VSEBINA

Don Pierinova komuna

Srce se mi je odprlo malo bolj

Kostanjevica nad Novo Gorico. Včeraj je bila nedelja. Popoldan se je kopal v oktobrskem soncu. Skupnost "Srečanje" je imela dan odprtih vrat. Danes zjutraj sem se prebudila, zavedajoč se, da se mi misli sprehajajo po včerajšnjem dogodku. "Točno vem, kaj v tem trenutku počnejo fantje. Ob sedmih bujenje, pol ure kasneje zajtrk,." so brenčale misli.

Pred širokim dovozom s široko odprtimi vrati, je na levi strani visela lesena tabla z napisom: Skupnost Srečanje, Center brat Sonce in sestra Luna, ob njej viseče pelargonije. Vse je vabilo: "Dobrodošli!"

Sprejel nas je rjavooki fant s prav takšnimi lasmi, pristriženimi do ušes. Za dobrodošlico je vsakemu stisnil roko. Počasi se je izoblikovala skupina in vodenje se je pričelo. Fant, ki mu je jezik tekel kot namazan, je najprej pokazal na kipec Matere Božje in razložil, da je prav takšen v vsaki Skupnosti in da je ona tista, ki jih navdihuje in varuje. Po mehki pokošeni travi in med urejenimi stezicami in vrtovi, smo prišli do malega zvona, ki se oglaša večkrat na dan; na primer zjutraj, ko je čas bujenja, za kosilo in še kdaj. Zanj skrbi novinec, ki se tako nauči odgovornosti in pridobi občutek za čas. Zgodi se, da se zvon ne oglasi in vsi zaspijo!

Pod latnikom, prepolnim aktinidij, smo vstopili v urejeno, čisto hišo, kjer nad vsako sobo visi lesen, lično izrezljan napis, ki sporoča, čemu prostor služi. V vsakem prostoru se spozna odsev truda in dela prebivalcev Skupnosti. Stopnišče je prijetno okrašeno z negovanimi rožami, staro pohištvo iz temnega lesa je izbrano in postavljeno na svoje mesto. Vse služi svojemu namenu, nikjer odvečne naklade. Sobe so na hitro podobne tistim od vojakov, vendar izdajajo red, katerega so se fantje priučili in se ga vsak dan trudijo obdržati. Na stenah visijo uokvirjene misli, bodisi tiste, ki so jih fantje v trenutku spoznanja sami napisali, bodisi tiste, ki veljajo za celo skupnost. Ene so mi ostale toplo zapisane:

ZAPOMNITE SI

Najdragocenejša stvar, ki jo človek mora imeti, je pogum.
Ne glede na še tako črne in temne okoliščine - če imaš pogum, lahko premagaš vsako oviro.
Vedno izkoristi v največji možni meri svoje kvalitete.
Zapomni si, da nas Nebeški Oče uči prositi samo vsakdanji kruh. Vsakdanji kruh je edini kruh, ki ga lahko uživamo.
Vsak lahko izpolni življenjsko poslanstvo vsak dan, ki ga preživi, pa naj si bo še tako težko.
Vsakdo lahko živi v potrpežljivosti, v ljubeznivosti, v milosti in v čistosti, dokler sonce ne zaide.
TO JE RESNIČNO SPOROČILO NAŠEGA ŽIVLJENJA.

V sobah se skriva še nekaj, kar nepozornemu pogledu uide: delitev notranje bolečine, boja, misli med fanti, lepih in hkrati težkih trenutkov. Prav v teh slednjih jim stoji ob strani njihov odgovorni, v ozadju pa stoji trdna opora, svetilnik na njihovi poti, to je sam Don Pierino Gelmini. S svojo voljo, trdnostjo, močjo vere in upanjem, ki ga vodita, nosi veliko odgovornost na svojih plečih. Fantje pravijo, da jim pomeni več kot le oče, po drugi strani pa ga dojemajo kot sebi enakega, saj z njimi na veselicah pleše in poje! Neizmerno so mu hvaležni, da jim je ponudil možnost, da so si vrnili življenje.

Vodnik sijoč vneto razlaga o načinu življenja v Skupnosti, na obrazih ljudi počiva zanimanje za vsako izrečeno besedo, kretnjo, pogled. Z očmi, polnimi pozornosti in sprejemanja, poslušamo izrečene besede. V njih ni zaznati odboja, usmiljenja ali zavračanja. Le sprejemanje. Zazdi se mi, da bi si ob fantovem živahnem pripovedovanju prenekateri izmed nas z zavistjo zaželeli biti na njegovem mestu: "Tudi jaz bi bil ves poln življenja, namesto, da se, depresiven, ukvarjam z majhnimi, vsakdanjimi problemi!"

Vsakemu je določena pot in ne da se je zamenjati s sosedom, čeprav se ta na pogled zdi lažja. Ti fantje so na pot, ki jih je privedla do Skupnosti Srečanje, stopili sami, zavestno ali nezavedno, iz radovednosti, dolgočasja, ugodja ali iz nuje po izkušnji. Da pa bodo NOVO POT nadaljevali in jo prehodili do konca, so se odločili zavestno. Odločili so se vztrajati k cilju v eni izmed najtežjih okoliščin. Vsak dan je zanje nov izziv, nova stopnica bliže cilju, nov žarek luči na poti k na novo odkritemu življenju. Pot bo dolga, toda živeti je potrebno dan za dnem, s prošnjo v mislih: "O Bog, ne prosim te za mnoge dni, dovolj mi je svetloba današnjega dne; ne prosim te za dolgo pot, dovolj mi je en sam korak." In na koncu bodo lahko rekli: "TAKO PREPROSTO."

V Skupnost so prišli odkrivati in graditi tisto, kar so pozabili, da imajo: odgovornost, samospoštovanje, žrtvovanje, nesebičnost, delavnost, odkritost, potrpežljivost, ljubezen. To so vrednote zdrave družbe, kvalitete, ki jih prejemamo od staršev, starejših ljudi, ki nas obkrožajo. Pilimo jih celo življenje in še ne pridemo do popolnosti. Naše obsodbe jim niso v pomoč, raje jih sprejmimo in razumimo. Kajti Skupnost Srečanje ni združenje proti drogi, Skupnost Srečanje je v najširšem pomenu besede ŠOLA ŽIVLJENJA, en sam nasvet za življenje. Marsičesa se lahko naučimo od njih, od pridelave sira, peke kruha, pranja perila na roke, izdelave lesenih stenskih ur, do ponižnosti, potrpljenja, ljubezni. Postali so junaki svojega življenja. Smo mi junaki lastnega?

Katarina Grmek