ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Uvodnik Zima 1999/2000 - Prižgimo luč, ljudje!

 

Zimski zodiak

Pot do sprememb

Prinašalci novega

Slavospev mavričnim vojščakom

Čas čudežev

Zdravljenje ob svetlobnem križu

Srečko Kosovel

Veš, kako raste hrast?

Zimske impresije

Duhovni pomen praznovanja

Osamljenost in samost

Domišljija v našem življenju

Ali ima mož ljubico?

Ovire pri izražanju ljubezni

Potlačena čustva

Dihanje - pot do zdravja in dobrega počutja

Odprimo vrata svobodi

V družbi z družbo

Še Hipokrat bi bil vesel

Mednarodna konferenca v Ljubljani

Nove metode zdravljenja z bioinformacijo

Branje ob dolggih večerih

Čarobnost ujeta v besede

Hatha joga

Trikotnik in klešče sede

Cerkniško jezero pozimi

Pisali ste nam

Knjižna polica

Pot do sprememb

PrinaŠalci novega

"Ljubezen je nekaj, kar je novo, sveže, živo ."

Jiddu Krishnamurti

V času, ko se je leto 1999 poslavljalo in se je vse bolj približevalo leto 2000, so prek številnih medijev do nas prihajali različni kronološki pregledi življenja v preteklem stoletju: od politike, medicinskih, tehnoloških in astronomskih dosežkov do pregleda umetnostnih uprizoritev in filmov, ki so zaznamovali to obdobje. Ob vsem tem se lahko vprašamo, kdo je krojil usodo in ji utiral pot v današnji čas? Kdo je prinašal novo znanje, odpiral nove poglede, dajal spodbude, ustvarjal pravila, norme, ...?

Najprej morda pomislimo na znanost, če se zazremo globlje v preteklost, pa vse to lahko pripišemo religiji, filozofskim smerem, duhovnim naukom. Vidimo brezosebne institucije, ustanove, organizacije, ki pa so le zunanja forma, ki jo opazimo od daleč. Ključnega pomena za razcvet različnih področij civilizacije so posamezniki, ki so na življenje v času, v katerem so živeli, gledali nekoliko drugače in predvsem z globljim razumevanjem. S tem so prinašali nov, svež, drugačen veter v jadra človeškega razvoja in miselnosti.

Premik v zavesti

Vendar ne gre za apriorno nekaj novega ali drugačnega, kot bi si morda mislili. Biti drugačen je lahko stvar težnje po osebni uveljavitvi ali izjemnosti. Drugačnost še ne pomeni koraka naprej, nova oblika še ni temelj za napredek. Tisto, kar je pomembno, je vsebina. Gre za novo v smislu kvalitativnega premika, koraka naprej v razumevanju življenja, njegovega smisla, naše vloge v njem, . Kdo lahko spreminja svet na bolje, če ne tisti, ki ga globlje razume, ki ga je izkusil v njegovi sladki in bolj grenki podobi in ki je prepoznal potrebo po ustvarjanju takšnih pogojev, ki bodo omogočali prav vsem prebivalcem modrozelenega planeta skupno dostojno življenje.

Notranji klic

Človek je kot roža, ki se iz teme materije dviga k svetlobi. Večje ko je njegovo hrepenenje po spoznanju notranjega sonca, višje segajo njegovi listi, širši je njegov (v)pogled in dlje seže tudi prekrasen vonj njegovega notranjega cveta.

Potreba po spreminjanju in sodelovanju v skupni rasti se torej rodi iz uvida. Morda iz prepoznanja enosti, medsebojne tesne povezanosti, pa čeprav se na zunaj zdimo tako daleč drug drugemu. Morda se v človeku zbudi sočutje ob pomanjkanju najosnovnejših pogojev za dostojno življenje milijonov ljudi po vsem svetu. Ali pa se zgane ob trpljenju živali in drugih bitij tega planeta zaradi podivjane in lakomne ekonomske miselnosti človeka. Nekdo tretji spet lahko v sebi odkrije težnjo po tem, da bi prispeval nekaj svojega srca, ljubezni, kreativnosti v mozaik skupnega življenja. Pogosto gredo vsi ti razlogi z roko v roki, drug z drugim. Človek preprosto uvidi in začuti, da lahko po svojih močeh prispeva nekaj iz svoje duše in srca za boljše življenje, saj je prav v vsakem izmed nas zasejano seme dobrega, ki se želi izraziti, zasijati.

Izzivi in težave

Spremembe so prinesli ljudje, ki niso živeli za domačim zapečkom, temveč so na svojem delovnem ali interesnem področju uresničevali svoje najgloblje sanje. Ljudje, katerih zagon se ni ustavil pred prvo prepreko, temveč so se z vztrajnostjo prebijali skozi temo nevednosti v luč spoznanj. Vendar to ni vedno lahko.

Pogosto namreč pride do razkoraka med tem, kar človek prepoznava, da je prav, in tem, kako doživlja vsakodnevne izkušnje. Kot bi se mešala dva svetova: prepoznava slabosti in jih skuša nadgraditi, hkrati pa mora živeti v 'običajnem' vsakdanu z 'običajnimi' obremenitvami (služba, otroci, starši, ...).

In ravno 'običajni vsakdan' je tisto polje, kjer je treba kaj premakniti in spremeniti. Premike pa rodi razmišljanje o sebi, o pravilni pozornosti, odprtosti, odzivnosti na različne impulze. V množici glasov, želja, takšnih ali drugačnih potreb, razvad, nagonov, je treba prepoznati pravi, notranji glas, glas najbolj skritega jedra - duše.

Da se nekaj spremeni, je potrebna vztrajnost v odkrivanju in izražanju duhovnih lastnosti, ki jih nosimo v sebi, kvalitet kot so čista, plemenita ljubezen, zaupanje, volja, samozavest, razumevanje, sočutje, tolerantnost, ustvarjalnost, ... To pa zahteva našo angažiranost! Mnogo lažje je reči: Nimam časa! Kaj pa, če nimam prav? Za to je zadolžena država s svojimi zakoni. Kaj bodo rekli drugi? Imam družino! Jaz se ne morem meriti z Newtonom, Mozartom, z Materjo Terezo, .

Vendar ne gre za to, da bi vsi morali "reševati svet". Gre zgolj za svež, odprt odnos do življenja, ki naj bo utemeljen na naših spoznanjih in notranjih izkušnjah. Če tudi delujemo tako, kot nam narekuje srce, bo za začetek že to dovolj, da bomo čez čas s presenečenjem lahko ugotovili, da se svet okrog nas spreminja.

Včasih je razlog za pasivnost strah pred novim, pred negotovostjo, ki jo sprememba prinaša. Dostikrat pa nas omejujejo že lastni mentalni koncepti in prepričanja o svoji nemoči, neprimernem času, slabih pogojih, kar pa je pogosto le krinka za nedejavnost. Če se ozremo v zgodovino, ugotovimo, da so epohalna odkritja pogosto nastajala v revnih, bednih razmerah, brez prave opreme, celo z zelo malo znanja in informacij. Takšni nemogoči pogoji so bili nemalokrat celo spodbuda za spopad z njimi, za sanje o lepši prihodnosti.

V preteklosti sta jih ne malokrat ogrožali cerkvena in posvetna oblast, na primer inkvizicija (Kopernik, Galileo Galilei, Bruno, .); mnogi borci za svobodo so bili ves čas v življenjski nevarnosti, nekateri so umrli nasilne smrti (Gandhi, Martin Luther King); dogajale so se nesreče v laboratorijih ali na terenu (brata Rusjan); včasih so bili potrebni nujni eksperimenti na sebi za odkrivanje cepiva (Pasteur); . Za resnico in napredek so bili pripravljeni zastaviti svoje življenje.

Danes je drugače

Danes je vendarle lažje, saj nas ne ogrožajo več družba in okolje. Znanstvenikom se ni več treba bati, da bi jih dali na grmado (vsaj fizično ne). Svobodna misel v zahodnem demokratičnem svetu v glavnem ni več razlog za preganjanje. Znanje je dostopno širokemu krogu ljudi. Imamo neprimerno boljša orodja, naprave in instrumente za raziskovanje, ustvarjanje, preverjanje. Eksperimenti se lahko v obliki simulacij odvijajo v varnem okolju računalniških programov.

Res pa je, da kljub naštetemu obstajajo drugačne, bolj sofisticirane oblike pritiska, nasilja in grobosti, kot so blatenje v javnosti, šikaniranje, odvzem potrebnih finančnih sredstev za razvoj ipd.

Nekateri družbeni vzorci se še vedno zelo trdovratno upirajo drugačnim, svobodnejšim pogledom na življenje. Mnoge tudi sami pomagamo ohranjati. Eden od močneje zakoreninjenih vzorcev, ki ga lahko občasno čutimo vsi, ki se posvečamo duhovnemu razvoju, je izrazita materialistična podlaga razlage sveta, ki jo vneto zagovarja sodobna znanost. Ker je celotna sodobna družba utemeljena na znanosti, se takšno prepričanje kot odsev zrcali v večino družbenih področij življenja: je temelj civilizacijskim vrednotam in usmeritvam, kar pa kroji prostor, čas in energijo (denar) za vsa ostala področja, ki niso neposredno vezana na takšno videnje sveta.

Ezoterika in prinašalci luči

Prinašalec luči lahko postane vsakdo, ki se zavestno loti dela na sebi, ne glede na to, kje in v kakšnih okoliščinah se trenutno nahaja. Je tisti, ki ima dovolj moči, da preseže svojo pasivnost, neodločnost, in izgovore v smislu "bi, pa ne morem", ali "okolje mi ne dopušča". Na svoji poti spoznava, da je tesno povezan z vsemi bitji sveta in sčasoma začenja delovati vse manj za svoj lastni interes in vse bolj za dobrobit širše celote. Ezoterika ga imenuje duhovni služitelj. Seveda ne gre za naziv, red ali kaj podobnega. Duhovni služitelj je učenec modrosti, človek, ki je spoznal, da bo le z lastnim trudom dosegel pozitivne spremembe v svetu, v katerem živi, in se zato poglablja vase, študira, razmišlja in bogastvo svojih spoznanj prenaša v življenje. Sicer pa se polje delovanja ali globina služenja razteza od skrbi za lastno družino do tistih razsežnosti, ki jim ezoterika pravi Načrt ljubezni in luči in se tiče razvoja in osvoboditve vseh v materijo ujetih bitij našega planeta.

Za ezoteriko so duhovni služitelji ključen element evolucije. Dosegajo namreč tisto, kar ne morejo in ne smejo mojstri modrosti (ker bi to predstavljalo nasilje na človeštvom). S tem, ko so v stiku s svojim duhovnim jedrom, vede ali nevede notranje sodelujejo tudi z ostalimi duhovnimi popotniki in učitelji sveta - samouresničenimi.

Veliko duhovnih služiteljev je delovalo tiho, v ozadju in jih po imenih ne poznamo, vendar pa njihov delež pri rasti civilizacije zato ni nič manjši. Včasih pač mediji niso bili tako razviti, kot so danes.

Sicer pa bi lahko z ezoteričnega zornega kota prinašalce luči ali duhovne služitelje razporedili v tri področja delovanja:

  • izgradnja civilizacije (znanstveniki, ekonomisti, raziskovalci, .)
  • vzgoja (srca) človeštva (humanisti, vzgojitelji, utemeljitelji verstev, glasbeniki, slikarji, pisatelji in pesniki, .)
  • vodenje in usmerjanje družbe (politiki, borci za pravičnost in svobodo, uporniki proti zatiranju, vojni strategi, .)

Čeprav se morda določena področja zdijo precej "neduhovna" (npr.: politika, ekonomija, včasih tudi določene oblike umetnosti), pa so našteta področja sestavni del naše civilizacije. V vsakega se lahko prelije duhovna vsebina iz src in oplemeniti življenje ali pa prevladajo osebni interesi, ki ne vidijo dlje od zadovoljitve lastnih potreb. Zato je motiv, ki žene nekoga v delovanje, tisto merilo, po katerem lahko sodimo, ali gre za duhovnega služitelja ali za uspešno osebnostno uveljavljanje na nekem področju.

Kje smo danes?

Je današnji čas v tej luči povedanega kaj drugačen? Je. Z energijo prihajajoče vodnarjeve dobe je zavel nov duh - duh združevanja naporov posameznikov v skupinsko, timsko delo, ki bo lahko civilizaciji odprlo hitrejšo pot do pravih sprememb. Saj veste - več glav več ve. V ozadju tega preprostega reka pa se skriva energijska moč skupine za prodor nečesa novega. Gotovo se lahko vživimo v to, kakšen napor je spreminjanje obstoječih omejujočih vzorcev življenja v vzorce z višjo etično kodo in notranjo svetilnostjo, pa naj gre za ekonomijo, politiko, vzgojo, umetnost ali kaj drugega. Dejstvo je, da so ti posamezniki in skupine nosilci luči in kot taki notranji svetilniki civilizacije. Seveda tisti, katerih motiv je dobrobit človeštva in drugih bitij na planetu. Navdihujoče ideje izhajajo namreč iz Oceana ljubezni in modrosti, sveta notranje harmonije in vsepovezanosti, ki je lasten našim dušam in v luči katerega so dogajanja "v tem svetu" notranje povezana, nanizana v sosledja soodvisnosti. Tako se nove vrednote življenja lahko uveljavijo skozi nova politična gibanja, ki postavijo temelje novega ekonomskega sistema, ta pa ovrednoti vlogo posameznih področij življenja.

Svet se ne spreminja in razvija sam po sebi. Nagnjen je celo k temu, da okosteni, otrpne. Tisto kar ga spreminja, prihaja od znotraj. Je zavest. Smo mi sami. Prav je, da se tega zavedamo, saj živimo v izjemnem času približevanja dveh svetov - sveta notranje enosti in zunanjega sveta ločenosti. V času, ko se svetlobna vrata, ki predstavljajo prehod med notranjo resnico srca in zunanjim življenjem, vse bolj odpirajo in je vse bolj opazna luč, ki proseva skozenj.

Kakšen bo torej svet prihodnosti? Pogosto uporabljeni kliše pravi, da tak, kakršnega si bomo ustvarili sami. Temu lahko dodamo novo dimenzijo, namreč priložnost in odgovornost, da kot bolj ali manj stabilni nosilci luči sodelujemo pri ustvarjanju boljše sedanjosti in bodočnosti. Pred nami je čas, v katerega se tudi sami, na svoj način lahko vključimo in prispevamo kamenček v mozaik boljšega skupnega življenja.

Zato si za konec zastavimo dve temeljni vprašanji:

V kakšnem okolju (svetu) bi si želel-a živeti? Kaj lahko sam-a napravim, da k temu pripomorem?

Darja Cvek Mihajlović
Zoran Mihajlović