Pot do prave sreče

Vsi hrepenimo po sreči, žal pa večina ljudi zmotno verjame, da je ta odvisna predvsem od zunanjih okoliščin. Zato bi radi v čimkrajšem času zaslužili čimveč; želimo, da se drugi obnašajo v skladu z našimi pričakovanji; radi bi bili priljubljeni; veliko smo pripravljeni narediti za relativno kratkotrajne užitke, ki jih prinašajo nakupovanje, hrana, pijača, kajenje, spolnost in podobno. Vse to nam verjetno res prinese kratke trenutke sreče, a kaj, ko se potem spet pojavi občutek praznine, ki ga je treba ponovno z nečim zapolniti! Takšna življenjska naravnanost prinaša tudi precej negativnih stranskih učinkov. Spodbuja hitenje, površnost v odnosih, medsebojno primerjanje in tekmovalnost, čustveno in miselno nasilje, nenasitno potrošništvo ter številne druge odvisnosti. Kaj res verjamete, da je to prava pot do sreče?

Učitelji v Šoli čustvene inteligence verjamemo, da je človek lahko srečen, četudi zunanje okoliščine niso vedno take, kot bi si jih želel. Zunanje okoliščine seveda niso povsem nepomembne, vendar nam same po sebi ne morejo prinesti prave sreče in izpolnjenosti. Bolj kot zunanje pa so pomembne primerne okoliščine v človekovi notranjosti. Pravimo jim samosprejemanje, samozaupanje in samospoštovanje. Temu je treba dodati še optimizem in sposobnost ustvarjanja sproščenih, odkritosrčnih in pravičnih odnosov, tako v družini kot službi in krogu prijateljev. Ključ do prave sreče so pravilni odnosi - do sebe, drugih ljudi in narave. Vsi ljudje globoko v srcih hrepenimo po takih odnosih, žal pa jih pogosto ne znamo vzpostavljati in ohranjati.

Te umetnosti nas niso naučili ne doma ne v šolah, ki smo jih obiskovali. Zato še danes ne vemo prav dobro, kako izraziti čustva in občutke, ne da bi škodovali sebi in drugim; kako se postaviti zase na sprejemljiv način; kako sprejeti poraze in izgube in se učiti iz njih; kako se posloviti od preteklosti in se smelo zazreti v prihodnost; kako se vživeti v druge, ne da bi izgubili sebe; kako se, težavam navkljub, veseliti življenja. "Plavanja" v spremenljivem toku življenja smo se nevede učili v okolju, v katerem smo odraščali. Čustveni, miselni in vedenjski vzorci, ki smo se jih navzeli v primarnem okolju, nimajo velikega vpliva samo na naše življenje, temveč tudi na ožje okolje in zanamce. Zato je dokaj nerazumljivo, da smo se tej plati življenja resneje začeli posvečati šele konec prejšnjega stoletja. Rezultat tega raziskovanja je nastanek izrazov, kot sta čustvena pismenost in čustvena inteligentnost.

Učinkovito razvijanje čustvene inteligentnosti ni možno brez ustvarjalnosti, zato se v Šoli čustvene inteligence posvečamo tudi prebujanju in razvoju ustvarjalne inteligence - skritega potenciala, ki je v vsakem izmed nas. To je nujno, saj je življenje preveč raznoliko, dinamično in enkratno, da bi si ob soočanju z izzivi lahko pomagali zgolj z že pripravljenimi "recepti". V luči ustvarjalne inteligence bomo na novo začeli spoznavati sebe, svoje prave motive, odzive, čustva in svoje resnične potrebe, izboljšali pa bomo tudi temeljni odnos - odnos do sebe. Ko bomo sprejeli in razumeli sebe, svoja čustva in njihovo funkcijo ter odkrili v sebi še globlja gibala, bomo bolje razumeli tudi druge ljudi, njihove odzive in svet, v katerem živimo.

Pot do prave sreče je pot do sebe in drugih. Ta pot od nas terja odprtost in ustvarjalnost. Zares srečni so ljudje, ki so odprti do življenja ter so se pripravljeni učiti in rasti. Tako kot smo se naučili brati in seštevati, lahko postanemo tudi čustveno pismeni. Prav zato je čustveno opismenjevanje eden od najbolj pomembnih in vznemirljivih projektov, ki nas čakajo v prihodnosti. Vabimo vas, da skupaj z nami na to pot stopite že zdaj.

Brane Krapež
učitelj v Šoli čustvene inteligence

Prva stran