VSEBINA

Uvodnik Poletje 2001 (št. 24)

Mi med seboj ali "kako veliko je vaŠe vesolje?"

Ena mojih priljubljenih pesmi v času najstništva je bila Knocking on the Heaven's Door Boba Dylana. Ne vem ali zaradi glasbe ali zaradi besedila, verjetno malo zaradi obeh. Trkam na nebeška vrata.

Poleti, ko so dnevi daljši in nebo bolj jasno kot drugi del leta, puščajo letala za seboj jasne bele sledi visoko na nebu. Koliko različnih življenjskih zgodb in usod se prepleta, zapleta in razpleta, ko ti jekleni ptiči letajo sem ter tja. Koliko dram, tragedij in komedij poteka istočasno na tem ljubem planetu. V nekaterih smo gledalec, v drugih igralec stranske ali glavne vloge .

Hitenje je ena izmed značilnosti današnje civilizacije. Naravnanost k storilnosti druga. Pa tekmovalnost in nestrpnost. Pogosto se obnašamo, kot bi bili središče vesolja, no, vsaj svojega malega vesolja. Živimo površno. Pogosto drugih ne slišimo, ne vidimo, ne razumemo. Smo v svojem čolnu predstav in prepričanj in trdno držimo vesla. "To, kar praviš, v mojem vesolju ne obstaja," smo prepričani. Ali pa si mislimo: "V mojem vesolju to že ni mogoče."

Občutek varnosti, ki nam ga nudijo naše predstave, se bori s hrepenenjem po svobodi. O filozofskih ali psiholoških vprašanjih smisla in identitete zato običajno ne razmišljamo radi. Skrbimo, da smo zaposleni in potem 'nimamo časa' za takšno razmišljanje. "Plačati moram položnice, mudi se mi po opravkih, partner me čaka, posvetiti se moram otrokom, moram k staršem na obisk ."

Hitimo od opravka do opravka, od dneva do dneva, in ne pomislimo, da ima morda življenje z nami kakšne načrte. Da nam želi postaviti kakšno vprašanje. Običajno sprašujemo mi (zakaj se mi dogajajo te stvari?!), življenje pa čaka, da bi se zaustavili in bi nas lahko ono kaj vprašalo. Dokler se nam ali komu naših bližnjih kaj ne zgodi. Morda zbolimo. Telo prosi, da smo za hipec iskreni in razmislimo o sebi in svojih odnosih. Noče se okrepiti, dokler se ne zmenimo za tisto, kar se dogaja v notranjosti. Morda izgubimo službo. Ali človeka, ki smo ga imeli radi. Ali pa doživimo nenavadno srečanje, inspirativni čudež, se zaljubimo . Toliko možnosti obstaja, da nas življenje preseneti, upočasni. In prisili, da prevetrimo svoje poglede in na novo pregledamo svoje malo vesolje.

Takrat, ko smo bolj ranljivi, imamo namreč priložnost, da razširimo meje svojih pogledov na življenje. Lahko opustimo predstave, ki smo jih prerasli, in spoznamo nove resničnosti. Lahko razširimo svoje srce za nove občutke razumevanja, povezanosti z drugimi, topline do bližnjega. Kot kadar potujemo v nov kraj ali novo državo in nas izkušnje obogatijo in nekako 'razširijo'.

Želimo vam, da bi ob prebiranju poletne številke Soutripanja začutili željo, da bi razširili svoje vesolje!

v imenu uredništva
Barbara Škoberne