VSEBINA

Rogers in vera v človeka

"Moja izkušnja je zame največja avtoriteta"

"Zame je bil vedno velik izziv soočiti se z vznemirjeno osebo, polno notranjih konfliktov, ki pričakuje pomoč. Postopno mi je postalo jasno, da takemu človeku ne morem pomagati s kakršnim koli intelektualnim postopkom. Največ, kar lahko s takim postopkom dosežem, je trenutna sprememba, ki hitro izgine in pusti človeka še bolj prepričanega o lastni neustreznosti. Neuspeh teh postopkov me je prepričal, da lahko spremembe nastanejo samo v pristnem terapevtskem odnosu. To, da ga razumem, pomeni drugemu enako kot meni: laže se sprejme - in spremeni," pravi veliki ameriški psiholog Carl Ransom Rogers, ki je s svojimi pogledi v temeljih spremenil postopek psihoterapije. Letos mineva 12 let od njegove smrti.

Rogers je uvedel to, kar danes imenujemo "na klienta usmerjena terapija". Postavil se je na - za tiste čase radikalno - stališče, da človek v težavah (ki ga je imenoval klient) sam najbolje ve, kaj ga teži, kakšne izkušnje so v njem zakopane, kam naj se usmeri in podobno. Osrednja predpostavka njegove teorije je, da se lahko psihoterapevt pri vsakem klientu (pacientu) nauči ustvariti takšen odnos, ki mu bo pomagal osebnostno rasti. Poudarjal je pomen tega, da je terapevt pristen, odkrit, empatičen in razumevajoč ter da sprejme kot največjo vrednoto izkušnjo. Verjel je, da nam izkušnja, da smo razumljeni in cenjeni, daje možnost, da rastemo, duševne težave in patologija pa izvirajo iz poskusov prislužiti si pohvale drugih - namesto da bi sledili notranjemu kompasu.

V knjigi Postati osebnost omenja raziskavo, v kateri so pacienti kot terapevtske elemente, ki so jim najbolj pomagali, navedli: (1) zaupanje, ki so ga čutili do terapevta, (2) to, da jih razume, ter (3) občutek, da lahko neodvisno izbirajo in sprejemajo odločitve. Glede postopkov pa so bili mnenja, da jim je najbolj pomagalo razjasnjevanje občutij, ki so jim bila nejasna. Kot postopke, ki jim niso koristili, pa so navedli terapevtovo nezanimanje, hladnost, dajanje konkretnih nasvetov in poudarjanje preteklosti.

Manj znano je, da je bil Rogers eden prvih terapevtov, ki je sistematično analiziral potek in uspešnost terapije. Svoje seanse je snemal, zapise analiziral in proučeval dejavnike, ki so vplivali na izhod. Rogers je bil mojster komunikacije, obenem pa dovolj pogumen in življenjski, da je demistificiral psihoterapijo: pozornost je od metod in tehnik usmeril na osebnost terapevta in pacienta.

Lastnosti uspešnega terapevta so zanj predvsem: senzitivnost za stališča človeka, ki išče pomoč; sposobnost, da razume njegova občutja, in sposobnost, da razume pomen, ki ga človek pripisuje določenim stvarem in dogodkom. Razumevanje tega pomena pomeni v bistvu razumevanje človeka samega. Kar v terapevtskem odnosu predvsem deluje, je način, na katerega terapevt izraža željo, da človeka v stiski razume - tudi če ga ne razume poplnoma. Glede sprejemanja drugih Rogers meni, da je eno od bistev naše kulture, da zelo težko sprejmemo drugega, če se njegova življenjska stališča povsem razlikujejo od naših.

S poudarjanjem poštenosti in izogibanju kakršnim koli manipulacijam je bil Carl Rogers tudi izjemno oprezen pri "kopanju" po človeški duševnosti in ozaveščanju nezavednega, ne da bi človeka hkrati opremil z načini in tehnikami, kako stiske premagovati.

Težnja k samoudejanjanju

Rogers meni, da človek v sebi nosi (če ne očitno, pa vsaj skrito) težnjo, da napreduje k zrelosti. Prisotna je v njegovi zmožnosti, da razume samega sebe. Ne glede na to, ali jo imenujemo težnja k razvoju ali nagon k samoudejanjanju, je to glavni vir življenja in - ne nazadnje - tudi gonilna sila psihoterapije. Ta tendenca je konstruktivna in prisotna v vseh živih bitjih.

Stvari pa lahko razumemo tudi širše: terapevtski odnos je samo eden od medčloveških odnosov, za katere veljajo enaki zakoni. Otrok se bo bolj ravnal po svoji notranji izkušnji ter bo bolj socializiran in zrel, če bodo starši z njim bolj odprti in se bodo trudili razumevati njegov način doživljanja. Študent se bo učil bolj samoiniciativno in učinkovito. Pripadniki kakršne koli organizacije bodo opravljali svoj posel bolj odgovorno in kreativno itd.

Rogersov koncept prirojene motiviranosti, ki jo ima človek, je ogromna razlika od pojmovanja Freuda in drugih, ki menijo, da so primarne težnje k zmanjšanju napetosti, libidinozno investirane težnje ali prirojeno destruktivne težnje. V nasprotju s Freudom za Rogersa konflikt ni neizogiben in ljudje niso bazično dekstruktivni. Človekova kapaciteta za zavedanje in zmožnost simbolizirati mu daje ogromno moč, vendar je tudi nož z dvema reziloma: nepopačeno zavedanje vodi v popolno funkcioniranje, popačeno pa v neprilagojenost in destruktivnost. Za Rogersa so človeška bitja zmožna oceniti zunjano in notranjo situacijo, razumeti samega sebe, narediti konstruktiven izbor med različnimi možnostmi in delovati na osnovi tega izbora. Tragedija je, pravi Rogers, da nas obrambe ovirajo pri tem, da bi bili racionalni, tako da se zavedno gibljemo v eno smer, nezavedno (s svojim bistvom) pa v drugo.

Nekaj bistvenih Rogersovih predpostavk

V mojih odnosih z drugimi sem ugotovil, da na dolgi rok ne pomaga delovati, kot da bi bil nekaj, kar nisem. Ničesar ne dosežem, če se delam, da sem miren, če to nisem. Da poznam odgovore, če jih v resnici ne. Da sem prepričan o sebi, če sem pravzaprav preplašen in negotov. Enako velja za moja občutja do drugih: če sprejmem to, da mi je nekdo neprijeten, bom laže sprejel, če tudi on čuti do mene enako. Čeprav zveni morda paradoksalno, se najbolj spreminjam takrat, ko se sprejmem takšnega, kot sem.

To, da razumem drugega, ima tudi zame ogromno vrednost. Ugotovil sem, da me bogati, če odprem kanale, prek katerih mi lahko drugi sporočajo svoja občutja in osebna doživetja.

Bolj ko sem odprt do tega kar v resnici obstaja v meni in drugih, manj želim motiti naravni potek stvari, manj želim oblikovati ljudi po svoji volji in jih siliti na pot, po kateri hodim sam.

Moja izkušnja je zame največja avtoriteta. Življenje vodijo razumevanja izkušenj, ki se nenehno menjavajo. V knjigi Postati osebnost piše: Zame je izkušnja največja avtoriteta; je preskusni kamen veljavnosti. Nobena ideja (niti drugih niti lastna) ni tako pomembna kot osebna iskušnja. Izskušnja je tisto, k čemur se moram vedno znova vračati, da odkrijem resnico, ki nastaja v meni. Niti Sveto pismo, niti preroki, niti Freud, niti raziskave niso vredni več kot moja lastna izkušnja. Moja izkušnja ni največje merilo zato, ker bi bila nezmotljiva, ampak zato, ker jo lahko vedno znova preverjam. Na ta način je njena česta zmota vedno odprta za korekcijo.

To, kar je najbolj osebno, je najbolj splošno. Kar je v nas najbolj osebnega in specifičnega, pomeni namreč ravno tisto vsebino, ki - če jo podelimo z drugimi - nosi najgloblja sporočila.

Moja izkušnja je, da imajo ljudje v osnovi pozitivno usmerjenost. Vendar glede tega nisem naiven optimist. Jasno mi je, da se lahko ljudje zaradi obramb ali notranjih bojazni obnašajo neverjetno kruto, nezrelo, destruktivno, antisocialno ali ubijalsko. Vendar je zame delo s temi ljudmi in odkrivanje njihovih pozitivnih usmerjeno teženj ena tistih izkušenj, ki me najbolj krepijo.

Najboljšo lastnost življenja je, da v njem vse nenehno teče ter se spreminja in nič ni odločeno vnaprej. Najbolje se počutim, če dopustim toku svoje izkušnje, da me nosi naprej proti ciljem, ki se jih le nejasno zavedam. Zato nimam nikakršne filozofije ali načel, ki bi jih priporočal drugim. Lahko samo poskusim živeti tako, da sledim tolmačenju svoje (sedanje) izkušnje in da drugim dopustim, da svojo tolmačijo tako, kot je smiselno zanje.

Ta spoznanja niso nespremenljiva, ampak se, nasprotno, nenehno menjavajo. Često, priznava Rogers, ne delam v skladu z njimi; nove situacije pogosto ne spoznam kot situacije, v katerih bi jih lahko uporabil - a mi je zato kasneje vedno žal. Vem pa, da je bilo zame vedno zelo pomembno, če mi je kaka druga oseba želela povedati kaj o svojem notranjem videnju stvari, če ne več, vsaj toliko, da bi ob tem spoznal, da je moje videnje drugačno.

Kako lahko ustvarim odnos, ki pomaga?

Rogers je v svojem delu veliko raziskoval, kako ustvariti odnos, ki pomaga. Vendar tudi tu dosleden samemu sebi ne daje konkretnih nasvetov, ampak naniza nekaj vprašanj, na katera je ob teh raziskovanjih trčil:

Ali lahko prodrem v zasebni svet druge osebe do te mere, da izgubim vsako željo soditi o njej? V terapevtskem delu s klienti me je često prav začudilo to, kako malo empatičnega razumevanja (velikokrat že krhek poskus razumeti , kaj želi v svoji zapletenosti povedati) lahko pacientu pomaga.

Ali se lahko v odnosu do druge osebe obnašam dovolj občutljivo, da mojega obnašanja ne bo zaznavala kot grožnjo? Kajti šele potem, ko ga osvobodim zunanje grožnje, se lahko začne ukvarjati s svojimi notranjimi bojaznimi.

Kako sprejeti sebe takšnega, kot sem - in dopustiti tudi drugemu, da me doživi takšnega? Ta naloga je ena najtežjih, kar jih poznam. Vendar mi je izredno koristilo že samo zavedanje, da je to moja naloga. Dojel sem, da se moram tudi sam sprejeti in razvijati, če hočem, da pomagam drugim.

Če bi lahko na vsa ta vprašanja odgovoril pozitivno, pravi Rogers, bi to pomenilo, da so bili odnosi, ki sem jih vzpostavljal, vedno terapevtski. Vendar tega ne morem. To mi daje misliti, da je uspeh mojega terapevtskega odnosa merilo razvoja, ki sem ga dosegel sam. Ta misel nekoliko vznemirja, a hkrati tudi ohrabruje in obljublja. Pomeni namreč, da imam - če želim ustvarjati odnose, ki bodo pomagali drugim (in meni) - za vse življenje čudovito nalogo razvijati svoje sposobnosti in spretnosti.

Vladimir Auer (DELO, priloga Znanost)