VSEBINA

Veliki duhovni učitelji človeštva

JOGANANDA IN IZKUŠNJA KOZMIČNE ZAVESTI

Veliki indijski modrec in učitelj Paramahansa Jogananda, ki je živel v prvi polovici prejšnjega stoletja (1893 - 1952), je svoje življenje najlepše opisal kar sam v Avtobiografiji nekega jogija. V njej je razgrnil čudovit svet, ki se razpre pred začudenimi očmi duhovnega iskalca, in svete ljudi, ki so ga poznali. To, kar nam opisuje, ni svet domišljije in sanj, marveč resnična doživetja ljudi, ki jih je sam srečal, jogijev in svetnikov ali svetnic, ki so imeli nenavadne moči lebdenja v zraku, pojavljanja na dveh krajih hkrati, vpogleda v prihodnost ... Odlikovalo pa jih je še nekaj dosti bolj pomembnega. Imeli so bogato duhovno življenje v intimnem stiku z božansko resničnostjo, ki nevidna prepreda ves svet, a za katero smo večinoma slepi.

Joganando je že od najzgodnejšega otroštva gnalo globoko notranje hrepenenje, da bi napolnil svoje srce s prisotnostjo Tistega, ki z ljubeznijo objema vse vesolje. To ga je vodilo po duhovni poti, tako bogati, da je ne more opisati nobena knjiga. Vendar je svoje globoke izkušnje radodarno delil z vsemi ljudmi na Vzhodu in Zahodu. Bil je tudi odprt do zahodnih tradicij in krščanstva ter je z globokim uvidom kazal na skupni imenovalec vzhodnih in zahodnih religij, na božansko prisotnost. Njegovo življenje je bilo romanca z Bogom. Včasih tudi trpko in polno solza, drugič pa v obilju prežeto z radostjo in razodetji, kot jih poznajo le tisti, ki globoko ljubijo. Takšna je tudi naslednja njegova izkušnja, skozi katero se mu je razodela božanska vseprisotnost.

Učitelj je govoril blago, s tolažečim glasom. Njegov spokojen pogled je bil nedoumljiv: "Želja tvojega srca se bo izpolnila." Blago me je udaril po prsih nad srcem. Moje telo je otrpnilo in kot bi mi velikanski magnet iz pljuč izsesal dih. Duša in duh sta se istega trenutka osvobodila telesnega suženjstva ter sta iztekala kot tekoča prodorna svetloba skozi vse moje pore. Moje telo je bilo kot mrtvo, vendar sem intenzivno vedel, da nikoli prej nisem bil tako popolnoma živ. Moj občutek identitete se ni več omejeval na moje telo, temveč je obsegal tudi vse okoliške atome. Ljudje v oddaljenih ulicah so se počasi premikali po moji lastni oddaljeni periferiji. Korenine rastlin in dreves sem nejasno videl skozi megleno prozornost zemlje in lahko sem razbral, kako po njih teče rastlinski sok.

Pred menoj je ležala cela soseska. Moj normalni frontalni vid se je spremenil v obsežen periferni vid, s katerim sem opažal vse hkrati. Z zadnjim delom glave sem videl ljudi, kako se sprehajajo vzdolž sosednje ulice, opazil pa sem tudi belo kravo, kako se je brez naglice približevala. Ko je prišla do odprtih ašramskih vrat, mi je bilo, kot bi jo gledal s telesnimi očmi. Ko je izginila izza stene iz opek, sem jo še naprej jasno videl. Vsi predmeti, ki jih je obsegal moj panoramski vid, so trepetali in migotali kot hitri film. Moje telo, telo mojega učitelja, s stebri obdano dvorišče, pohištvo in miza, drevje in sonce bi se občasno vznemirili, dokler se ni vse raztopilo v svetlikajoče se morje, tako kot se v kozarcu vode raztopijo kristali sladkorja, ko potresemo z njimi. Svetloba, ki je vse združevala, se je izmenjevala z materializacijo oblik, vse te preobrazbe pa so razkrivale, kako pri stvarjenju vlada zakon vzroka in učinka.

Čez spokojne brezkončne obale moje duše se je razlila oceanska radost. Doumel sem, da je duh Božji neizčrpna blaženost. Njegovo telo so brezštevilna svetlobna vlakna. Sijaj, ki je v meni naraščal, se je pričel razprostirati čez mesta, kontinente, čez celo Zemljo, sončne in zvezdne sisteme, razredčene meglice in lebdeče univerzume. Vse vsemirje se je v blagem sijaju lesketalo v neskončnosti mojega bitja, kot mesto, ki je ponoči vidno od daleč .

Božanski žarki so se na vse strani izlivali iz večnega izvira in pri tem ustvarjali galaksije, spremenjene z nepopisnimi aurami. Videl sem, kako se ustvarjalni žarki vedno znova zgoščajo v ozvezdja, in se nato raztapljajo v morju prozornega ognja. Milijarde svetov so ritmično prehajale v prosojni sijaj, nato pa je ogenj spet postajal nebo. Središče ognjenega neba sem spoznal kot točko intuitivne zaznave v svojem srcu. Iz mojega notranjega jedra se je sijaj razširjal proti vsakemu delu vesoljske zgradbe. Blažena amrita, nektar nesmrtnosti, je tekoče utripala v meni kot živo srebro. Slišal sem, kako ustvarjalni Božji glas odmeva kot aum, trepet kozmičnega motorja.

Nenadoma se mi je dih vrnil v pljuča. S skorajda neznosnim razočaranjem sem dojel, da sem izgubil svojo neskončnost. Znova sem bil omejen na ponižujočo kletko telesa, ki se težko prilagaja duhu. Kot izgubljeni sin sem pobegnil iz svojega makrokozmičnega doma in sem sam sebe zaprl v ubogi mikrosvet. Moj guru je negibno stal pred menoj. Pričel sem se spuščati k njegovim svetim stopalom, hvaležen za izkušnjo kozmične zavesti, po kateri sem dolgo in strastno hrepenel. Zadržal me je v pokončnem položaju in spregovoril mirno, skromno: "Ne smeš se opiti z ekstazo. V svetu te čaka še veliko dela. Pojdiva pomest pod balkonom, nato pa se sprehodiva ob Gangi."

Prinesel sem metlo. Vedel sem, da me učitelj uvaja v skrivnost uravnoteženega življenja. Duša se mora raztegniti čez kozmogonijske prepade, medtem ko telo opravlja vsakdanje dolžnosti. Ko sva se kasneje odpravila na sprehod, sem bil še neizrekljivo vznesen. Najini dve telesi sem videl kot dve astralni sliki, ki hodita po poti ob reki, bistvo katere je svetloba.

"Božanski duh je tisti, ki dejavno podpira vsako obliko in vsako silo v vesolju. On sam pa je transcendenten in odmaknjen v blaženi neustvarjeni praznini onkraj svetov iz vibracijskih pojavov," je pojasnjeval učitelj. "Svetniki (duhovni modreci), ki uresničijo svojo božanskost, poznajo podobno dvojno eksistenco, še celo tedaj, ko so še v telesu. Vestno opravljajo zemeljske opravke in ostajajo potopljeni v notranjo blaženost. Gospod je vse ljudi ustvaril iz brezmejne radosti svojega bitja. Čeprav so boleče omejene s telesom, Bog ve, da bodo duše, narejene po njegovi podobi, nekoč vendarle presegle istenje s čutili in da se bodo znova združile z njim."

Iz svoje kozmične vizije sem potegnil veliko trajnih sporočil. Ko sem iz dneva v dan umirjal svoje misli, sem se osvobodil slepilnega prepričanja, da je moje telo kup mesa in kosti, ki se premika po trdnih tleh materije. Videl sem, da dih in um dvigujeta, kot nevihte na oceanu svetlobe, valove materialnih oblik - zemljo, nebo, ljudi, živali, ptice, drevesa. Nemogoče je videti brezkončnost kot eno samo svetlobo, če se te nevihte ne umirijo. Vsakokrat, ko mi je uspelo popolnoma umiriti svoj dih in svoje misli, sem uzrl, kako se mnoštvo valov stvarjenja zliva v eno samo bleščeče se morje, enako kot valovi oceana, ko se nevihta umiri, spokojno izginjajo v njegovi enotnosti.

Dolge mesece sem vsak dan vstopal v stanje ekstatične zlitosti in razumel, zakaj je v Upanišadah (indijska filozofsko duhovna besedila, ki govorijo o notranjem bistvu življenja) rečeno, da je Bog 'najslajši'. Nekega dne pa sem vprašal učitelja: "Želim vedeti, gospod, kdaj bom našel Boga." "Saj si ga našel." "O ne, gospod, mislim, da nisem."

Moj guru se je smehljal. "Vem, da ne pričakuješ častitljivega starca na prestolu v nekem antiseptičnem kotu vesolja. Vendar vidim, da meniš, da je posedovanje čudežnih moči spoznanje Boga. Vendar ni tako. Človek lahko ima v posesti celo vesolje, pa se mu Bog vseeno izmika! Duhovni napredek ne smeš meriti z zunanjimi močmi, temveč samo z močjo blaženosti v meditaciji. Bog je vedno nova radost. On je neizčrpen. Če boš leto za letom nadaljeval z meditacijo, te bo Bog očaral z neskončno domiselnostjo. Predani duhovni iskalci kot si ti, tisti, ki najdejo pot k Bogu, niti ne pomislijo, da bi ga zamenjali s kakšno drugo srečo. Po zapeljivosti se ne more nihče meriti z njim. Kako hitro se utrudimo od zemeljskih užitkov! Želja po materialnem nima ne konca ne kraja. Človek ni nikoli povsem zadovoljen, zato sledi enemu cilju za drugim. Tisto 'nekaj drugega', kar išče, je Gospod, kajti samo on lahko ponudi trajno srečo. Zemeljske želje nas mečejo ven iz notranjega raja. Ponujajo nam lažne užitke, ki jih dobimo namesto duševne radosti. Toda z božansko meditacijo lahko človek znova hitro najde izgubljeni raj. Ker je Bog vedno nesluteno nov, se ga ne moremo naveličati. Ali se lahko zasitimo blaženosti, razkošni okus katere se vedno znova spreminja?"

Izbrala in prevedla V. P. K.