globinah življenja in zmožni vse pomembnejših nalog ter vse večje odgovornosti. Zavedati se moramo, da čeprav je Bog vseprisoten, je njegova vseprisotnost v materialnem svetu potenca, ki se ima namen v polnosti izraziti in zato potrebuje posrednike. Tukaj je naša vloga in to pomembno vlogo lahko prepoznavamo v meditaciji.

Meditacijo opisujejo številne knjige in dalo bi se veliko govoriti o njej. Vendar vse povedano še zmeraj ne more razodeti skrivnosti, ki jih z njeno pomočjo spoznavamo.

Duhovni stik na srečanjih ob svetlobnem križu

Na Srečanjih ob svetlobnem križu, ki jih je skupina 'Gibanje za razvoj zavesti' v lanskem šolskem letu prirejala vsak teden v večjih slovenskih mestih, so mnogi prvič doživeli stik z božansko naravo. Skozi voden proces so se lahko ljudje v srcu odprli tej naravi, ki potentno žari skozi svetlobni križ. Ob tem je prišlo mnogokrat do ozdravitev, pomiritev napetosti, razjasnitev problemov in čudežnih videnj, ki so občasno spremljala proces. S temi energijami upravljajo bitja, ki za razliko od nas nimajo težav s posredovanjem božanske narave, ker so se v tem skozi dolgo evolucijo že prekalila (tako kot se bomo tudi mi). Ko govorimo o njih, jih označujemo kot starejše brate (starejše sinove Očeta) ali mojstre modrosti, ljubezni in sočutja. Srečanja so z novim šolskim letom ponovno zaživela in nanje vabimo vse, ki želite doživeti ali podoživeti tak duhovni stik.

Robert Leskovar