ARHIV O REVIJI NAROČILNICA PIŠITE NAM

 

 

VSEBINA

Uvodnik Pomlad 2000 - Nikoli ni prepozno, da začnemo na novo

 

Spomladanski zodiak ... malo drugače

Skrita moč ognja

Kdo sem jaz?

Excalibur - meč volje

Zdravljenje karme

Iz knjige Neskončna ljubezen - Jezus govori

Prava narava srca in uma

Vrata v drugo dimenzijo

Zdravilna svetloba

Don Pierinova komuna

Srce se mi je odprlo malo bolj

Kam gremo?

Zgodba mnogih življenj

Zdravje in subtilne energije

Hatha joga

Predklon in kamela

Vesele počitnice

Vzemite usodo v svoje roke!

Posledice čustvene nepismenosti

Konflikti

Kdo ima prav?

22.april

Ob dnevu zemlje

V knjigo rekordov

Splošna deklaracija človekovih pravic

Ob Prešernovem letu

Rovtarske Atene

Pisali ste nam

Kdo sem jaz?

Excalibur - meč volje

Vsakdo pride nekoč, v tem ali onem življenju, do točke, ko mora poklekniti in v samem sebi izgovoriti znamenite besede: "Ne moja, Tvoja volja se zgodi!" ter predati vajeti življenja modrejšemu v sebi, svoji duši.Takšen trenutek zahteva od tebe, da pogledaš v ogledalo svojega življenja in v njegovem odsevu prepoznaš, kdo si. Stopiš na pot resnice, kjer se začne umiranje nekega sveta in želja, ki so nanj vezane ter rojevanje novega, kjer vladajo drugačni zakoni.

Takrat nastopi trenutek neizbežne odločitve, ki vžge svoj ognjeni žig za vse večne čase. To je odločitev, da svoje zaupanje in življenje usmerjaš po volji svojega duha, po volji božanskega namena, da ga podrediš pravičnosti, resnici, ljubezni, modrosti, dobroti, sočutju ... Vsem vrlinam, ki nam niso neznane in ki so jih veliki možje in žene že mnogokrat demonstrirali v življenju človeštva. Simbolično se takšni trenutki pojavljajo večkrat v življenju in večkrat v zaporedju življenj. Vedno znova izzivajo v nas potrditev te notranje odločitve. Zagotovo pa se pojavijo takrat, ko stopimo na duhovno pot ter dokončno, ko jo zapustimo kot 'človek' in postanemo 'Osvobojeni'.

Meč ljubeče volje je v tebi

Da se rodi novo, se moraš neizbežno ločiti od preteklega, starega, od pričakovanj in slepih idealov. To izzivov polno pot k svobodi nam utre lahko samo eno: moč svobodnega duha v nas samih, ki je meč ljubezni, moči in volje. To je meč, ki ga drži visoko v rokah sončni angel, naša duša, meč osvoboditelj in povezovalec. Eden od simbolov duše je namreč tudi angel z mečem, ki simbolizira dvojno moč: moč razločevanja med seboj in utvaro o sebi ter moč odpovedovanja od vsega, kar v resnici nisem. Duhovni popotniki si dušo nemalokrat radi predstavljamo kot milo in nežno bitje, a to je le en njen obraz. Nekoč se nam razodene več. Ko nas njen meč pokliče, ko zažari in se zanj odločimo, šele takrat se zgodi pravo prerojenje našega življenja in srca.

Legenda o kralju Arturju, njegovih Vitezih okrogle mize in njegovem svetovalcu - modrecu Merlinu pravi, da ko je bil svet še mlad in so bile ptice, zveri in rože eno s človekom in ko smrt ni bila drugega kot le sen, je bil skovan meč Excalibur (Priporočam vam ogled filma Excalibur, ki ga je režiral John Boorman. Sporočilnost je izjemno globoka, večplastna, razvejana. Kdor pozna ezoteriko, lahko iz njega dobesedno pije spoznanja.). V sebi je imel neizmerno moč vladarja vseh podob in oblik sveta - Zmaja. Meč je skrbno varovala Gospodarica jezera, vladarica najgloblje in kristalno čiste mirne vode. Ko je napočil čas, da zavlada kralj, ki bo zmogel ter hotel prinesti mir in pravičnost v svoje kraljestvo, ga je dvignila iz vode in predala modrecu in čarovniku Merlinu. Merlin ga je dal najprej Arturjevemu očetu Utharju in z njegovo pomočjo je ta zmagal v bitkah, ki so že dolgo izčrpavale kraljestvo ter postal kralj. Vendar le za kratek čas. Njegova človeška narava ga je zavedla in zaradi mnogih napačnih ravnanj, ki so izvirale iz njegove sle, je kmalu umrl, vendar je meč tik pred smrtjo zapičil v skalo sredi gozda. Takrat ga je Merlin zavaroval z mogočnim urokom - iz skale ga je lahko potegnil le tisti, ki mu je bilo namenjeno, da postane novi kralj in vzpostavi pravičnost, mir in blagostanje v deželi. Tako je Excalibur mnogo let žarel v tišini zelenega gozda. Mnogi so prihajali, prepričani, da so ravno oni tisti, ki jim je namenjen, mnogi so ga želeli izvleči iz skale, vendar nikomur ni uspelo. Mnogokrat je mali Artur od daleč opazoval te neuspele poizkuse, ne da bi ga v resnici to pobliže zanimalo in ne da bi kdajkoli zaslutil, da ima to karkoli opraviti z njim. Excalibur pa je čakal na Kralja, čakal na trenutek, da mali Artur dovolj odrase, da se lahko sreča s svojo usodo.

Kako nazorna pot učenca modrosti! Koliko mladostniških let preživimo v vsakdanjem življenju, ne da bi v resnici vedeli zase, ne da bi vedeli, kdo smo. Še manj pa slutimo, kaj nam je namenila 'usoda'. Dokler nismo dovolj zreli za 'meč'. Ko nastopi ta trenutek, poti nazaj več ni. Kar nam je namenjeno, nam neizbežno pride naproti. Kdor lahko vidi, slej ko prej spregleda. Pretvarjanje, bežanje, skrivanje pred resnico pod navidezno toplo pernico nevednosti ali slepote na srečo ni več možno. Nikoli. Ko se prebudiš, je tvoj naslednji korak, da vstaneš! Seveda se lahko pretvarjaš še nekaj časa pod toplo odejo, vendar je dejstvo, da si se prebudil - in prej ali slej se je treba dvigniti.

Arturjeva pot se je takrat šele začela, niti slutil ni, kaj pomeni biti kralj. Najprej, ko je premagal prvi brezglavi strah ob spoznanju, je bilo skoraj zabavno. Učil se je. Ob sebi je imel Merlina, ki ga je varoval, usmerjal, spodbujal. Nato pa se je zavrtelo kolesje njegovih lastnih spoznanj in izkušenj v katere Merlin ni smel posegati. To je klestilo z njega vse, ga ogolilo, ga drobilo. Drobilo in spreminjalo je njegovo človeško naravo ter osvobajalo, povzdigovalo, njegovo duhovno. To je bila njegova šola. To je šola vsakega učenca modrosti. Brez nje ni možno biti to, kar v resnici smo. Brez nje nikoli ne izvemo ne kdo smo, ne kaj so naše prave duhovne potrebe, ne kam pelje naša pot, ne kaj jo vodi.

Merlin: "Moji dnevi so končani. Bogovi so odšli. Ne morem ti več pomagati. To je trenutek, s katerim se moraš slednjič neizbežno soočiti. Postati moraš kralj - sam!"

To so bile zadnje besede, ki jih je izgovoril modrec Merlin (simbol za dušo oz. Mojstra modrosti) svojemu varovancu, preden je za vedno fizično odšel od njega, preden je zapustil tozemski svet. Dejal je še: "So še drugi svetovi ... ta je z menoj opravil ... sedaj je prišel čas ljudi. Sedaj je prišel tvoj čas, Artur." Takrat je Artur ostal sam s seboj, s svojo lastno modrostjo, kolikor si jo je uspel pridobiti in moral se je sam začeti odločati, soočati in bojevati svoje bitke. Ni jih zmogel, zato se je pogreznil v obup, v 'spanje', v sanje, v katerih je životaril. Pozabil je na iskro duha v sebi in na svojo nalogo. Pozabil je na pomembno skrivnost, ki mu jo je takoj na začetku povedal Merlin. Da je bil rojen zato, da bo kralj. Kralj in njegovo kraljestvo sta združena v eno. Kolikor bo on sam uspeval in rasel, toliko se bo razcvetalo njegovo kraljestvo in kolikor bo njemu samemu spodletelo, toliko bo propadalo in umiralo tudi njegovo kraljestvo. Ko ga je Artur takrat obupano vprašal, zakaj vendar, mu je Merlin odgovoril: "Zato ker SI kralj."

Stanje v kraljestvu je samo posledica stanja, v katerem je njegov kralj. Posledica njegovega odnosa do vsega. Tako sta združena v eno učenec modrosti in njegova naloga, dharma, za katero naj bi skrbel in zaradi katere je prišel na svet! Naša telesa (fizično-etrsko, čustveno, miselno) in naše življenje, znotraj katerega delujemo, je naše kraljestvo ter je samo posledica, 'podaljšek' nas samih. Kakor ravnamo z njim, takšnega imamo!

V času Arturjeve samopozabe je zavladalo v njegovem kraljestvu zlo. Svoje viteze je napotil iskati Sveti Gral, kelih, katerega živa vsebina naj bi mu povrnila in zopet pritegnila v zavest to pomembno védenje, kdo v resnici je in kaj je njegova naloga. Slednjič mu je vsebino in skrivnost Svetega Grala po mnogih letih iskanja in hudega trpljenja prinesel njegov vdani vitez Parsifal. V svojem lastnem dolgem iskanju keliha je prepoznal, da ga ne more najti nekje zunaj, v fizičnem svetu, temveč da edina pot do njega pelje skozi srce. To je pot nezavrženega, iskrenega hrepenenja, večnega plamena aspiracije in (za)upanja. Prepoznal je, da je to edino, kar je ves čas nosil v sebi, kljub mnogim razočaranjem. To globoko notranje upanje ga je pripeljalo do Svetega Grala in z njegovo vsebino je slednjič oživil pozabljeni Arturjev namen. Ko je Artur pil iz njega, se je ponovno ovedel. Prebudil se je iz 'blodnjih sanj', v katere se je nekoč zatekel, da bi ne videl svoje dolžnosti. Spomnil se je svoje naloge, se ji dokončno zavezal ter dovršil svoj namen.

Kako pa živi naše kraljestvo?

Ko se je prebudil, je Artur spoznal: "Predolgo sem živel skozi druge. Drugi so nosili mojo čast in spoštovanje, mojo krivdo, moj ponos, druge sem pošiljal v boj za mojo stvar ... Vendar sedaj, moj ljubi ... sedaj bom slednjič Kralj!"

Ali je v nas samih živo zavedanje, kako malo v resnici živimo iz sebe, iz svojega duhovnega osišča? Da imamo v sebi moč duha, ki lahko vedno preseka vse naše okove, samo če tako hočemo? Samo če sami hočemo, bo vzcvetela ljubezen v nas: za nas, za druge ljudi, za življenje. Odločitev je vedno znova, vsak dan, izključno v nas samih. Pomislimo, kolikokrat se izogibamo pogledati v oči svojim lastnim dejanjem, kolikokrat jih izvršimo, čeprav vemo, da so napačna. Kolikokrat mislimo, da so drugi ljudje in okoliščine odgovorni za naše žalostno, boleče življenje. Kolikokrat se postavljamo v vlogo nemočne žrtve in obsojamo druge, da nas uporabljajo, medtem ko v ogledalo ne želimo pogledati in ugotoviti, da smo morda sami tisti, ki uporabljamo druge ... Ne želimo vedeti, da smo vsak dan znova samo žrtve samih sebe, svojih nagonov in neizpolnjenih želja, strasti, slepil, zmotnih predstav. Zlorabljamo svoje 'kraljestvo' - svoja telesa in življenja, ko pozabljamo na to, kdo smo in zakaj smo tukaj. Tu iščimo vzroke svojih življenjskih zapletov!

Kolikokrat smo in ali smo sploh kdaj v resnici pokleknili pred edinim kraljem - pred svojo lastno dušo? Pred svojim resničnim vladarjem, ki je v nas samih, ki ima svoje svetišče, prestol in kupo življenja v našem srcu! In kolikokrat se raje zazibljemo v udobno prepuščanje odločitev drugim ljudem in okoliščinam, čakamo, da se bodo nekako čudežno pretvorile v dovolj udobne, da bodo odločile namesto nas? Ali smo res vitezi, gospodarji svoje usode? Se zavedamo svoje prave, notranje kraljevske narave? Ali živimo za tisto, kar je resnično, kar je plemenito? Se znamo boriti za dobro in pravično in v imenu tega premagati svoje kačaste, zvijajoče se želje, ki nas kot žive vrvi vedno znova zvežejo v močvirje? Za modrost, za ljubezen, za vrline, dobroto moramo vsak dan znova pokazati voljo, trud, napor. Takšna je usoda človeštva. Vsak dan znova se moramo boriti za prepoznavanje in razmejevanje med tem, kar je prav in kar je narobe. In vedno smo samo sami tisti, ki se moramo odločati. To je dragocena vrlina razločevanja! To je zakon svobodne volje. Sam izbiraš, se skozi svoje izbire učiš in se soočaš s posledicami.

Učimo se, izkušamo, kdaj prevlada ljubezen in kdaj samo namišljena sladkorna pena ljubezni, ki se razkroji ob prvi najrahlejši sapici. Ljubezen ni neka sladka medena tekočina, s katero se lahko oblijemo takrat, ko nam je dovolj grenko, da jo pokličemo. Ljubezen je nosilka pravičnosti in volje in nima nikakršne zveze z našimi romantičnimi predstavami o njej. Zelo skrivnostna sila je, njen izvir je globoko in daleč. Piti jo in jo deliti ni stvar besed. Njeni strugi se ne da kar tako slediti. Veliko tančic pozabe jo zakriva in varuje. In samo gol (svoboden vseh navlak zmotnih predstav in napačnih želja) se lahko okoplješ v njej. Na dnu pa, v njenih čistih prosojnih globinah, neizpodbitno žari meč. Ko znaš to dvoje povezati, potem šele res veš, kaj je ljubezen. Dokler ne dojamemo, da ljubezen nosi v sebi kot briljantno jedro tudi meč odločanja in volje, ki je za odločitev neizbežna, potem prave ljubezni ne okušamo. Poznamo samo večno smrt, trpljenje, večno opotekanje od enega do drugega človeka, od ene do druge zadovoljitve, nikoli se ne ustavimo. Živimo preko drugih ljudi, ki nam predstavljajo oder, na katerem lahko igramo. Želimo si biti središče nekega drugega človeka, da lahko potrdimo sami sebi, da smo dovolj vredni. Živimo v pričakovanju na namišljeno 'Veliko dopolnitev', ki naj bi nam jo prinesel dolgo iskani 'Pravi'. Ta naj bi nas razbremenil vseh muk, vseh trpljenj, zacelil naše rane, potešil naša hrepenenja, zadovoljil naše estetske potrebe in nas sploh očaral in nadomestil našo manjkajočo polovico. V taki naravnavi seveda vedno znova spregledamo sebe, onega drugega ali drugo. Taka naša pričakovanja niso nikoli dopolnjena, kajti - ironija usode - tudi tisti drugi enako pričakuje od nas. Ker pa ne moremo opravljati obeh vlog hkrati, se na tej točki pravljica konča. Tu se šele začne velika šola ljubezni in volje, šola pravilnih razmerij in odnosov, ki je vse prej kot pravljični sladkorni ovoj okoli naših nikoli zaceljenih ran. Takšna pot ima navsezadnje samo en konec, samo en zaključek. Konča se ob spoznanju, da moramo slednjič znati živeti popolnoma sami - biti sami svoji, biti živi iz svojega duhovnega vodnjaka in ne preko drugih ljudi. Naša vrednost je spravljena v nas samih. Nima oblike, da bi jo lahko gledali, nima teže, da bi jo lahko prijeli in merili. Vendar je edina življenjetvorna. Če nimamo v sebi stabilnega osišča, ki žari kot meč v središču naših teles, s katerim rokuje naša duša in povezuje našo materijo v celoto, potem smo kot raztrgani pajčolani, ki jih veter večno ovija okoli drugih ljudi in stvari. Naše življenje vihra in se opoteka brez smisla, brez moči, brez ljubezni.

Meč je povezan z naporom, ki ne sledi že utirjenim potem najmanjšega upora. Vendar je tako z vsako odločitvijo! Terja od nas napor in tudi trpljenje. Vendar je to edina pot v svobodo! V svobodo, ki je vredna vsake kaplje truda in samopremagovanja. Ta pot pelje v življenje, čeprav je videti kot smrt. Pelje v srečanje z neskončno vsevključujočo ljubeznijo in z nepremagljivo vitalno vseustvarjajočo božansko voljo in vizijo. H globokemu prepoznanju, kdo v resnici smo in kam gremo. Uči nas, v ognju volje, dajati ljubezen in ne le stati ob strani in čakati nanjo. Dajati jo skozi svoje misli in čustva in nato skozi dejanja. Naša dejanja so njen edini obraz. Edina moč, ki spreminja nevidno v vidno.

Spoznati moramo, da nam je vsem usojeno biti kralj svojega kraljestva - razsvetljeni in ljubeči vladar svoje neobvladane in nedoumljene materialne narave, s katero smo speti v eno življenje. Obsijati jo moramo s svetlobo sonca, miru, harmonije in vzpostaviti pravičen in pravilen odnos do vsega, kar jo obkroža. Ljubiti jo, zato ker je naša narava ljubezen, ne pa biti odvisni od nje in njej podrejeni. Temu naj velja naš trud! To zahteva pogum. Pogum - pa je prvi jezdec nove zarje.

V skali žari naš Excalibur! Kaj še čakamo? Gremo!

Nataša Zorc