Članki

Da bi nas bolje spoznali, na tej strani objavljamo izbrane članke, ki smo jih napisali učitelji Šole čustvene inteligence in so bili objavljeni v različnih slovenskih časopisih in revijah.

Najboljše članke preteklih let si lahko preberete v knjigi Od čustvene inteligence do modrosti srca.

• Kako izraziti jezo
• EFT ALI AKUPUNKTURA ZA EMOCIJE
• Kako najti luč med razbitinami končanega razmerja?
• Življenje, kot ga želim
• Vsi imamo notranjega otroka
• Družinska mediacija
• Kako spremeniti utečene, a neustrezne navade?
• Jeza - spodbuda ali ovira?

Kako izraziti jezo

Od vseh čustev, ki bi jih ljudje radi obvladali, je verjetno najbolj trdovratna jeza. Najslabše jo nadziramo in najhitreje nas spelje v skušnjavo, da rečemo ali naredimo kaj, česar v normalnem stanju nikoli ne bi. Na splošno razlogi za neustrezno ravnanje z jezo izvirajo iz vzgoje. Nekateri starši skušajo jeznega otroka pomiriti tako, da zadovoljijo njegovi zahtevi.  S tem otroka naučijo, da lahko z jezo doseže kar hoče in da so mu drugi dolžni prisluhniti. Ta vedenjski vzorec bo, kot obliko vedenja verjetno ponavljal tudi, ko odraste. Za te ljudi so značilni pogosti in marsikdaj povsem nepotrebni izbruhi jeze.
Drug pogost in neustrezen odziv staršev je, da ob otrokovi jezi tudi sami postanejo jezni in agresivni ter otrokovo jezo zadušijo z obsodbami, žalitvami, grožnjami ali celo z udarci. V strahu pred kaznijo in zavračanjem se otrok nauči jezo zadržati. Sprva energijo jeze zadrži zavestno, kasneje pa, če se odziv okolice na njegovo jezo ponavlja, zadrževanje postane nezavedni avtomatizem. Na tak način se otrok zavaruje pred kritiko in agresijo. Slaba stran tega je, da bo tak človek jezo doživljal v paketu s samokritiko in občutki nezaželenosti ter jo bo kot eksplozijo zadrževanega nezadovoljstva izrazil šele takrat, ko bo izgubil kontrolo nad seboj. Zato se ljudje, ki jim je jeza prepovedana, v odnosih soočajo z značilnimi težavami: ne le, da drugim ne zmorejo izraziti zahtev, da naj se obnašajo v skladu z njihovimi željami, temveč tudi ne znajo zavrniti zahtev drugih ljudi, da naj se sami prilagodijo njim in njihovim željam. To jih vodi v pretirano uslužnost do drugih in zanemarjanje lastnih želja in potreb.

Zadrževanje jeze pa lahko povzroča tudi telesne težave, kot so kronične mišične napetosti v vratu in ramenskem obroču, ki so vzrok za glavobol in marsikatero poškodbo vratnega in prsnega dela hrbtenice. Razlog za kronično napete mišice je v tem, da občutke in čustva s katerimi ne znamo ravnati zadržimo tako, da jih spravimo v mišične napetosti. Tako je čustvo na varnem, kjer nam ne more škodovati. Ker pa so napete mišice toge, ne morejo ublažiti sunkov, ki nastajajo pri gibanju ampak jih neposredno prenesejo na okostje in hrbtenico. Včasih je že neroden gib ali  manjši sunek dovolj za poškodbo.

Čeprav jo bije slab glas, je dobro vedeti, da je jeza normalno čustvo, ki nas spremlja od najzgodnejših dni. Osnovna vloga jeze je dvig telesne in psihične energije, s katero se lahko učinkovitejše soočamo z življenjskimi ovirami, pa naj bo to nepomita posoda, počena pnevmatika ali "sovražnik" v obliki nasilnega sošolca. Jeza se podobno kot strah ponavadi začne s temeljnim občutkom ogroženosti, od njega pa se razlikuje v načinu, kako človek na ogroženost reagira. Če posameznik presodi, pri čemer gre večinoma za nezavedne in avtomatične ocene, da je dovolj močan, da se grožnji zoperstavi in da ima pravico, da se brani, bo reagiral z jezo. V nasprotnem slučaju, bo na ogroženost reagiral s strahom.

Na splošno je za jezo značilno agresivno vedenje. V medsebojnih odnosih s takšnim vedenjem druge obveščamo, da so z nečem ogrozili nekaj, kar nam veliko pomeni pa tudi, da smo se za to pripravljeni boriti. Eden pomembnih ciljev jeznega vedenja je v tem, da pri drugem izzove določeno mero neugodja, ki ga motivira k spremembi neustreznega vedenja. Vendar gremo ljudje v svoji jezi marsikdaj s "topom nad komarja". Končni cilj jeznega  vedenja ni v tem, da bi drugega užalili ali kako drugače prizadeli, temveč v tem, da se postavimo zase in svoje vrednote, ter da drugemu na dovolj energičen način pokažemo svoje nezadovoljstvo in ga pokličemo k ustrezni spremembi. Sporočilo, ki ga izrazimo v jezi naj bo takšno, da bo pri drugem izzvalo minimalno (in ne maksimalno) neugodje, ki je potrebno, za spremembo neustreznega obnašanja. Kadar gremo čez mero, drugega pravzaprav kličemo v spopad, ne pa k temu, da nam prisluhne in se prilagodi našim zahtevam ali željam. 

Čeprav se jezni morda težko obvladujemo je eno od osnovnih pravil pri izražanju jeze, da se odrečemo telesnemu in verbalnemu nasilju. Naše sporočilo naj bo usmerjeno izključno na obnašanje te osebe in naj čimbolj jasno in razumljivo pove drugemu kaj nas moti in zakaj. Ker se ljudje ne odzivamo na stvarne dogodke, ampak na svojo interpretacijo le teh, je treba svoje poglede na moteč dogodek predstaviti kot domneve, ne pa kot nesporna dejstva. S tem odpremo prostor za pogovor in pojasnitve. Pomembno pri tem je tudi, da ljudem na katere se jezimo, ne izrazimo le svojega neodobravanja, temveč jim sporočimo tudi kakšnega vedenja z njihove strani si želimo. Resda je zato potrebnega nekaj truda in razmisleka, vendar bomo s tem veliko pridobili. Prvič zato, ker se bomo prisiljeni odreči negativnim mislim o nekom in drugič, ker bomo pozornost preusmerili iz frustracije, ki jo prinaša neugodna situacija in jo preusmerili v iskanje možnih rešitev.

Leo Ivandič

Tudi če ne verjameš, deluje-
EFT ALI AKUPUNKTURA ZA EMOCIJE

Kaj je EFT?
Pa jo imamo. Tehniko, s katero se lahko hitro in učinkovito osvobodimo nakopičenih čustev, stresa, žalosti, depresije, jeze, zamere in mnogih nekoristnih prepričanj ali stališč. V mislih imam tehniko čustvenega osvobajanja (Emotional Freedom Technique ali EFT). Nekateri EFT imenujejo tudi psihološka akupresura, ker bazira na istih energijskih meridianih kot tradicionalna akupunktura - vendar brez igel in neprijetnega zbadanja. Pravzaprav je tehnika čustvenega osvobajanjadober preplet vzhodne, energijske medicine in zahodnega poznavanja nevrofizioloških procesov v možganih.

V kratkem času je EFT postala učinkovito orodje za mnoge terapevte in svetovalce, saj je primerna za odpravljanje neprijetnih spominov, čustvenih ali telesnih bolečin, deluje tudi pri odpravljanju fobij, pri slabi samopodobi, neurejenih odnosih,  alergijah , odvisnostih ... Razveseljivo je tudi, da se te preproste tehnike lahko nauči prav vsakdo ter si z njo omogoči boljše življenje, z več notranjega miru in jasnega razmišljanja. Naučijo se je lahko otroci in tudi vsi tisti, ki vanjo ne verjamejo, a so dovolj radovedni, da poskusijo. Redno izvajanje EFT omogoča neke vrste čustveno higieno, s katero sproti odpravljamo različne čustvene napetosti. S tem preprečimo, da bi se čustva kopičila in ustvarjala motnjo v energijskem sistemu, ki pogosto vodi do težav v telesu.

Kako deluje?
Kako lahko preprosto trkanje s konicami prstov po določenih točkah telesa omogoča tako neverjetne spremembe v razpoloženju, izboljša psihično in fizično počutje ter zdravje posameznika? Preprost opis delovanja EFT je sledeč. Zunanji dogodek, na primer kritika, konflikt ali negativna misel, povzroči motnjo v energijskem telesu človeka, ki jo zaznamo kot jezo, žalost, strah, čustveno bolečino . Kadarkoli ponovno razmišljamo o tem dogodku, se motnja v energijskem telesu utrjuje, saj možgani ne vedo, ali je nekaj resnično ali le plod našega razmišljanja. Če se v mislih jezimo na šefa, ki nam je včeraj izrekel kritiko, motnjo v energijskem telesu krepimo in čustvo, v tem primeru jezo, ohranjamo. Bolj kot je emocija močna, manjša je možnost, da bomo razmišljali in delovali ustrezno. S tem, ko stimuliramo meridiane s trkanjem na določene točke meridianov, izvabimo tudi "ujeto" energijo čustva, prepričanja, spomina ali telesne bolečine. Tako ta energija zapusti organizem. Sledi čustvena sprostitev, ki se največkrat kaže tudi v boljšem telesnem počutju in jasnejšem razmišljanju. Poleg potrkavanja po določenih točkah je pomembno, da smo miselno povezani s problemom.

Bistvo EFT je, da nas vodi k izvoru našega problema, čustvenega stanja, prepričanja ali telesne bolečine. Ta izvor tudi odpravlja. Včasih je dovolj nekaj minut, spet drugič je problem večplasten ali bolj kompleksen ter zahteva nekaj vztrajnosti. EFT temelji na dejstvu, da problema ne moremo razrešiti, dokler ga ne sprejmemo. S sprejemanjem pa se možnost rešitve poveča. EFT nas vodi iz labirinta nepredelanih čustev, bolečih spominov in iz negativnih miselnih samogovor h globljemu zavedanju sebe in k notranjemu miru. 

Primer iz prakse
Povedano lahko ponazorimo še s primerom iz prakse. Neka slušateljica Šole čustvene inteligence se je odločila, da bo uporabila EFT za občutek razočaranja, ker odnos s partnerjem ne deluje, kot bi si želela. Začetni občutek razočaranja se je hitro sprostil in začutila je močno jezo, usmerjeno na partnerja. Še nikoli si je ni zares priznala, saj jo je v preteklosti največkrat potlačila. Po nekaj minutah je jezo nadomestil občutek obupa in samopomilovanja, pojavljali pa so se spomini na očeta in njegove zmerljivke. In ponovno jeza, tokrat na očeta. Po desetih minutah potrkavanja s prsti po določenih točkah in ob ustreznih afirmacijah je začutila olajšanje in mir. Zavedala se je, da so se ji občutki v zvezi z očetom in možem močno prepletli in vedela je, da je mož velikokrat žrtev njenih starih, nezaceljenih ran iz otroštva. Naredili sva načrt, kako naprej s tem zavedanjem. Zdaj je bolj jasno vedela, kakšen je njen delež pri neuspelem odnosu, kaj lahko upravičeno pričakuje od njega ter kako pričakovanje izraziti. Občutek, da je v odnosu žrtev, je želela povsem odpraviti, zato je z EFT nadaljevala doma.

Tukaj pa se možnosti uporabe EFT šele zares odpirajo. Z isto metodo kot odpravljamo neželjena čustva in misli lahko spodbujamo in ustvarjamo nove, ustrezne miselne, čustvene in vedenjske vzorce. A o tem kdaj drugič.

Renata Bokan

Kako najti luč med razbitinami končanega razmerja?

Ena najtežjih prelomnic v življenju je prav gotovo razpad zakonske zveze ali dolgoletnega partnerstva. Četudi vemo, da v življenju ni ničesar, kar bi trajalo večno, saj ima vse svoj začetek, trajanje in konec, nam to dejstvo kaj malo koristi, ko se znajdemo med razbitinami nečesa, kar je še včeraj bila družina ali partnerska zveza.
Ne glede na to ali smo pobudnik razveze ali ne, večino ljudi v tem položaju doleti temeljito notranje pretresanje, čiščenje in soočanje z deli sebe, ki so bili morda še včeraj dobro skriti.
Nekateri ljudje poiščejo pomoč v ustreznih skupinah ali pri usposobljenih posameznikih. Veliko pa jih samotno krmari med burnimi in hitro spreminjajočimi se čustvi ter številnimi strahovi, ki so podkrepljeni z zmanjšanim samozaupanjem. Če k temu dodamo še mnoge  probleme, ki jih ločitveni postopek prinese in prizadetost ljudi, ki so vanj neposredno ali posredno vpleteni, potem se zares zavemo, da preizkušnja ni preprosta. A trud in potrpežljivost imata globok smisel, ki ga bomo v celoti dojeli morda mnogo kasneje.

Združitev in ločitev

"Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srce si sladkega obeta."
France Prešeren

Zakon oz. združitev z ljubljenim človekom dojemamo kot dopolnitev sebe saj končno doživimo občutek celovitosti. Zdi se, da je krog zaključen. Iskanje je končano in življenje je osmišljeno. Razveza pa ta krog prekine in nenadoma se delci odnosa razdrobijo okrog nas. Izginejo občutki ljubljenosti, varnosti, celovitosti, pomembnosti ...smo sredi polja, ki je opustošeno. Stara hrepenenja in upanja so mrtva, novih ni. In če vstop v resno zvezo pomeni  izpolnitev je ločitev za mnoge, ki so jo ali jo preživljajo, velika osamitev. Sami s svojimi mislimi, občutki, odgovornostmi, strahovi in težavami.
Ob tem pa smo lahko že zelo psihično in fizično izčrpani od minulih naporov za ohranitev odnosa ali od dogodkov ob razvezi.
V tem stanju se lahko pričnejo pojavljati močni občutki in misli, ki jih s težavo nadzorujemo. Predvsem pa veliko ljudi občuti, kot da se je življenje končalo in poti, ki je bila pred kratkim še vidna, ni več. Za človeka, ki je preživel razvezo in ni takoj skočil v novo razmerje, je osamljenost in misel, da nikoli več ne bo zares srečen ena najhujših.
Še vedno tudi velja, da ima razveza pravzaprav prizvok neuspeha, tako na osebni kot družbeni ravni. Vse to pa zlahka vpliva na to, da se počutimo kot poraženci, nesposobneži in lahko tudi nevredne ljubezni.

Pomen bolečine 

"Vaša bolečina drobi lupino, ki obdaja vašo razumnost."
Kahlil Gibran

Za mnoge je ločitev in vse kar je z njo povezano, preizkušnja, ki prikliče bolečino, kakršne morda še niso doživeli. Čustvena bol in trpljenje pa sta pravzaprav pritisk na meje našega ega. Bolečina je upor osebnosti  proti novi situaciji, proti dogodkom in čustvom, ki jih ne bi smelo biti .vsaj tako nam govori razum. V bolečini se vzpostavlja prostor za novo, medtem ko se staro umika. Bolečina je torej neke vrste obrambni mehanizem, ki ga potrebujemo, da se obrnemo k sebi in stopimo v proces sprejemanja spremembe. Ima pa bolečina še en zanimiv učinek. Vsi, ki ste se že znašli v situaciji, o kateri je govora veste, kako hitro padajo prepričanja, miselni in čustveni vzorci, še zlasti tisti, ki novonastali situaciji ne ustrezajo. Naj se še tako bojimo (strah bolečino še okrepi) bo tok življenja poskrbel, da bodo jezovi našega ega  vsaj deloma morali popustiti. V naše dobro.
To >sesutje< obrambnih zidov nas naredi ranljive, včasih skoraj nebogljene. Napuh, ponos, trdno zasidrana prepričanja, samozadostnost in še marsikaj padejo skupaj z  trdnostjo ega. Tla se nam zamajejo. Kaos, negotovost, strah so vsakodnevni spremljevalci. In prav v času preden si izgradimo nove obrambne mehanizme je možnost, da se bolje spoznamo, tako svojo senco, kot potenciale, ki so bili še skriti.
Skozi bolečino in njeno postopno osmišljanje se bo pričelo zdravljenje čustev in celjenje srca. Morda se bo to zgodilo samo od sebe,  bolj verjetno pa je, da bomo morali skozi viharje čustev in bolečino zavestno stopati in v njeni luči pretresti preteklost ter postaviti nove čustvene temelje za prihodnost.

Čustveno zdravljenje

"V globinah zime sem končno spoznal, da v meni živi nepremagljivo poletje."
Albert Camus

Kako to storiti, se verjetno sprašujete? Najprej je potrebno situacijo zares sprejeti. To pa s formalnim postopkom razveze nima veliko skupnega. Običajno smo se sposobni čustveno odvezati šele kasneje, četudi so mnogi ob razvezi prepričani, da je zakon čustveno mrtev. Čas največkrat pokaže, da ni povsem tako. Prav zato je pomembno prevzeti odgovornost za svoja čustva saj s tem lažje sprejmemo novonastalo življenjsko situacijo.
Jaz sem besen/a, jaz čutim sram, jezo, žalost, zamero, obup, olajšanje, nepomembnost, zavist, osamljenost ..V meni je strah, jaz se oklepam zamer, se počutim ogoljufan . Do vseh teh in mnogih drugih občutkov imamo pravico in najslabše je zanikati ali prevaliti odgovornost za njih na bivšega partnerja. Dejstvo je, da nas je partner prizadel, (in mi njega) morda je bil čustveno ali telesno grob, nepošten,  izkoriščevalski, egoističen a čustva, ki jih ob tem občutimo so naša in samo mi jih lahko spremenimo. Ko to spoznamo, se bomo zagotovo pomaknili naprej.
Pogosto ljudje sprašujejo zakaj je prevzemanje odgovornosti za lastna čustva tako težko? Razveza nenadoma povzroči občutenje močne in mučne praznine. Ta praznina je primeren  prostor za gojenje čustev, kot so jeza, zamera, strah in podobna. Morda je lažje gojiti ta čustva kot občutiti praznino in samotnost? Vendar pa občutki, ki obtičijo v nas vodijo v samopomilovanje in ohranjanje vloge žrtve. Tega si verjetno nihče ne želi, vsaj ne dalj časa. Zato je tako pomembno sprejetje in prevzemanje odgovornosti za svoje čustvene odzive in seveda tudi za svoje misli. S tem pritegnemo velik del čustvene energije k sebi in počasi lahko imamo tudi nadzor nad njo. Sprejetje situacije omogoča silnicam življenja, da nas usmerijo proti prihodnosti, ki je morda še ne vidimo, pa vendar se že ustvarja. Mnogi pripovedujejo, da je čas po razvezi  največja lekcija zaupanja v življenje, saj razveza zelo omaje občutek nadzora nad svojim življenjem. Ostane negotovost, strahovi in močna čustva. Živeti v dvoje običajno prinese poleg večje materialne varnosti tudi večjo psihološko varnost. Ko človek ostane sam, tega ni več. Nenadoma se lahko počutimo kot otrok, ki išče varnost in sprejemanje. Iščemo nekaj ali nekoga, ki bo poskrbel, da bodo naše čustvene potrebe zadovoljene.
Preizkušena in stara metoda, ki pomaga celiti >zlomljeno srce< in umiriti premočne občutke je molitev. Če ne poznamo nobene molitve, jo lahko oblikujemo sami. Sestavimo svoj nagovor in se iskreno obrnimo na skrivnostno silo življenja (Bog, Duša) s prošnjo, da nas vodi in nam pomaga tam, kjer sami ne zmoremo. Redna iskrena molitev bo priklicala mir in zaupanje, kar bo celilo čustvene rane.

 Med dejstvi in interpretacijami

"Resnično odkrivanje ni iskanje novih pokrajin,
 temveč gledanje z drugačnimi očmi."
Marcel Proust

Da bi hitreje in ustrezneje prestali težavno življenjsko obdobja lahko veliko naredimo tudi s spremembo miselnih navad, vzorcev in predstav. Če zmoremo iskreno pregledati >filme< v svoji glavi bomo videli, da so v veliki meri to preveč dramatizirane zgodbe ali domneve, sklepanja in prepričanja, ki so lahko na trhlih temeljih. Razveza naravno izzove bolečino, ki zmanjša objektivnost doživljanja. Na nek način se zoži psihično vidno polje, čutimo se bolj ogrožene in hitro si lahko napačno tolmačimo dogodke okrog nas. Pojav je znan tudi pod izrazom personifikacija bolečine.
To pa ni vse. Vsaka večja prizadetost v našem življenju je tudi odprt kanal  skozi katerega se sprostijo stare nepredelane bolečine, prizadetosti in mnogi zatrti občutki, ki z zadnjo rano (npr, razvezo) niso v direktni povezavi. Skozi to svežo rano planejo ven tudi stare zavrnitve, občutki neustreznosti, potisnjeni strahovi, potlačena jeza in podobno. Če upoštevamo povedano, vidimo, da je neustrezno za vso svojo bolečino kriviti  zgolj nekdanjega partnerja. Razveza je povod, ki odpre vrata psihe, tudi tistih delov, ki so bili dobro zaklenjeni. Pomaga, če si zastavljajmo ustrezna vprašanja in nanje iskreno odgovorimo. V nasprotnem primeru nas bodo čustva ponesla s seboj in se bomo težko izkopali iz njih. Obstajata dve možnosti, ali imamo mi čustva ali imajo ona nas? Z vprašanji in refleksijo si pomagamo pri ohranjanju >glave nad vodo< oz. pri vzpostavljanju primernejšega odnosa med razumom in čustvi. Vprašanja kot so: Kaj se zdaj z mano dogaja? Kaj je sprožilo naval žalosti, strah, zamere ... ? Ali lahko partnerjeve besede razumem še kako drugače, kot sem jih? Mi zares želi škodovati, ali se sam morda  počutim pretirano ogroženega? Kaj se dogaja z mano, da se dajem v nič .? Takšna in podobna vprašanja nam pomagajo ločevati dejanske dogodke od naših bolj ali manj ustreznih interpretacij. Ta proces vodi v večjo notranjo svobodo in zmanjšuje stres.
Omenili smo vlogo molitve pri celjenju čustvenih ran. Spomnimo še na  meditacijo, kot pomembno orodje in proces, ki nas stabilizira v občutku sebe in daje večji psihološki tonus. Meditacija  umirja razum in krepi samozaupanje ter vero v življenjski načrt. Četudi z naporom, je vredno sesti in meditirati, saj se bo doživljanje spremenilo in postopoma se bodo odprla vrata notranje radosti.

Ljubezen ima veliko obrazov

"Tedaj sem dojel pomen največje skrivnosti, ki jo imajo povedati poezija, človeška misel in vera: rešitev človeka je po ljubezni in v ljubezni."
Viktor Frankl

Čas razveze in po njej je čas preobrazbe. Morda se tako globoko še nikoli niste prerojevali? Znotraj in zunaj nas so spremembe. Veliko je vprašanj, ki begajo in odgovorov nanje še ni ,npr; Kakšno bo moje življenje, kako bo ločitev vplivala na otroke in oblikovanje njihove osebnosti? Bom zmogel  bremena življenja nositi sam, še kdaj  zaupati, ljubiti, biti srečen? Kako naj preoblikujem odnos z nekdanjim partnerjem, da bo prav za oba in za otroke? In še in še.
Ob tem pa je  potrebno poskrbeti tudi za življenje v njegovi vsakdanjosti. Pomagati bližnjim, ki so bili v ločitvi prizadeti pri sprejemanju nove stvarnosti in celjenju ran. Poskrbeti moramo za  materialno plat življenja, se morda preseliti, se naučiti novih veščin  in prevzeti nove zadolžitve.
Ob dinamičnem dogajanju pa je potrebno najti trenutke miru, saj mir zdravi duševnost. Vsako partnerstvo nas skozi različne izkušnje vodi  k samemu sebi. Ločitev ta proces zelo pospeši. Mnogi se ustrašijo samote, tišine, lastnih misli na neznano prihodnost, pa vendar prav v trenutkih sedanjosti klije sme prihodnosti. Kot so v tem obdobju  potrebni socialni stiki, potrebujemo tudi čas, ko smo sami s seboj. V tišini srca in opuščanju strahov pred samoto bomo sčasoma  razumeli smisel svojih preizkušenj in  se zavedali, da lahko izgradimo most med preteklostjo in prihodnostjo ter pot naprej. Ljubezen je tista, ki to zmore.
Čeprav se zdi, da nas je  prav razveza oropala za ljubezen, lahko prav z ljubeznijo začnemo graditi novo življenje. Pa to ni ljubezen velikih občutkov, to so tisti obrazi ljubezni, ki jih najdemo v potrpežljivosti, veri vase in v smiselnost vsega, kar se nam dogaja, v izgradnji negujočega odnosa do sebe in drugih. To je ljubezen iz katere  se rojeva zaupanje, smeh, volja, moč, veselje in neko novo življenje. 

Renata Bokan

ŽIVLJENJE, KOT GA ŽELIM

Tudi naše kraje in ljudi je zajel val zanimanja za ogled filma Skrivnost ("The Secret") in za branje istoimenske knjige. Nekateri menijo, da gre zgolj za še eno uspešnico površne vsebine, spet drugi prisegajo na učinkovitost in resničnost sporočila filma in knjige.

Namen tega članka ni nizanje argumentov za ali proti vsebini imenovanega filma in knjige. Ogled filma ali branje knjige Skrivnost je odlična priložnost za globlji razmislek o naših željah in ciljih, ki nas motivirajo na potovanju skozi življenje. Je tudi priložnost, da prevetrimo miselne vzorce in se (ponovno) zavemo, kakšen je vpliv naših notranjih čustveno-miselnih procesov na naše življenje.

Prav vprašanje, ali s svojimi mislimi res kreiramo dogodke v življenju, se pogosto izpostavi v pogovorih v naših izobraževalnih programih. In kakšen je odgovor? Poglejmo!

Samo pozitivna misel ni dovolj
Mnogi so že uporabili moč pozitivnih razmišljanj in afirmacij ali to poskušali. Včasih uspešno, drugič je uspeh kratkoročen ali pa se kljub pozitivnim mislim življenje ne spreminja kaj dosti na bolje. Je mar vse to govorjenje, da z mislimi soustvarjamo svojo realnost, prazno besedičenje? Ni čisto tako. Misli so pomembne, a vedeti je treba, da zgolj pozitivna misel ni dovolj. Človeška duševnost je splet misli in čustev in četudi si v mislih ponavljamo še tako pozitivno ali spodbudno afirmacijo, bo težko "meso postala", če je ne bo podprl tudi primeren občutek ali čustvo.

Poglejmo to na konkretnem primeru. Recimo, da smo si zadali cilj, da bomo bolj samozavestni in se bomo bolj spoštovali. Torej namesto misli, ki se glasijo približno takole: "Nisi dovolj dober za to nalogo ." ali "Ne bo ti uspelo .", oblikujemo spodbudne in konstruktivne stavke. Začnemo razmišljati, da smo sposobni za določeno nalogo, se podpremo z mislijo, da nam bo uspelo, in smo pozorni, da staro, neustrezno misel preprečimo že v kali, ter negujemo misli, ki imajo pozitiven vpliv na samopodobo. Tovrstna pozitivna samopodpora je vsekakor koristna. Morda bo za nekoga to dovolj in bo opazil dobre spremembe. Za mnoge pa nikakor ne. Razlog je v čustvih. Če so naša čustva in občutki v velikem razkoraku z mislimi, ki prevladuje v glavi, potem je to slaba podpora za misel, četudi je zelo ustrezna in podporna. Tisto, kar daje misli resnično moč, so občutki in čustva. Če je čustvo v skladu z mislijo, potem je proces lahko bolj uspešen.

Pomen čustven pismenosti
Prav zato je tako pomembno spoznati vlogo in pomen čustev ter se naučiti z njimi ravnati na način, ki nas bo podpiral in ne zaviral. Zavedanje in poznavanje čustev ter ozaveščanje misli, ki naša čustva spodbujajo, nam lahko prihrani veliko stagniranja v neprijetnih čustvenih stanjih.

Če želimo biti bolj konstruktiven ustvarjalec svojega življenja, je potrebno nekaj znanja o tem, kako spodbujati tista čustva, ki zares omogočajo dvig kvalitete življenja in večje osebno zadovoljstvo. Predlagam praktičen poizkus. Nekaj dni zapored opazujte, kakšna čustva se v vas najpogosteje pojavljajo tekom dneva. Ob koncu dneva naredite pregled in si zapišite čustva, ki so bila bolj izrazita.

Po tednu dni se lotite drugega dela naloge. Vsa zapisana čustva razvrstite v dva stolpca. V levi stolpec zapišite tista čustva, ki so bolj neprijetna in jih pogosto opišemo kot negativna. V to skupino sodijo jeza, bes, ljubosumje, zavist, žalost, obup, pohlep, zamera, strahovi, depresivna stanja, sovraštvo, pesimizem, napuh, vzvišenost . V desni stolpec pa zapišite čustva in čustvena stanja, ki jih označujemo kot prijetna ali pozitivna: hvaležnost, veselje, radost, optimizem, zaupanje, mir, sproščenost, radovednost, vedoželjnost, igrivost, različne oblike ljubezni in prijateljstvo, sočutje .

Premislite, katera čustva, tista z leve ali ona z desne, zavzemajo večji del vaše pozornosti tekom običajnega dne. Koliko časa dnevno z mislimi bolj spodbujate neprijetna čustva in koliko časa prijetna? Po nekaterih raziskavah povprečen zahodnjak dnevno porabi med 70 in 80 % časa za razmišljanje o vsebinah, ki so povezane s tako imenovanimi negativnimi čustvi. In koliko ostane za pozitivna čustva? Vsekakor premalo. Iskreno ocenite svoj rezultat in ga pretvorite v odstotek ter zapišite. Če se tudi vaša ocena giblje v bližini statističnega podatka, je skrajni čas za spremembo. Visok odstotek negativnih čustev v dnevu pomeni, da je tudi vaš miselni svet temu ustrezen. Verjetno pa tudi izkušnje zunanjega sveta podpirajo vašo čustveno in miselno naravnanost.

Seveda to ne pomeni, da so neprijetna čustva nepotrebna ali nesmiselna. Nasprotno. Zelo pomembna so. Čustva nas informirajo o tem, kaj se dogaja, in sporočajo, kje smo v življenju. Včasih negativna čustva kažejo na to, da nismo v stiku s sabo in tudi ne v stiku s svojimi pravimi hotenji, potrebami in z željami. Kot je primer pri zavisti. Ljudje, ki pogosto občutijo zavist, največkrat ne živijo vseh svojih potencialov. Nekatere njihove pomembne potrebe ali želje niso uresničene in energija nezadovoljstva se manifestira skozi zavist drugim. Drugi je neke vrste projekcijsko platno za lastno nezadovoljstvo. Ljudje, ki polno živijo svoje življenje, se z zavistjo ne srečujejo prav pogosto. Čustva, prav tista manj prijetna, nam pomagajo pri prepoznavanju, kdaj je čas za akcijo in kdaj za umik, na primer jeza in strah. Učijo nas sočutja in nam pomagajo rasti, kot se to pogosto dogaja skozi bolečino in žalost. Toda eno je znati razbirati sporočila neprijetnih čustev, kar je pomembno za učenje čustvene pismenosti, nekaj povsem drugega pa je neprijetna čustva spodbujati in jih negovati ali za njih kriviti druge ljudi. To je pravzaprav neprevzemanje odgovornosti za lastna čustva in posledično tudi za kvaliteto svojega življenja.

Razmišljati o stvareh, ki ohranjajo ali omogočajo razraščanje neustreznih čustev, je navada, ki ima slabe posledice. Ne omogoča, da bi se zares polno uresničile naše najgloblje želje in razvili naši potenciali. In nenazadnje nas taka naravnava sili v vlogo žrtve. Prav zaradi prepogostih negativnih čustev pozitivna misel nima podpore v naši psihološki strukturi. In namesto da bi pritegnili pozitivne izkušnje, kar morda želimo, je v našem življenju vse po starem. Z razvojem čustvene pismenosti bomo spoznali, kako lahko sami pripomoremo k temu, da naša čustva delajo za nas in ne proti nam.

Čustva se porajajo v nas in ne v naši okolici
Mnogi so prepričani, da so za njihova negativna in neprijetna čustva krivi drugi ljudje ali dogodki, ki jih doletijo. Toda pozor, čustva se porajajo v nas in ne v naši okolici! Zato za njih ne morejo biti odgovorni drugi ljudje. Res je, da jih drugi ljudje sprožajo s svojim vedenjem in da imamo v odnosih odgovornost, da se tega vpliva zavemo in smo nanj pozorni. Toda samo mi se lahko odločimo, kako bomo sprejeli sporočila in dejanja drugih in kako se bomo odzvali na druge ljudi in njihova vedenja. O tem velja dobro premisliti.

Vrnimo se nazaj k vaji. Ostal je še njen tretji del. Predlagam, da si za cilj zastavite, da ste zavestno pozorni na tiste stvari v svoji okolici, ki spodbujajo pozitivnejša in prijetnejša čustva. Lahko začnete takoj! Naj bo že prva jutranja misel optimistična, lepa ali spodbudna. Tudi pri ljudeh iščite lepoto, posebnost, izvirnost in ne tisto, kar vam ni všeč. Namesto da bi se jezili na sneg, poledico ali zamudo, se raje ozrite in opazite, kaj v dnevu je lepega, zanimivega, se komu nasmehnite ali vrnete nasmeh. Vztrajanje v tej naravnavi pomaga, da se sčasoma zelo izboljša splošno razpoloženje in s tem poveča količina optimističnih, vedrih misli. To omogoča, da hitreje in učinkoviteje prekinemo nekoristne in čustveno neprijetne monologe v lastni glavi. Vadite med vožnjo z avtomobilom, med pogovorom, med opravljanjem gospodinjskih del, na sprehodu, čim večkrat na dan. Tudi probleme lažje razpletamo, če je naša splošna naravnava bolj optimistična in počutje bolj vedro. Po nekaj dneh vadbe boste želi prve bolj otipljive rezultate. Opazili boste, da vas dnevni problemi "ne povozijo", da imate več energije in da ste sposobni hitreje prekiniti neustrezne miselne vzorce. Vse to ima dober vpliv na odnos do sebe in drugih.

Naučimo se pravilno razmišljati
Ko z vztrajnostjo stabiliziramo svoje dobro čustveno počutje, postajamo zavestnejši sooblikovalec svojega življenja. Spreminjanje naravnave in s tem spreminjanje toka misli je tudi že trening drugačnega razmišljanja. Žal nas umetnosti pravilnega razmišljanja ni nihče učil. Na voljo je veliko literature o moči miselne naravnanosti, o tem, da je misel energija, in tudi, kako nekoristne so nekatere miselne navade ali razvade. Še zlasti slednje je dobro poznati in po potrebi spreminjati.

Zato razmislimo, kakšne so naše miselne navade. Vsi jih imamo, saj smo se jih naučili že zgodaj v otroštvu in sčasoma so navade postale avtomatizmi. Morda se niti ne zavedamo, v kolikšni meri smo ujetniki lastnih misli. Včasih kdo potarna: "Dogajajo se mi same slabe stvari, vsi so me zapustili, življenje je do mene nepravično ..." Ko pa človeka povprašamo, kaj in o čem pogosto razmišlja, lahko najdemo povezavo med mislimi in njegovo trenutno situacijo oz. počutjem. Pogosto je to razmišljanje žrtve ali je v ozadju prepričanje, da boljšega ne zasluži. Lahko se tudi preveč usmerja na zadovoljevanje potreb drugih ali težko postavi zdrave meje z drugimi ljudmi.

Naštejmo še nekaj najpogostejših miselnih vzorcev: nagnjenost k posploševanju, črno-belo razmišljanje in miselnost vse ali nič, primerjanje, prehitri zaključki, ki ne upoštevajo celote, etiketiranje, sodbe, primerjanja, kriticizem, sklepanje na podlagi čustev, dramatiziranje ali obtoževanje, preveč osebno doživljanje, pozicija napada ali obrambe, prevelika usmerjenost na svoje napake ali osebnostne pomanjkljivosti, razmišljanje žrtve - drugi so krivi . Vsi našteti in še mnogi drugi miselni vzorci delujejo tudi kot blokade za bolj svobodno in ustvarjalno razmišljanje. Le v bolj svobodnem in sproščenem umu lahko kreiramo želene dogodke in situacije ter jih postopno, z ustrezno akcijo in s stabilno miselno naravnavo, tudi realiziramo. Prepričana sem, da imamo tovrstne izkušnje že vsi. Da bi jih bilo še več, pa se je vredno potruditi.

Za konec še primer, kako se lahko lotite sprememb. Iskreno razmislite, kaj v življenju bi želeli. Izberite področje, na primer večja materialna varnost, boljši odnos s partnerjem, nov dom . Za začetek se odločite za eno stvar. Zdaj v umirjenem stanju, lahko tudi po meditaciji, vizualizirajte, da to že imate: nov dom, boljši odnos s partnerjem, boljšo službo ali vidite sebe, kako brez stresa plačujete redne mesečne izdatke . Pri vživljanju ostanite z "nogami na tleh", hočem reči, bodite realni. Čim bolj boste v stiku s sabo, večja bo ta realnost. Vživite se v sliko in jo podkrepite z občutki ugodja, veselja, miru, hvaležnosti . Kako se počutite, ko to že imate? Skozi občutke boste tudi preverili, če so to res tiste prave, globoke želje in potrebe ali morda ne. Če so občutki dobri, izpolnjujoči, potem to situacijo v mislih velikokrat ponovite. S tem se naravnate in pomagate okoliščinam, da vas podprejo v realizaciji.

Naslednji korak pa je, da greste v mislih od končne slike h korakom, ki do nje pripeljejo. Koraki gredo v vzvratni smeri. Če je vaš cilj boljši odnos s partnerjem in če v mislih že uživate v tem odnosu, poglejte, kaj je do takega odnosa pripeljalo. Katera vaša ravnanja, misli, prepričanja so dala takšno končno stanje? Ste obiskali svetovalca, delavnico? Ste spremenili kakšne svoje navade, razrešili stare zamere? Zelo verjetno je, da vam bodo na misel prihajale zanimive in koristne ideje. Tudi hitreje boste lahko postorili korake, ki peljejo do izpolnitve načrtovanega, in bolj intuitivno boste prepoznavali tako dobre poteze in odločitve kot tudi tiste, ki ne služijo vašemu cilju. Veliko veselja in uspehov na poti preobrazbe vam želim!

Renata Bokan

VSI IMAMO NOTRANJEGA OTROKA

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v svojem vedenju ali besedah prepoznali "glas" mame ali očeta in ste presenečeni obstali in pomislili: "Saj tako je govorila in ravnala moja mama! Kako je to mogoče?"

Neka ženska je pretresena povedala: "Čeprav sem se odločila, da bo moj zakon povsem drugačen od zakona mojih staršev, pa vse bolj ugotavljam, da sem se ujela v povsem enako dinamiko odnosa. Ponovno se počutim osamljena in neupoštevana, kot sem se počutila v otroštvu, saj sem močno pogrešala pogosto odsotnega očeta."

Mnogim ljudem se tudi zgodi, da se kot odrasli ljudje v svojem partnerskem odnosu zavedo močnih čustev, ki jih poznajo že iz otroštva. Tudi različni strahovi, ki smo jih doživljali kot otroci pred avtoritarnim staršem, se lahko prebudijo ob nekom, ki ga doživljamo kot avtoriteto. Ali pa se soočamo z občutki neustreznosti v stiku z neznanimi ljudmi, kar tudi poznamo iz otroštva. Še in še je podobnih situacij, videli jih bomo, če le malo bolj pozorno pogledamo svoje notranje doživljanje in svoje različne vedenjske reakcije v odnosih.

Kdo je notranji otrok?
Poglejmo, kaj je v ozadju opisanih primerov. Četudi smo že odrasli ali celo v zelo zrelih letih, pa je znotraj naše psihe del, ki ga imenujemo notranji otrok. Razvil se je v otroštvu in je preplet različnih informacij, vedenj, prepričanj, čustev in danes že avtomatičnih odzivov. Notranji otrok je nekakšen primarni in temeljni del naše psihološke strukture in zajema tako miselne, čustvene in vedenjske procese. Povedano še malo drugače. Notranji otrok vsebuje čustva, misli in odzive, ki smo jih razvili kot otroci, pogosto pa jih uporabljamo tudi v odraslosti.

In prav to je lahko problem, saj največkrat tovrstni odzivi niso primerni za sedanje življenjske situacije. Ti stari mehanizmi nas držijo ujete v preteklosti in zavirajo naš osebnostni razvoj. Morda so bili primerni za naš otroški svet in takratne okoliščine, vendar odrasel človek zmore delovati, razmišljati in čustvovati neodvisno od starih avtomatizmov. Prav to je bistvo odraslosti.

Odraščamo celo življenje
Mnogo problemov, ki jih kot odrasli doživljamo v življenju in še zlasti v medsebojnih odnosih, izvira prav iz psiholoških mehanizmov notranjega otroka. Zato je pomemben del osebnostne zrelosti prevzemanje odgovornosti zase in za kvaliteto svojega življenja, kar pomeni tudi, da je potrebno te neustrezne odzive poznati in jih pričeti nadomeščati z bolj ustreznimi.

V praksi to pomeni, da prenehamo kriviti za svojo nesrečo ali nezadovoljstvo druge, svoje starše, partnerja ali svojo neustreznost in okoliščine. Prestopiti je treba iz vloge žrtve, če se v njej prepoznamo, v vlogo tistega, ki zavestno usmerja svoj danes in jutri in ni nezdravo odvisen od odzivov drugih ljudi. Seveda je za to potrebnega nekaj znanja, poguma in vztrajnosti.

Včasih se ta proces globljega psihološkega odraščanja dogaja skozi pomembnejše življenjske izkušnje, tudi krize in bolezni. Takrat torej, ko si človek postavi vprašanja: kdo sem, kakšen sem, kakšen bi želel biti, kaj so moje resnične vrednote in podobno. Nikakor pa ni potrebno, da čakamo na krize. Nasprotno, veliko lahko storimo z dnevnim opazovanjem sebe.

Ko pričnemo opazovati svoje odzive, misli in čustva, lahko hitro ugotovimo, kdaj delujemo kot otrok in kdaj kot ozaveščen odrasli posameznik, ki ni ujet v pretekle vzorce. Opazovanje je najbolj učinkovito v odnosih z ljudmi, ki so nam najbližji: partner, otrok, nadrejeni, sodelavec .

Zato kar pogumno poglejmo v globino sebe in svojih odnosov. Tam so pomembna spoznanja, ki nam lahko obogatijo in olepšajo življenje.

Renata Bokan

DRUŽINSKA MEDIACIJA

Da bi si ustvarili čim boljšo predstavo o družinski mediaciji, vam jo bom skušal približati v obliki nekakšnega "intervjuja s samim seboj".

Kaj je mediacija?
To je postopek, v katerem osebe, ki so v sporu, ob pomoči tretje osebe (mediatorja) ugotovijo, kaj je bistvo njihovega spora, izrazijo svoja mnenja, ideje, želje, potrebe, težave in bojazni ter poskušajo najti rešitev, ki bo ustrezala obema stranema. Najpogostejši učinek mediacije je, da okrepi ali na novo vzpostavi odnos medsebojnega zaupanja in spoštovanja. Če se dva razhajata, pa pomaga, da se odnos zaključi na tak način, da je materialna in čustvena škoda čim manjša. Moto mediacije je: sklenimo takšne dogovore in poiščimo takšne rešitve, da bomo vsi zadovoljni, da bomo vsi zmagali. In to je možno doseči, take rešitve obstajajo! Če si le vzamemo čas, jih bomo zagotovo našli.

Od kod izvira?
Mediacija izhaja iz Združenih držav Amerike, od koder se je, kot ena od zelo učinkovitih metod reševanja sporov, razširila skoraj po celem svetu. S pomočjo mediacije se lahko rešujejo spori vseh vrst: gospodarski, politični, meddržavni, delovnopravni, družinski, spori v šolah in podobno. Mediacijo vodi mediator, ki je za to usposobljen in je v odnosu do sprtih strani povsem nevtralen. Mediatorji gredo po osnovnem usposabljanju običajno v specializacijo za eno področje. Nekateri se usposobijo za dve ali več področij, vendar v praksi pretežno delujejo na tistem, ki jim je osebno najbližje. Potem si z vodenjem mediacij nabirajo izkušnje in se na izbranih področjih tudi dodatno strokovno izpopolnjujejo.

Zakaj me je najbolj pritegnila družinska mediacija?
Zaradi čustvene globine in bolečin, ki spremljajo družinske spore. Vse medčloveške spore spremljajo takšna in drugačna čustva. Najgloblja in najbolj boleča čustva pa se nedvomno porajajo v družinskih konfliktih, zlasti tistih, ki ostajajo nerazrešeni. Zgodnje izkušnje iz primarne družine imajo zelo velik vpliv na vse človekove nadaljnje odnose. Zato se mi zdi, da družine potrebujejo največ pomoči pri reševanju medsebojnih konfliktov.

Zakaj spore v družini spremljajo tako globoka in boleča čustva?
Družina nam po eni strani predstavlja varno gnezdo, kjer se počutimo sprejeti in ljubljeni in kjer lahko to ljubezen vračamo, po drugi strani pa je zaradi svoje heterogenosti že po definiciji konfliktna skupina. Družina je pravzaprav zelo zanimiva skupina, kjer sta po eni strani prisotni velika bližina in čustvena povezanost, po drugi strani pa so prisotne velikanske razlike med družinskimi člani. Imamo razlike med spoloma, kar se kaže predvsem v odnosu med staršema, in generacijske razlike, ki so prisotne med starši in otroki. Družinski člani so po eni strani čustveno zelo povezani med seboj, po drugi strani pa se njihove želje in potrebe zelo razlikujejo. Usklajevanje različnih želja, interesov in potreb pa ni vedno enostavno. Zato so konfliktne situacije v družinah nekaj povsem naravnega. Ne samo v družinah, na splošno so konflikti in medsebojne razlike sestavni del življenja in temu se ne moremo izogniti. Poglavitno vprašanje je, kako se družinski člani soočajo s konfliktnimi položaji in kako jih razrešujejo. Če konfliktno situacijo doživljajo kot nekaj ogrožajočega, potem bodo tekmovali med seboj za prevlado svojih interesov in potreb. Tako se družinski člani znajdejo v položaju, ko jih ogrožajo ljudje, ki so jim blizu in od katerih si želijo, da bi jih razumeli, sprejeli in imeli radi. To dejstvo doživljajo kot veliko razočaranje in bolečino. Če pa družinskim članom uspe sprejeti konfliktne situacije kot sestavni del življenja, priložnost za učenje in preseganje lastnih omejitev, potem se bodo usedli, se skupaj pogovorili in poiskali rešitev, s katero bodo vsi zadovoljni. Nenazadnje je to v interesu vseh. Če jim kljub večkratnim poskusom to ne uspe, nič za to. Vedno se lahko obrnejo na družinskega mediatorja, ki jim bo pri tem pomagal. Skratka, pomembno je, da spremenimo svoj odnos do konfliktnih situacij.

Kateri spori v družini so najpogostejši?
Žal je največ medpartnerskih sporov. Žal zato, ker oče in mama predstavljata steber družine in prav od njunega odnosa je v največji meri odvisna stabilnost družine. Število ločitev nam kaže, da je danes partnerstvo v krizi, s tem pa tudi družina. Takoj za tem so spori med starši in mladostniki. Slednji se osamosvajajo, upirajo starševskemu nadzoru in trgajo nevidne vezi s starši. Mnogi starši se v tem obdobju ne znajdejo najbolje, ali ne znajo popustiti vajeti nadzora ali pa mladostnikom ne postavljajo nikakršnih meja. Vse skupaj pa je naporno za obe strani. Potem pridejo na vrsto spori med sorojenci, spori med člani razširjenih družin in drugi.

Kakšna je vloga družinskega mediatorja?
Temeljna vloga družinskega mediatorja je, da ustvari sproščeno in konstruktivno vzdušje, da odpira prostor za komunikacijo in pomaga sprtim družinskim članom, da izrazijo svoje bojazni, želje in potrebe, da povedo, kaj si želijo, kaj bi za njih bila dobra in poštena rešitev spora ter da zares slišijo drug drugega. Ko zares slišimo drugega, ko spoznamo prave razloge za njegovo vedenje, šele takrat se lahko razblinijo naše zgrešene interpretacije. Ko stvari postanejo bolj razvidne in ko sprte strani spoznajo, kje je bistvo problema, kaj si v resnici želijo, kaj je za njih pomembno in kaj ni tako pomembno, potem je rešitev že zelo blizu. Mediator z usmerjenimi vprašanji sistematično vodi družinske člane proti skupnemu cilju - poštenemu in za vse strani sprejemljivemu dogovoru.

So kakšne razlike med družinskimi mediacijami?
Da. En tip družinskih mediacij predstavljajo ločitvene mediacije. V tem primeru sta se partnerja že odločila za ločitev, a se ne moreta dogovoriti o skrbništvu za otoke, delitvi premoženja in o drugih za urejeno življenje pomembnih zadevah. Drugi tip predstavljajo tako imenovane rekonstruktivne mediacije. V teh primerih sprte strani niso usmerjene v ločevanje, temveč v ponovno povezovanje in utrjevanje medsebojnih vezi. Družinski člani želijo razrešiti svoje spore in urediti medsebojne odnose, da si olajšajo skupno bivanje, vendar se sami niso sposobni dogovoriti in poiskati ustrezno rešitev.

Kaj se dogaja na ločitveni mediaciji?
Vloga mediatorja v tem primeru je, da partnerjema v razhajanju pomaga pri razmejevanju partnerske in starševske vloge. Partnerja ali zakonca morata spoznati, da se njuno partnersko razmerje zaključuje ali se je že zaključilo, kar pa ne velja za starševsko vlogo. Nista več partnerja, še vedno pa sta starša svojih otrok. Tega dejstva ločitev ne more izbrisati. Tudi po ločitvi bosta vsak na svoj način morala skrbeti za skupne otroke. Dogovoriti se morata, kako bosta to počela, da bodo otroci čim manj prikrajšani. Da bodo kljub ločitvi, ki je za otroke precej boleča, še naprej imeli oba starša. Za otroke je to zelo pomembno. Dogovoriti se morata pri kom bodo otroci živeli, kako pogosti bodo stiki z odsotnim staršem, kako bo s preživnino, s šolanjem otrok, morebitno versko vzgojo in podobno. Pri iskanju primernih rešitev morata upoštevati vse družinske člane. V mislih je treba imeti predvsem koristi svojih otrok in pri tem ne pozabiti nase.

Kakšna pa je rekonstruktivna mediacija?
V teh mediacijah mediator pomaga družinskim članom, da obnovijo odnos in sklenejo takšne dogovore, ki bodo odpravili spore, utrdili medsebojne vezi in jim olajšali življenje. Najpogosteje gre za spore med zakonci ali med starši in mladostniki. Znanje in izkušnje, ki sem si jih nabral kot učitelj v Šoli čustvene inteligence, mi pridejo zelo prav pri vseh družinskih mediacijah, zlasti pa pri rekonstruktivnih.

Brane Krapež, družinski mediator

UTRINKI Z MEDIACIJE

Mati samohranilka verjame, da je hči ne spoštuje, da jo ignorira, da se je izogiba in podobno. To je po eni strani zelo boli, po drugi pa zelo jezi in je do hčere marsikdaj kritična in groba. Hči se je res izogiba in če ni nujno, raje nima kontakta z mamo. Tudi hči je jezna na svojo mamo, včasih tudi groba do nje. Ozračje med njima je precej napeto in zaradi tega se spreta tudi pri banalnih stvareh, kot so denimo plačevanje položnic in delitev hišnih obveznosti.

Vsaki posebej sem z vprašanji pomagal, da je spregovorila o pravih razlogih za svoje obnašanje. Hči je povedala, da se tako vede, ker vsak stik z mamo predstavlja potencialno nevarnost, da jo bo mama spet prizadela s svojo kritiko, nerganjem, obtoževanjem in izražanjem nezadovoljstva. Občutek ima, da ji mama ves čas sporoča, da je slaba hči in to jo zelo boli. Zato se je izogiba.

Mama je povedala, da jo zelo boli nespoštljivo ravnanje hčere. Ona je svoje starše ubogala, sama pa tega s strani svojih otrok ni deležna. Izkazalo se je, da mama s svojim pritoževanjem in kritiziranjem želi doseči, da hči spremeni svoje obnašanje. Želi si, da bi hči z njo normalno komunicirala in da bi jo bolj upoštevala. Žal pa s svojim ravnanjem dosega ravno nasproten učinek.

S pogovorom smo prišli do tega, da obe želita biti slišani in upoštevani. Vsako posebej sem prosil, da pove, kakšno ravnanje nasprotne strani bi ji dalo občutek, da je spoštovana in upoštevana. Ko sta slišali druga drugo, smo lahko sklenili konkretne dogovore glede njunega vedenja v prihodnosti kot tudi glede hišnih opravil in drugih obveznosti. Primerjali smo posledice njunega dosedanjega obnašanja s posledicami, ki jih bodo imeli na novo sklenjeni dogovori. Skupne dogovore, ki so bili zelo konkretni, smo tudi zapisali in vsaka je dobila svoj pisni izvod. Z upoštevanjem skupaj sklenjenih dogovorov bosta obe dobili to, kar si želita - medsebojno spoštovanje in bolj urejeno življenje.

Brane Krapež, družinski mediator

KAKO SPREMENITI UTEČENE, A NEUSTREZNE NAVADE?

Pregovor pravi, da je navada železna srajca. Z navadami ni pravzaprav nič narobe. So načini vedenja, ki smo se jih naučili in jih sprejeli za normalnega ter vsakdanjega. Predstavljajo vedenjske avtomatizme, ki jih izvajamo brez posebnega napora in razmisleka. Na tak način zadovoljujemo mnoge vsakdanje potrebe.

Seveda je vse v redu, dokler nam utečene navade koristijo. Kaj pa če imamo takšne, ki so se pokazale za škodljive in smo se znašli pred dejstvom, da bo treba v življenju nekaj spremeniti?

Poiščite si cilje, ki vam bodo v veselje
Ni pomembno, na katerem življenjskem področju želimo doseči spremembo, prvi korak je vedno spoznanje, da nečesa nočemo več. Seveda to ni dovolj! Marsikdo to ve že leta, pa nič. Kadar se odrekate nečemu, kar je globoko zakoreninjeno v vaš življenjski slog, je pomembno, da ne ostanete "praznih rok". Potrebujete namreč nov in privlačen cilj. Nekaj, kar bo nadomestilo vašo staro navado. Najbolje je, da izberete nekaj takšnega, kar je v nasprotju s staro navado in jo izključuje. Še pomembneje pa je, da poiščete nekaj, kar si zares želite in v dosego česar ste pripravljeni vložiti svoj trud in pozornost. Ozavestite si vse pozitivne pridobitve, ki se vam obetajo z novo navado ter pomislite na to, kako se boste ob doseganju svojega cilja počutili. 

Pri zastavljanju novih ciljev imejte v mislih predvsem dve stvari: prvič, da je vaš cilj dobro oblikovan oziroma da imate o njem izdelano jasno predstavo, drugič pa, da je cilj po vsebini pozitiven in ne negativen. Večino svoje pozornosti in energije posvetite tistemu, kar hočete doseči, ne pa tistemu, česar nočete. Namesto "nočem biti tako nemočen, debel, pasiven, neizobražen .", si za cilj raje predstavljajte, kakšni hočete postati. Slaba stran negativno oblikovanih ciljev je, da vas vežejo na sedanjo, to je neželeno situacijo, medtem ko vas pozitivni cilj usmerjajo na tisto, kar hočete doseči. 

Ne iščite izgovorov!
Pri usvajanju novega vedenja je dobro, da pregledate svoje dnevne navade in poiščete vse dejavnike, ki kakorkoli podpirajo staro, neustrezno vedenje. Tako boste lažje prepoznali, kdaj je nastopil kritičen trenutek, v katerem boste izzvani, da se odrečete staremu in uveljavite novo. Prav na tej točki, ko se pojavi kriza, marsikomu spodrsne. Zato je zelo pomembno, da se spreminjanja navade lotite karseda resno in na večih nivojih. Bolj ko boste pripravljeni, lažje se boste uprli, ko vas bo nenadoma prijela želja po kajenju, sladkarijah ali po drugih "od včeraj prepovedanih" rečeh. Potem se vam ne bo moglo zgoditi, da bi "pozabili", kar ste sklenili prejšnji dan ali pa, kar se pogosto dogaja, da bi vmes prišlo nekaj "pomembnejšega". Bodite pozorni na to, da ne iščete izgovorov, kajti kot pravi pregovor: "Kdor išče, ta najde." Če boste iskali izgovor, bodite prepričani, da ga boste tudi našli! 

Na svojo staro navado lahko gledamo kot na žogico za golf, ki se skotali v najnižjo kotanjo. V njej je v ravnovesju s svojim okoljem in v tem položaju brez napora vztraja. In ko se lotimo spreminjanja navad, se znajdemo v položaju, ko hočemo premakniti žogico iz njene kotanje, ona pa s svojo težo sili nazaj. Sila s katero se naša "žogica" upira spremembi, predstavlja težo naše navade, ki ji omogoča, da vztraja v stari legi. V iskanju izgovorov in utemeljevanju razlogov, zakaj nečesa ne moremo,  lahko prepoznamo del te sile, ki nas vleče nazaj, v kotanjo starih navad. Izgovorov nam pravzaprav sploh ni treba iskati, sami nam bodo prišli pred oči, zato je zelo pomembno, da se jim ne posvečamo in da jim ne dajemo energije. 

Postanite dejavni
Nadvse pomembno je, da se z vsemi močmi posvetite udejanjanju svoje nove navade in sprejetih odločitev. Storite vse, kar zmorete. Vašim odločitvam morajo slediti dejanja. Če ne, ostanete samo pri željah in dobrih namenih. Od dobrih namenov pa nihče nima kaj dosti, ne vi in ne drugi. Tisto, kar šteje, so vaša dejanja. Zato naj bodo vse vaše odločitve podkrepljene z dejanji. Vaša hotenja in odločitve so pomemben izraz vaše volje, toda le če jih izvršujete.

Bodite pozorni na okoliščine
Ko se lotite uresničevanja zastavljenega cilja, je pomembno, da tega ne počnete na slepo in brez občutka za okoliščine, v okviru katerih ga uresničujete. Če se kaj ne izteče, kot ste si zamislili, se poskusite prilagoditi nastalim okoliščinam. Vsega ne morete predvideti in vedeti vnaprej. Vedno pa v tem lahko vidite izziv za svojo ustvarjalnost in iznajdljivost. Včasih boste morali spremeniti način doseganja cilja, v nekaterih primerih pa je modro ponovno razmisliti o cilju in preveriti, ali je dejansko uresničljiv. Poti za dosego cilja, ki terjajo preveč energije in presegajo vaše sposobnosti, lahko opustite in izberete takšne, ki jim boste kos ali pa se vam zdijo bolj sprejemljive. Življenje je dinamično in marsikdaj nepredvidljivo, zato vedno znova testira našo vztrajnost, prilagodljivost, radoživost in iznajdljivost.

Leo Ivandič

JEZA - SPODBUDA ALI OVIRA

Čustva nam krojijo kvaliteto življenja
Da so čustva in ravnanje z njimi zelo pomemben dejavnik zdravja in dobrega počutja, vedo že mnogi. A eno je teorija in nekaj povsem drugega praksa. Prav v praksi se nam pogosto zatika, saj se ustreznega ravnanja s čustvi nismo nikoli učili na način, kot smo se učili mnogih drugih stvari. V zadnjem času tako imenovana čustvena pismenost postaja bolj dostopna, tudi v obliki izobraževalnih sistemov, ki povezujejo teorijo in prakso tega pomembnega področja našega življenja. Izmed vseh čustev in čustvenih stanj, ki jih človek lahko čuti in izraža, je jeza  lahko naš velik učitelj, če jo želimo videti tudi na ta način.

Sprostimo ujeto energijo
Prevladujeta dva načina ravnanja z jezo, eden je potlačitev in drugi izbruh. Oba sta na daljši rok neustrezna in imata negativne posledice. Zatrta jeza pogosto vodi v pomanjkanje življenjske energije, volje in tudi v bolezni. Izbruhi jeze pa so izredno neprijetni za medsebojne odnose in onemogočajo komunikacijo, ki bi bila konstruktivna.

Pri jezi je zelo pomembno, da ločimo njen energijski del od "vsebinskega". Vemo, da jeza požene naval energije po telesu, v glavo, roke, zgornji del telesa. Če to energijo potisnemo vase, bo tam tudi ostala in vplivala na počutje in zdravje. Zato je energijo jeze dobro sprostiti, toda ne z nekontroliranim izbruhom, saj s tem problema ne bomo rešili. V prvi fazi, ko nas preplavi jeza, si lahko pomagamo z globokim dihanjem, kjer smo pozorni na vdih in izdih. Dihanje je lahko malo upočasnjeno in s pozornostjo smo zares pri njem. Že pet do deset takšnih vdihov bo povzročilo, da se bomo imeli bolj pod nadzorom.

Poiščimo resnične razloge svoje jeze
Ostane še odprto vprašanje, kaj jezo v resnici sproža oz. kaj nas je v resnici razjezilo. V pogovornem jeziku pogosto rečemo "razjezil si me", toda v resnici smo se razjezili sami, drugi je zgolj nekaj rekel ali storil, kar je v nas sprožilo jezen odziv. Ravnanje drugega morda res ni ustrezno, a odziv na njegovo izjavo ali dejanje, je naš in ne njegov. To tudi pomeni, da ga samo mi lahko spremenimo, če je neustrezen. Temu procesu pravimo prevzemanje odgovornosti za svoja čustva. Potrebno se je vprašati, kaj nas je v resnici tako razjezilo. Morda je dejanje nekoga zgolj povod in ne resnični vzrok naše jeze?

Poiščimo resnične vzroke. Je v ozadju naše jeze skrb, prestrašenost? Ali se v nas kaj že dalj časa nabira, smo s čim v svojem življenju nezadovoljni? Ali se jezimo, ker je partner pozabil plačati položnice? Ali nas jezi in boli, ker se v odnosu počutimo žrtev, ki mora poskrbeti za vse zoprne malenkosti vsakdanjika, ob službi in otrocih? Ko spoznamo resnične razloge za svojo jezo, tudi ravnaje z njo postaja bolj ustrezno. Jeza je zgolj sporočilo, da se nekaj dogaja, kar zahteva našo pozornost in morebitno spremembo, akcijo. Prav jeza je čustvo, ki pomaga sprožiti aktivnost, premik od nezadovoljstva k zadovoljstvu, od pasivnosti k aktivnosti, od vloge žrtve do zavestnega sooblikovalca svojega življenja.

Zato poglejte svojo jezo in njene resnične sprožilce. Morda vam lahko nova spoznanja spremenijo življenje na bolje.

Renata Bokan

Prva stran