VSEBINA

Z Jano Debeljak o pozitivnih straneh življenja

"KADAR RABIM ODGOVOR, POKLIČEM BOGA"

Lanskega septembra je na Centru za duhovno kulturo zazvonil telefon. Klicala je Jana Debeljak, novinarka, s katero smo v preteklih letih nekajkrat sodelovali. Zanimalo jo je, če bi bili z njo pripravljeni sooblikovati pogovorne oddaje na TV Pika, kjer je pred kratkim začela delati.

Z Jano smo se prvič srečali pred približno desetimi leti ob predstavitvi Duhovne univerze na gorenjskem Radiu Kranj. Od takrat je zamenjala nekaj delovnih mest in kamorkoli je šla, smo bili zraven. Najprej je bila to Gorenjska televizija, nato TV 3, zdaj je začela delati na TV Pika - in spomnila se je na nas.

Ni nam bilo treba dolgo razmišljati, ali naj ponudbo sprejmemo ali ne. Nekaj telefonskih pogovorov, sestanek v živo in koncept skupnih oddaj je bil napravljen. Kot učitelji na Duhovni univerzi in Šoli čustvene inteligence se bomo pogovarjali o večno aktualnih duhovnih resnicah, prilagojenih konkretnim problemom sodobnega človeka in časa, v katerem živimo. Govorili bomo o odnosih in komunikaciji, o tem, kako zdravo živeti drug z drugim in s samim seboj. Ne nazadnje, iz duhovne perspektive bomo komentirali aktualno družbeno dogajanje doma in v svetu. Mesečno bomo imeli eno oddajo v dveh delih, dva zaporedna tedna, o vsebinah oddaje se bomo dogovarjali sproti. Nobena tema in nobeno življenjsko vprašanje ni za nas premalo duhovno ali premalo zanimivo. Pravzaprav smo se strinjali, da je duhovno vsako področje življenja, če odpira človeku nove horizonte ter prispeva k njegovi osebni in notranji rasti, če ga ozavešča ter prinaša luč in ljubezen v njegovo razmišljanje, občutenje in delovanje.

To svoje stališče smo imeli priložnost zagovarjati in preveriti že v prvi oddaji. Zaradi terorističnih dogodkov v Ameriki, ki so pretresali svet, smo se odločili za politično-ekonomsko vsebino: svet po 11. septembru. Poseben izziv je bil pokazati, da sta tudi politika in ekonomija lahko duhovni, kadar je njuno poslanstvo v službi ljudi in njihove dobrobiti. Žal tega za ameriško reakcijo in razvoj svetovnih dogodkov po terorističnem napadu ne bi mogli trditi.

Sledile so vsebinsko zelo raznolike teme. Kolegi s Šole čustvene inteligence so se pogovarjali o odnosih in komunikaciji v vsakdanjem življenju, predpraznična novoletna oddaja pa je spet gostila učitelje Duhovne univerze, bila je posvečena drugačnemu praznovanju božiča kot smo ga običajno vajeni. Sledila je oddaja o intuiciji in temu, kako ji prisluhniti in kako jo zavestno razvijati. V pogovoru o karmi - zakonu vzroka in posledice - smo razmišljali o tem, koliko je naše življenje podvrženo usodi in koliko naši svobodni volji. V maju, mesecu ljubezni, je bil pogovor posvečen spolnosti, ljubezni in duhovnosti. Verjetno najbolj odmevna oddaja je govorila o vegetarijanstvu in odnosu do živali. V drugem delu oddaje smo predvajali kratek nemški film o tem, kako se godi živini v eni od klavnic, v kateri so predpisi o zakolu živine usklajeni s predpisi in merili Evropske gospodarske skupnosti. Pretresljive prizore agonije, ki jo preživlja med klanjem na pol živo govedo, nikoli ne pozabiš. Oddaja je dvignila nemalo prahu, revija Jana jo je celo uporabila za iztočnico o stanju v slovenskih klavnicah in članek z naslovom 'Tudi krave jokajo, mar ne?'

Med slovenskimi novinarji ni veliko sogovornikov, ki bi imeli toliko posluha za pogovore o duhovnih temah, kot je Jana Debeljak. Ob začetku poletnih počitnic smo jo zato povabili na pogovor o njeni, oziroma deloma tudi naši skupni, oddaji. Z iskrivo in zgovorno sogovornico smo govorili tudi o tem, kakšen človek je, kaj jo zanima in kaj navdušuje v življenju.

Vpr.: Vaši oddaji na TV Pika je naslov 'Jana - oddaja o pozitivnih straneh življenja'. Od kod tak naslov in kako ste prišli do ideje za takšne oddaje?

Jana Debeljak: Naslov sva si izmislila skupaj z urednikom Markom Žitnikom. Do ideje za to oddajo pa sem prišla že pred enajstimi leti, takoj po slovenski osamosvojitvi. Takrat sem začela delati na radiu Kranj in ugotovila, da poznam veliko zanimivih ljudi, ki imajo za povedati veliko zanimivih stvari, o katerih se v komercialnih oddajah nismo pogovarjali. Spomnim se, da sem pripravila precej udarno oddajo na temo žalovanja po samomorih. Urednik je zahteval, da predvideno polurno oddajo skrajšam na polovico. Sicer sem jo skrajšala, a sem tudi ugotovila, da takšna oddaja ni bila ničemur več podobna. Tudi sem ugotovila, da ne morem in nočem delati po nareku in sem začela 'skozi okno', ne skozi vrata, tihotapiti svoje goste, svoje teme. Izgleda, da sem stvar peljala malo predaleč in je kazalo, da bom morala iti. Takrat sem se odločila, da bom sledila svojim idejam.

Vpr.: Podpore urednika niste imeli, pravite. Kako vam je vseeno uspelo?

J. D.: Čez poletje nisem toliko delala na radiu. Jeseni, ko bi morala nadaljevati, pa si je moj mož tako poškodoval nogo, da sem bila tri mesece z njim doma. Kaj se je potem zgodilo: nebo je poseglo vmes. Po treh mesecih, ko se je moževo zdravstveno stanje izboljšalo, se je urednik na radiu Kranj zamenjal. Nova urednica mi je rekla: "Delaj po svoje, tako kot želiš in znaš." Izbirala sem zanimive sogovornike in preživela z njimi lepe dopoldneve. Bilo je ogromno priprav, a sem izredno uživala v tem delu.

Vpr.: Ste se takrat srečali z nami?

J.D.: Ja. Nebo je poseglo, da je urednica rekla: "Iz Duhovne univerze so prišli in bi imeli radi predstavitev. Ali ne bi tega imela ti?" - No in tako sem srečala Primoža Škoberneta. Takrat sem rekla: "To je pa to." Rodila se je ljubezen na prvi pogled do Duhovne univerze in vedela sem, da to mora priti v medije.

Vpr.: Že drugič ste rekli: "Nebo je poseglo ."

J. D.: Mislim, da sem bila prva novinarka, ki je začela govoriti o bogu, da mi to ni bila tabu tema. Imela sem tudi oddaje z duhovniki, a nisem rimo-katolik, nisem 'cerkvena'. Sem kristjanka, imam globoko vero, a sledim svoji poti k bogu in trdim, da imam z njim že čisto neposreden stik. Ga uspem vzpostaviti. Kadar rabim odgovor, kar boga pokličem.

Vpr.: Zveni nenavadno za novinarja. Kako vam je to uspelo?

J. D.: Verjetno zaradi mojega prepričanja. Ves čas sem verjela, da moram ta odnos vzpostaviti sama, brez duhovnikov, brez posrednikov. Jaz nisem posebno priden meditant, ampak mnogokrat se čez dan ustavim in začutim, da se mi v trenutku upočasni dihanje. Tako da sedaj, kadarkoli hočem, upočasnim dihanje in se približam. Prepričana sem, da bog neštetokrat poseže v moje življenje in mi s prstom pokaže, kako ravnati. Zgodb je nešteto.

Vpr.: Ste imeli vedno tako pristen odnos z bogom?

J. D.: Do tega je prišlo postopoma. Močna prelomnica, ko sem začutila stik z duhovnim svetom, je bila, ko je mojega očeta zadela kap. Takrat mi je mrtva teta prihajala skozi sanje dajati navodila, kaj naj naredim glede zapletene družinske premoženjske situacije. Poslušala sem jo in ravnala prav. Takrat sem rekla: "Zdaj vem, da lahko vzpostavim stik in ne samo to, vem, da ga znam sprejeti." Danes imam že dober stik z bogom, z intuicijo in z neko višjo silo.

Vpr.: Lahko kaj več poveste o tem, kako, od kod dobivate odgovore?

J. D.: Včasih sem rekla, naj mi bo odgovor dan. Da moram na primer prižgati radio in ga bom slišala. Ali da mi bo nekdo prinesel neko sporočilo in to bo to. Zdaj tega ne delam več, zdaj vem, da je odgovor v meni. To je zelo kratka izkušnja, mogoče zadnje mesece. Kadar sem prej skušala izsiliti odgovor, češ: "Rabim ga, saj si mi obljubil," je moja intuicija rekla: "Pa saj ti veš odgovor, zakaj izsiljuješ, zakaj moraš slišati od nekod, od nekoga. Ti, natančno, ga veš v tem trenutku." In sem si rekla: "Glej, Jana, če se ti z bogom pogovarjaš, potem ne rabiš posrednikov."

Vpr.: Zdaj ste na TV Piki in Duhovna univerza je dvakrat mesečno vaš reden gost.

J. D.: Cilj mojega dela je bil, da pridem na televizijo z Duhovno univerzo, ne zaradi televizije same, ne zaradi zaslužka. Danes delam tudi za denar, takrat ko sem začela razmišljati, da grem na TV, sem bila pripravljena delati tudi zastonj, tako notranjo nujo, da te oddaje potegnem na TV, sem čutila. Poskušala sem na A kanalu, na nacionalni televiziji, na POP TV, pa mi nikjer niso vrat odprli. TV 3 mi je odprla vrata, a tam je bila cerkev zadaj in nisem imela te svobode. Medtem ko na TV Pika imam svobodo.

Vpr.: Ali vam je kakšen sogovornik ali sogovornica ljubši?

J. D.: Ne, meni je zanimiva tema. Ni sogovornika, za katerega bi lahko rekla, da je slab sogovornik. Lahko so samo bolj ali manj zgovorni sogovorniki. V oddajah se zelo rada potegnem nazaj in prepustim besedo gostom. Včasih pa začutim potrebo, da izpostavim svoje mnenje. Takrat ko se mi zdi, da mogoče lahko nekaj doprinesem k oddaji. Moja želja je, da s sogovornikom oddajo gradimo. Zato si jo tudi vedno zamislim, da jo bomo ustvarjali skupaj. Ne znam voditi oddaje z vnaprej pripravljenimi vprašanji, imam samo oporne točke. Učenja na pamet tudi v šoli nisem marala.

Vpr.: Kako ste zadovoljni z uresničevanjem svoje vizije?

J. D.: Lahko rečem da zelo. Na začetku, ko sem začela razmišljati, da moram za te svoje oddaje sama zagotoviti denar, poiskati sponzorje, sem pomislila: "Saj to ni mogoče!" Potem sem telefonirala na par koncev in je denar kar bil. Iskanje materialnih sredstev je največji in najbolj zoprn del, s katerim se moraš ukvarjati. Potem je pa tisti del zaradi katerega vse skupaj delaš.

Vpr.: Vtis je, da vam vaše delo zelo veliko pomeni.

J. D.: To je notranja nuja. Jaz čutim svoje življenjsko poslanstvo, da delam na mediju. Tudi skupaj z Duhovno univerzo, ne pa samo z Duhovno univerzo. Ustreza mi vse, kar smo do sedaj naredili z Duhovno univerzo in vse, kar smo naredili z Markom Pogačnikom. Oboje želim vleči še naprej. Zelo sem zadovoljna s svojim delom in svojimi sogovorniki. Ko predstavljam razne alternativce, bioenergetike, je to prav. Ljudje morajo vedeti, da je to poleg uradne medicine tudi alternativa. Čeprav so to komercialne oddaje. Stvar človeka je, za kaj se bo odločil. Jaz samo ponujam določene možnosti, zato pri teh oddajah vedno ostajam nevtralna. Ljudem nikoli ne ponujam nečesa kot nekaj najboljšega.

Vpr.: Se še pripravljate tako intenzivno kot pred leti?

J. D.: Priprave zdaj so precej bolj rutinske. Stvari boljše slišim, nekako mi padejo na kup. Zanimivo je, da nikoli ne pripravim predolge ali prekratke oddaje. Moja intuicija tukaj deluje z neverjetno močjo in neverjetno natančnostjo. Zato vlagam izredno malo energije, najmanj pa še, da bi jo zgubljala. Celo za iskanje denarja ne izgubljam več energije. Slednje mi je neke vrste hec, izziv, ali bom uspela ali ne.

Vpr.: Imate pred kamero kaj treme?

J. D.: Ne. Meni je kamera neverjeten izziv. In potem občutek, ko tik pred oddajo ne vem, kaj bom rekla. Še to je zanimivo. Nikoli ne ocenjujem sebe, ali sem bila dobra ali slaba, ali bi lahko bila boljša. Ker vedno dam od sebe največ, kar lahko.

Vpr.: Dajete vtis velike samozavesti.

J. D.: Ja, jo imam, jo čutim, jo nosim, ampak sem jo razvila. Iz človeka, ki je imel izjemno nizko samozavest. Danes, pri 55-ih, lahko tako govorim, ne bi pa mogla tako govoriti pri 40-ih. Takrat bi lahko rekla: "Imam izjemno slabo samopodobo, sem globoko depresivna, ne vidim nobenega smisla življenja, ne vidim nobene sreče pred sabo, zjutraj težko vstanem, zvečer grem težko spat, slabo spim, počutim se slabo, razmišljam o samomoru, čeprav vem, da mi je z rožami postlano." Sem zelo ambiciozna, ampak nikoli nisem šla preko svojih meja.

Vpr.: Ob vsem povedanem, bi rekli, da so vam ljudje naklonjeni? Imate veliko prijateljev?

J. D. Imam ogromno ljudi, ki so mi naklonjeni, imam pa malo intimnih prijateljev, eno samo prijateljico. Imam pa sijajen odnos z možem. On je moj partner, moj prijatelj, moj sopotnik, moj pomočnik, moj tajnik, moj financer - vse v eni osebi. Lahko se zatekam k njemu v vsakršni stiski ali v vsakršni sreči, vedno so te roke tam. Jaz mu rečem, da se je on rodil zato, da je moj angel varuh. On je financiral ta moj duhovni projekt. Razni tečaji in delavnice, ki sem jih obiskovala, knjige s področja duhovnosti v preteklih desetih letih, to je stalo toliko in toliko denarja, zdaj je pa prav, da mu to nekako povrnem. Šele zadnja leta imam nekaj prihodka.

Vpr.: Ali tudi pri denarju poslušate intuicijo?

J. D.: Da. Razne delavnice, na katere sem hodila, so veliko stale. Nekega dne sem sklenila, da je dovolj, da samo mož skrbi zame, da je čas, da tudi jaz nekaj doprinesem k svoji družini. Takrat sem postavila: "Ljubi bog, letos želim zaslužiti toliko in toliko." In ob koncu leta sem zaslužila toliko in toliko. Letos sem postavila višjo oceno, ki se že uresničuje, moram pa več delati. Zdaj sem pa rekla takole: "Ne bom več postavila zahteve, da hočem več zaslužiti, ker fizično ne morem in nočem več delati." Zato bom počasi rekla, da dobim vse tisto, kar mi pripada in bo dovolj. Torej, jaz si postavim cilj in ga dosežem.

Vpr.: Mislite, da se vam v življenju lahko zgodi še kaj nepričakovanega, da vas lahko še kakšna stvar preseneti?

J. D.: Verjamem, da se mi bo v življenju zgodil še kakšen preokret, čeprav ne vem kakšen. Ampak verjamem, da lahko človek vedno napreduje. Mislim, da me bo na duhovnem nivoju gotovo še kaj pričakalo. Ravno to mi je najbolj čudovito, ko se odpirajo nove poti. Verjamem tudi, da bom z bogom imela še drugačen stik, verjamem, da bom intuicijo slišala na drug način in pristopila k ljudem na drug način. Verjamem, da zorim v ljubezni in sprejemanju drugačnosti. Tukaj postajam zelo skromna, vedno bolj ponižna. Na poslovnem nivoju mi raste samozavest, na duhovnem pa postajam vedno bolj ponižna, zelo hvaležna za vsako malenkost. Zavedam se svoje izjemne ranljivosti. To je silen paradoks v človeku. Bolj ko duhovno rastem, postajam v odnosu do boga vedno bolj ponižna in hvaležna. Vedno bolj se zavedam, da to, da mi voda teče iz pipe, ni samo po sebi umevno, da je kopanje v banji luksuz. In rečem: "Hvala, za tole vodo." Ker ni samo po sebi umevno, da bo voda jutri še enkrat pritekla. Po eni strani postajam samozavestna, mislim pa, da se v odnosu do drugih ne postavljam v tako pozicijo.

Vpr.: Bi želeli za konec še kaj dodati?

J.D.: Želela bi še povedati, da se veselim in sem zelo hvaležna TV Piki, da mi daje možnost za to delo. Hvaležna sem vsem sogovornikom, ki rečejo 'da' in pridejo v mojo oddajo in predvsem sem zelo hvaležna ljubemu bogu, da sem dojela, kaj mi je bilo v zibelko položeno. In to je dar govora. Vprašati pravo vprašanje v pravem trenutku pravega človeka. To je bila sicer moja mladostna frustracja, ker sem vedno veliko, da ne rečem preveč, klepetala in imela zaradi tega tudi slabo vest in čutila velik prezir do sebe. Ampak zdaj je glede tega drugače.

Barbara Škoberne