VSEBINA

Kako smo praznovali

Duhovni pomen praznovanja

Damjan J.Ovsec: "Za praznik vstopamo v območje igre, nečesa, kar je dvignjeno nad vsakdanjost, zakone, čas in prostor."

Spominjam se, kako zelo poseben dan je bil zame praznik, ko sem bila še otrok. Vse v stanovanju je bilo na svojem mestu, iz kuhinje je prijetno dišalo po sveže pečenih dobrotah, mati je bila lepo oblečena, s snežno belim predpasnikom.

To je bil dan, ko smo se v družini zares posvetili drug drugemu, prihajali so prijatelji in dan je bil izpolnjen z radostnim druženjem. Moj ded je na tak dan zavzel posebno, zelo dostojanstveno držo, naravnost izžareval je neko notranjo moč, ki je presegala njegovo običajno podobo.

Praznovanja nekoč

Odkar obstaja človeštvo, so obstajali prazniki. Ti so imeli že v davnini svoj globok pomen. Stara ljudstva so namreč dojemala življenje kot vseprežemajočo enost, v katero je vključeno vse, kar biva. Verjeli so, da je za vsem, kar obstaja, neka nevidna božanska sila. Namen praznikov je bil povezati se s to nevidno silo, ki so jo povezovali predvsem z naravo. Prazniki so takrat za človeka pomenili vzpostavitev harmonije z duhom narave, z njenim notranjim življenjem. Zato so najstarejši prazniki povezani prav z letnimi časi oz. sončnimi obrati, predvsem z zimskim in poletnim solsticijem (večina tradicionalnih praznikov temelji prav na teh prvotnih oblikah čaščenja naravnih ciklusov, sonca, lune, minevanja in rojevanja .).

Nekoč je skupaj praznovalo vse ljudstvo. Na tak dan so se nehali vojskovati, zaprli so šole, ustavili trgovanje. Za vse ljudi so bili prazniki nekaj posebnega, čarobnega. Sodelovanje v prazničnem rajanju je pomenilo pravi blagoslov za človeka.

Praznovanja danes

Danes je v ospredju praznovanj pogosto le zunanja forma in pridobitniški odnos do simbolnih predmetov in dogajanj, povezanih s praznovanji. Izgubilo se je bistvo, globlji namen, ki je v ozadju praznikov. Ostala je le tradicija kot zunanja oblika praznovanja. Marsikomu je tak dan le priložnost za zabavo in veseljačenje.

In vendar veje veter optimizma

Na srečo pa se pri mnogih ljudeh zopet prebuja poseben, globlji odnos do praznikov. Odnos, ki postavlja v ospredje potrebo po stiku s tistim delom nas samih, ki presega običajno zavest, potrebo po stiku z vseprežemajočo božansko zavestjo (inteligenco), ki oživlja vse, kar obstaja.

Praznik postaja priložnost, ko se to notranje, duhovno, poveže z zunanjim, osebnim, v harmonijo. Takrat lahko damo svojemu življenju in življenju skupnosti neko notranjo vsebino: več pristnega razumevanja, lahko se zares "srečamo" s sočlovekom, družino, naravo in končno s seboj kot duhovnim bitjem.

Praznični obredi

Že v pradavnini so ljudje praznične dni napolnili s posebnimi obredi. Njihov namen je bil vzpostaviti stik in harmonijo dveh različnih polov. Snovnega in duhovnega v človeku, med ljudmi, med človekom in naravo, bogom . Ti rituali so se delili na "obrede praznjenja" in "obrede polnjenja".

Obredi praznjenja

"Praznjenje" je bilo zunanje in notranje. Pred posebnim dnevom - praznikom so ljudje počistili hišo, hlev in dvorišče (nekaj podobnega počnemo še danes, ko pred nedeljo uredimo svoj dom). Očistili so tudi svoje telo in se odeli v lepša oblačila. Skupaj so se tudi postili (še danes je ohranjen post v mnogih religijah), se odpovedali raznim užitkom, marsikdaj tudi govoru (ohranjanje tišine). Pripravo na praznovanje je označevala globoka resnost.

Človek je tako naredil v sebi "prostor", da se vanj lahko naseli nekaj višjega, plemenitejšega, pa kakorkoli si je to razlagal.

Praznik naj bi bil dan, ki je prazen posvetnih opravil, ko se ne trudimo skrbeti samo za potrebe telesa, čustev in razuma, ampak to opustimo in se posvetimo vsebini življenja, njegovemu smislu.

Zanimivo je, da v slovenskem jeziku beseda praznik nakazuje to dogajanje. Beseda izvira iz praslovanskega jezika. Prvotna oblika je bila prazdnik, iz korena por-zd, kar pomeni prazen.

Obredi polnjenja

Če je označevala rituale "praznjenja" resnost in strogost, sta bila med obredi "polnjenja" prisotna radost in veselje. Stara ljudstva so takrat darovala naravi, božanstvom . Pravilno darovanje je namreč simbol univerzalne ljubezni, ki se daje. To navado smo ohranili do današnjih dni, ko obdarujemo osebe, ki jih imamo radi. Včasih so ljudje darovali naravi, npr. vodi so poklanjali cvetje, jabolka (pri nas na božično ali novoletno jutro). Krasili so drevesa z barvnimi trakovi, sadeži in podobnim (še danes krasimo novoletne jelke).

Praznovanja so bila sestavljena tudi iz petja obrednih pesmi (za dež, letino, .), kurjenja ognjev in plesa. Vse to je izražalo različne prošnje ljudi, s katerimi so se obračali k tistemu, kar jih presega.

Vrhunec praznovanja je bilo prejemanje blagoslova (od božanstva, sonca, boga, svoje duše .). Po notranjem očiščenju se v nas naseli "novo življenje", nova vsebina, ki napolni prazen prostor. Zato je vsak praznik, ki ga zares pripravljeni doživimo, za nas vedno obred prenovitve ali novega rojstva.

V slovenskem jeziku poznamo izraz, ki to notranje dogajanje ponazarja. To je svetek in svetkovanje, ki je drugi izraz za praznovanje. Beseda izvira iz praslovanskega jezika, iz korena svent, kar pomeni svet. Odtod tudi izraz posvetiti, svetost, svetloba.

Praznik - svetek je namenjen duhovnim potrebam človeka

Prazniki so vedno povzdigovali človeško življenje, dajali so mu poseben, vzvišen pomen. V nenehni borbi za obstoj in usmerjenosti v zadovoljitev najnujnejših osebnostnih potreb, je praznik pomenil svetlo točko (svetek) v življenju posameznika, družine, skupnosti, naroda . To so trenutki, ko se posvetimo zares pomembnim stvarem v življenju, poslušamo drug drugega, imamo čas za medsebojno toplino v družini, s prijatelji in seboj.

Praznik je čas, ko se odpremo svojim najglobljim hotenjem, ki čakajo v srcu, da se izrazijo. Ko to storimo, v nas posvetita luč in ljubezen iz duhovnih globin.

Ko razumemo skriti pomen praznikov, postane tudi naš odnos do praznovanja drugačen, poln spoštovanja in lastnega truda, da bi mu sami dali pravo vsebino.

Od naše lastne volje je odvisno, ali bomo praznike spustili v svoje življenje ali ne. Kot pravi pregovor: "Če praznike zapustiš, prazniki zapustijo tebe."

Karmen Birsa