VSEBINA

Duhovni uČitelj in uČenje

Duhovni učitelj ne spodbuja k odvisnosti oz. navezanosti nase. Ve, da je človekova individualnost sveta. Če človek slepo sledi zunanji avtoriteti, ne sledi več samemu sebi. Ni več sam avtor svojega življenja, temveč izgublja svobodo, postane duhovno mrtev. To pa je najhujše, kar se mu v življenju lahko zgodi.

Mojster je dejal: "Če hodim kot tretji poleg dveh, imam učitelja. Izberem, kar je dobrega in temu sledim, kar pa ni dobro, to popravim."

Konfucij

Človeško življenje, čeprav relativno kratko, je polno izzivov, soočanj s preizkušnjami, težavami, problemi ... V ozadju tega navidezno lahko nesmiselnega dogajanja pa je proces učenja, razvoja, rasti. Začne se že v zibelki in učenje nas spremlja vse življenje. Česa se učimo? Spoznavamo svet okoli sebe, svoje bližnje, sovrstnike, odnose med ljudmi, prepoznavamo svojo vlogo v njih, učimo se zakonitosti sveta, v katerem smo se znašli. Učimo se, ko smo pozorni na gib matere, obliko igrače, pisane besede v šoli, iz pogovora z znancem ... Vse, s čemer se srečamo, je lahko vir novih informacij in novega znanja.

Zelo malo pa se zaradi pretežne usmerjenosti v zunanjo plat življenja povprečen človek zares nauči o sebi kot o duhovnemu bitju, o svojemu notranjemu duhovnemu življenju. Tudi v procesu izobraževanja je o tem malo ali nič govora. Ta plat nas samih ostane v domeni lastnega spoznavanja in raziskovanja v meri, v kateri se ji posvečamo. Čeprav nas bolj privlači pojavni svet, se ji vendarle ne moremo izogniti. Želja in potreba mnogih je poseči globlje in odstraniti tančico skrivnostnosti s sveta notranje subjektivnosti, ki je v ozadju vsega pojavnega oz. je celo njegova osnova.

Duhovni učitelj

Od nekdaj so obstajali posamezniki, ki so imeli globlji uvid v resnico življenja, ki so 'videli' tisto, kar je bilo očem drugih zakrito in nedostopno. Ti vidci ali ršiji, kot jim pravijo na Vzhodu, so ljudem predstavljali pravi vir modrosti, ki jim je na primeren način približeval notranje svetove. Z nauki so pustili močan, neizbrisen pečat svojemu času in so v veliki meri vplivali na kulturne, socialne in etične norme življenja. Omenimo samo nekaj najbolj znanih primerov: Vede in Upanišade ter pozneje Budov nauk v Indiji, Konfucij in Lao Zi na Kitajskem, Mohamed v arabskem svetu, Kristusovo učenje na Zahodu ...

Duhovni učitelj je tisti, ki vodi človeka iz teme neznanja v luč spoznanja, mu kaže smer, pokaže pot. Sanskrtski izraz za duhovnega učitelja 'guru' etimološko pomeni 'tisti, ki razganja temo neznanja in nevednosti'. Na podlagi lastnega znanja, izkušenj in modrosti vzpodbuja človeka k razmišljanju o sebi, k pravilni pozornosti, odprtosti, odzivnosti na različne impulze, ki prihajajo iz njega samega. V množici glasov, želja, takšnih ali drugačnih potreb, razvad, tudi nagonov, nas uči prepoznati pravi, notranji glas, glas najbolj skritega jedra nas samih - duše. Je tisti, ki spodbuja k prebujanju notranjega bogastva, duhovnih lastnosti, ki jih nosimo v sebi, kot so čista plemenita ljubezen, odprtost, zaupanje, volja, samozavest, razumevanje, sočutje, potrpežljivost, ustvarjalnost .

Nisem prišel, da bi mi ljudje sledili. Celo ko me boste videli, mi ne sledite. Kajti če mi boste sledili, me boste izgubili ... Ne želim, da bi verjeli v moj obstoj ali ga zavračali. Najprej me občutite v sebi. Ko me boste občutili, se boste zavedli, da bivam v vas. Ne gre za to, da najprej v to verjamete ..

Kristus - Maitreja

Takšen duhovni učitelj nas slej ko prej pripelje do lastnega notranjega učitelja. To je do srčike, do duše, ki ima moč razsvetljevanja, moč vpogleda v bistvo stvari in s tem tudi modrost. Resnica je namreč skrita v nas samih in do nje se mora dokopati vsakdo sam. Izkušnja drugega lahko pomaga, vendar dokler sami nečesa ne uvidimo oz. ne razumemo, vse ostaja zgolj na ravni informacije. Znanje se da prenesti drugemu, modrosti ne!

Učenec

Učenec modrosti je vsakdo, ki se zavestno posveti delu na sebi, ne glede na to, kje in v kakšnih okoliščinah se trenutno nahaja. Je tisti, ki ima dovolj moči, da preseže svojo inertnost. pasivnost, neodločnost in izgovore v smislu `bi, pa ne morem' ali `okolje mi ne dopušča'. Na tej poti modrosti spoznava, da je tesno povezan z vsemi bitji sveta in sčasoma začenja delovati vse manj za svoj lastni interes in vse bolj za dobrobit širše celote. Učenec modrosti ni naziv, red ali kaj podobnega. Je vsakdo, ki je spoznal, da bo le z lastnim trudom pripomogel k pozitivnim spremembam v svojem življenju in se zato meditativno poglablja vase, študira, razmišlja in prenaša bogastvo svojih spoznanj tudi v svoje življenje.

Učenje

Učenje je bilo vedno podano na kraju in času primeren način. zato tudi toliko različnih doktrin in pristopov k eni in isti notranji resničnosti. Vedenje o notranjih svetovih se je podajalo na različne načine: v obliki mitov, ki so na simbolen način opisovali svet notranje resnice, ter v obliki duhovnih naukov in doktrin okoli katerih so se oblikovala različna verstva in so nastajale tako imenovane 'svete knjige' (staroindijske Vede in Upanišade, perzijska Avesta, Sveto pismo ...). V njih so pogosto na simbolen način zajete bistvene vrednote, lastnosti in zakonitosti življenja.

Nekateri učitelji pa so neposredno, sami učili ljudi modrosti, ljubezni in pravilnih odnosov. Na različne načine so pristopali k učenju. Buda je, na primer, s svojimi govori opozarjal na vezi, ki priklepajo na kolo rojstev in smrti, vzpodbujal je k pravilni pozornosti in nenavezanosti. Kristus je kot utelešenje čiste ljubezni trkal ljudem na srca in jih ozaveščal o tem, da so duhovni bratje. Zen mojstri so učili s pomočjo koanov (paradoksov), Sokrat se je lotil zadeve na svoj način - z vprašanji je spretno pripeljal sogovornika v nasprotje z lastnimi trditvami in tako pomagal, da je le-ta sam prišel do pravilnih ugotovitev. V prvi polovici tega stoletja je indijski modrec Ramana Maharši vzpodbujal k odgovoru na vprašanje, kdo pravzaprav smo, hkrati pa je bil učitelj tišine - ta je mnogokrat zalegla bolj kot tisoč besed. Najmogočnejša oblika učenja vseh velikih učiteljev pa je bil njihov lasten zgled!

O odnosu

"Luč odseva na steni. Zakaj bi častil steno? Izkazuj pozornost luči, " je moder učitelj dejal pretirano spoštljivemu učencu.

Anthony de Mello

Duhovna pot je pogosto zaznamovana s trdno vezjo učenca z učiteljem. V preteklosti je učitelj predstavljal most, preko katerega se je učenec povezoval z bolj pretanjenimi svetovi. Zato je učenec spoštljivo, z globoko predanostjo in poslušnostjo, zrl v učitelja. Ta mu je predstavljal vzvišen ideal, h kateremu je tudi sam težil. Pogosto se je pojavljalo prepričanje, da je učitelj vseveden in nezmotljiv, da razmišljanje s svojo glavo, drugačen pogled in kritika niso zaželeni. Nemalokrat je to pripeljalo do učenčeve pasivnosti v smislu samostojnega odločanja in razmišljanja.

V ozadju takšnih prepričanj se skriva napačno oz. površno razumljena vloga duhovnega učitelja. Učitelj je tisti, ki človeku pomaga, da se samostojno osvobaja spon, da sam stopi na lastne noge. Ne spodbuja k odvisnosti oz. navezanosti nase. Ve, da je človekova individualnost sveta. Če človek slepo sledi zunanji avtoriteti, ne sledi več samemu sebi. Ni več sam avtor svojega življenja, temveč izgublja svojo svobodo, postane duhovno mrtev. To pa je najhujše, kar se mu v življenju lahko zgodi.

Učitelji vedo, da imajo morda nekaj več izkušenj, znanja, da so morda korak pred drugimi, vendar so tudi sami učenci na poti modrosti. Sebe vidijo predvsem kot starejše brate, ki s svojimi spoznanji in pridobljenimi izkušnjami lahko pomagajo mlajšim. Duhovni učitelj naj bi bil predvsem avtoriteta ljubezni in modrosti, volje, pravilnega delovanja (duhovnega služenja) in ne avtoriteta, ki bi namesto nas odločala in razmišljala. Pravi učitelj ne prinese na pladnju odgovorov na vprašanja. Učenec se mora do njih dokopati z lastnim trudom in s poglabljanjem vanje, saj je to edina pot, ki pripelje do modrosti. Učiteljevi namigi so pri tem pomemben kažipot.

Bližina in okrilje učiteljeve aure sta spodbuda učencu pri študiju, redni praksi, samokultivaciji in samodisciplini; spodbuda k vnašanju vsega plemenitega v svoje življenje, kar izžareva tudi sam učitelj. Vez med njima ne temelji zgolj na ravni besed in znanja, temveč na globoki notranji izkušnji, na `dihanju' v skupni auri za skupen namen, za načrt ljubezni in luči. Učenec vse bolj živi v skladu s svojo dharmo - z življenjsko nalogo in v tem smislu postaja vse bolj sam svoj učitelj.

Učenec danes

"Ne smete verjeti nečemu samo zato, ker ste tisto slišali; niti duhovnim tradicijam zato, ker obstajajo že od davnine; niti govoricam kot takim; niti spisom modrih samo zato, ker sojih napisali modreci; niti zaradi avtoritete vašega učitelja ali mojstra. Vendar pa verjemite nauku, doktrini ali povedanemu, ko sami, na podlagi lastnega razmišljanja in spoznanja, prepoznate, da so resnični. "

Buda

V obdobju Vodnarja, v katerega vstopamo, se odnos do duhovne poti spreminja. Danes učenci niso več pripravljeni slepo slediti nekemu nauku ali učitelju kot avtoriteti. Želijo razumeti, kaj se na poti duhovnega razvoja z njimi dogaja. Zato v učitelju vse bolj vidijo tisto, kar je že od nekdaj bil: predvsem mentor, ki s svojimi nasveti vzpodbuja posameznika k lastni iniciativi, k aktivnosti, razmišljanju, poglabljanju in k samostojnemu odločanju.

Stari rek pravi: 'Ko je učenec pripravljen, pride učitelj.' Svojega učitelja bomo spoznali po tem, da govori našemu srcu. Sčasoma pa bomo, z njegovo pomočjo, odkrili tudi lastnega notranjega učitelja in spoznali, da je bil ves čas tu, ves čas z nami.

Zoran Mihajlovič