ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Uvodnik Jesen 1999 - Cybertime & Cyberspace

 

Jesenska arabeska

Minule civilizacije

Atlantida

Pred izidom knjige

Svetlobni križi in drugi čudeži

Ludwig van Beehtoven

Moje kraljestvo je v zraku

Rogers: "Moja izkušnja je zame največja avtoriteta"

Družina kot sistem povezanih posod

Droge

Moj otrok je narkoman

Deset korakov do zdravja

Nove poti do zdravja

Življenje je utemeljeno na energiji

Zakladi narave

Kraljestva niso kraljestva zaman

Klub CDK Nova Gorica

Jesenski izlet

Slapovi na Dolenjskem

Nenavadna srečanja onkraj smrti

Če ste spregledali

Matrica

Kjer se raztezajo pokrajine lepote

Lili Novy

Vesele počitnice na Jezerskem

Komunikacija kot umetnost povezovanja

Prehranjevanje na duhovni poti

Hatha joga

Drevo in zasuk

Pisali ste nam

Knjižnja polica

Skupno življenje

DruŽina kot sistem povezanih posod

"Največ dobrega lahko stori oče svojim otrokom tako, da ljubi njihovo mater." Približno tako se je glasila misel, ki sem jo prebral pred mnogimi leti, žal pa se več ne spominjam niti imena njenega avtorja niti tega, kje sem jo prebral. O tem, kaj konkretno je imel avtor v mislih in kaj nam je želel sporočiti, seveda ne morem pisati, lahko pa razodenem, kaj je ta misel sprožila v meni.

Najprej sem pomislil, da lahko oče za dobrobit svojih otrok vendarle stori še kaj več, kot da zgolj ljubi njihovo mater. Toda kmalu se mi je posvetilo, da je nemara avtor s to mislijo želel povedati: če bo zadoščeno materini potrebi po ljubezni in sprejetosti, bo ta lahko svojim otrokom nudila mnogo več ljubezni, topline in podpore. Zveni logično, vendar si uvodno misel lahko kdo utegne razlagati tako, kot da je vsa odgovornost za čustveno blagostanje v družini na očetovih plečih, kar seveda ni res. Od takrat sem o življenju v družini izvedel veliko novih stvari tako na osnovi lastnih izkušenj kot skozi študijsko poglabljanje. Danes se zavedam, da je dinamika medsebojnih vplivov v družini zelo kompleksna zadeva, saj vsak njen član prispeva svoj delež k ustvarjanju družinskega vzdušja. Levji delež pa vsekakor prispevata oče in mati. Kakšen bo njun prispevek je odvisno od tega, v kakšnih družinah sta sama odraščala, kako sta zadovoljna s svojim življenjem, kako se vedeta drug do drugega in seveda do otrok.

Če se danes ozrem na uvodno misel, domnevam, da je avtor namenoma izpostavil zgolj očetov delež odgovornosti za razmere v družini, in sicer zato, ker se ga očetje pogosto premalo zavedamo. Na družinsko vzdušje, v katerem odraščajo njegovi otroci, oče ne vpliva samo s svojim odnosom do samih otrok, temveč je izjemno pomemben tudi njegov odnos do soproge, ki je, kot vemo vsi, zelo pomemben del družine. Enako velja seveda tudi obratno. Veliko dobrega bo mati storila svojim otrokom, če se bo trudila razumeti, spoštovati in ljubiti njihovega očeta, ne da bi pri tem pozabila nase. Kot vidite, uvodne misli nisem samo obrnil, temveč jo tudi nekoliko dopolnil z elementom, na katerega nekatere matere povsem pozabijo. Domnevam, da bodo mnogi med vami, ki se strinjate z do sedaj napisanim, najprej pomislili, češ, kako se pa moj partner vede do mene. Je v odnosu do mene dovolj razumevajoč in ljubeč? To je sicer čisto človeško, vendar sem mnenja, da bi moral vsakdo najprej začeti pri sebi. Namesto tihega pričakovanja, da se bo partner začel vesti v skladu z našimi željami in predstavami o skupnem življenju, se raje vprašajmo, kaj mi lahko spremenimo v odnosu do svoje boljše polovice in tako prispevamo k bolj harmoničnim odnosom v družini.

"Sistem med seboj povezanih posod"

In zakaj je odnos med zakoncema tako pomemben za zdrav čustveni razvoj otrok? Ker na čustveni ravni družina deluje kot ''sistem med seboj povezanih posod''. Posode predstavljajo posamezne družinske člane, voda v posodah predstavlja čustva, vezne cevi pa predstavljajo čustvene vezi med družinskimi člani. To pomeni, da družinski člani drug na drugega vplivajo tako z izražanjem svojih čustev kot tudi z njihovim prikrivanjem oziroma "tlačenjem". Poglejmo si nekaj možnih primerov.

Če se starša razumeta, spoštujeta in imata rada, bodo tudi otroci deležni sreče in zadovoljstva svojih staršev, ki bosta nehote izžarevala iz njiju.

Ko se starša kregata vpričo otrok, se običajno pri otrocih pojavi hud strah. Strah jih je razdiralne moči jeze ali celo sovraštva, ki se ob tem sprošča in zastruplja družinsko čustveno vzdušje, katerega del so. Vštric s tem strahom pa hodi še strah, da se bosta starša ločila. Otroci so navezani na oba starša in se podzavestno bojijo, da bodo ostali brez enega od njiju. Pri nekaterih otrocih se lahko pojavi tudi občutek krivde, ker odgovornost za nerazumevanje med starši prevzamejo nase. Kakorkoli že, kreganje v pričo otrok predstavlja zelo hudo breme za razvijajočo se nežno otroško duševnost in lahko v njej pusti globoke sledi strahu in/ali občutkov krivde.

Če starša, lahko tudi zgolj eden od njiju, prikrivata svojo jezo in nezadovoljstvo, se to nezavedno odraža na otrocih. Otroci postanejo nezadovoljni in se pogosto jezijo, ker nevede izražajo tisto, kar starši "tlačijo". Tako so nemalokrat otroci barometer stanja v družini. Seveda pa ni nujno, da je v ozadju vedno odnos med starši. Se vam je kdaj zgodilo, da ste iz službe prišli s potlačeno jezo do svojega šefa ali sodelavca in kot zanalašč so prav tisti dan bili otroci nemogoči?

Če kdo, na osnovi do sedaj napisanega, meni, da je potemtakem vseeno, če svojo jezo na partnerja kar stresamo brez zavor, se moti. Kreganje in zmerjanje v pričo otrok pušča hujše posledice kakor "tlačenje" čustev, čeprav za otroke ne eno ne drugo ni dobro. Dokler gre za nezavedni vpliv, otrok ne ve, kaj se pravzaprav dogaja in zakaj je nezadovoljen. Ko pa vidi, da se starša kregata, da se ne marata, potem se že obstoječemu nezavednemu bremenu pridruži še strah, občutek krivde ali še kaj drugega. Seveda pa ni nujno, da se bo strah tudi navzven kazal kot strah. Lahko se kaže kot nezadovoljstvo, potrtost, jeza, pomanjkanje samozavesti ipd. Pri različnih otrocih se torej enako ali podobno ozadje lahko navzven kaže zelo različno. Pogosto so ti načini izražanja zelo podobni načinom, ki jih uporablja roditelj istega spola, od katerega se tudi otroci podzavestno učijo svoje spolne vloge. Če pa starša v boju drug proti drugemu skušata vplesti in na svojo stran pridobiti otroke, je mera zares polna, saj so otroci takrat popolnoma razdvojeni. Žal pri ločitvah to ni tako redek pojav, ker sta starša tako zaslepljena z lastno bolečino, da se sploh ne zavedata, kaj s tem povzročata svojim otrokom. Poskušajte si predstavljati, v kakšni stiski bi se znašli, če bi se morali odločati med dvema zelo pomembnima osebama v svojem življenju.

"Sistem med seboj povezanih posod" deluje tudi v družinah brez otrok. Vzemimo kot primer ženo, ki se pretirano udinja volji svojega moža in ki zaradi ljubega miru ne izraža svoje jeze ali svojega nestrinjanja z moževim ravnanjem. Zaradi "sistema med seboj povezanih posod" je velika verjetnost, da bo jezo, ki jo ona "tlači", začel izražati mož. Bolj ko se bo ona podrejala ter "tlačila" svojo jezo in nezadovoljstvo, bolj bo mož v odnosu do nje postajal nezadovoljen in agresiven.

Kaj narediti?

Učinku "povezanih posod" se torej ne moremo izogniti, ker gre za dinamiko medsebojnega delovanja, ki je del vsakega razmerja. In če je že tako, je smiselno razmisliti, kako lahko ta sistem izkoristimo za bolj urejene in ljubeče odnose ter za hitrejši osebnostni in duhovni razvoj. Stvar je v principu preprosta, čeprav običajno ni lahko izvedljiva. Začeti je treba namreč pri sebi in temeljito raziskati svoj delež odgovornosti. Drugače povedano, vsakdo naj se iskreno vpraša, kaj je tisto, kar sam zavedno ali nezavedno oddaja oziroma pošilja v "sistem povezanih posod", ki mu pravimo družina. Na enak način se seveda lahko zadeve lotimo v katerikoli drugi skupini, ki ji pripadamo. Prispevek vsakega posameznika so njegove misli, čustva, besede in dejanja, skozi katere se ponavadi kaže njegov odnos do posameznih članov družine kakor tudi do družine kot celote. Za svoje odzive na miselni, čustveni in telesni ravni pa smo, to velja predvsem za odrasle posameznike, najbolj odgovorni prav mi sami, ne glede na obnašanje drugih družinskih članov. Kdor to zares spozna, se zaveda, da bo prek "sistema povezanih posod" največ lahko prispeval k družinski harmoniji prav s spreminjanjem sebe oziroma svojega odnosa do družinskih članov in bo opustil nerealna pričakovanja in jalove poskuse spreminjanja drugih.

V primeru prej omenjenega zakonskega para bi se morala žena učiti, kako se postaviti zase, medtem ko naj bi se njen mož učil razvijati sočutje. Le tako se bodo lahko zgodile spremembe v njunem odnosu.

Verjamem, da se mnogi, ki berete tele vrstice, strinjate z menoj, istočasno pa si mislite: pa kaj ko je v praksi to tako težko izvedljivo. Res je. Samo z branjem knjig in člankov si ne bomo mogli kaj dosti pomagati. Zato se je treba praktično oziroma izkustveno naučiti sproščanja, vzpostavljanja pristnega stika s seboj in s svojimi pravimi potrebami, pravilne medsebojne komunikacije ter zares dojeti, zakaj je vse to tako pomembno. Ravno tako nam bo znanje o bolj ustreznem izražanju čustev malo koristilo, če si v resničnem življenju tega ne bomo znali ali upali storiti. Prav zaradi omenjenih razlogov smo oblikovali obsežnejši delavniški program z imenom "Šola obvladovanja stresa", za katerega verjamemo, da ima prihodnost, ker se sistematično, v teoriji in praksi, loteva vseh poglavitnih dejavnikov stresa. Posameznik, ki bo zaključil ta program, bo dobil potrebno znanje o sebi, o dinamiki medsebojnih odnosov in številne praktične napotke, ki mu bodo v pomoč pri oblikovanju takega življenja, kakršnega si v resnici želi.

Brane Krapež