VSEBINA

K EKONOMIJI DELITVE

Za izhodišče razmišljanja o ekonomiji naj nam bo Maitrejevo sporočilo številka 29, kjer pravi: "Moje učenje je dvojno: ima opraviti s človekovo fizično naravo, življenjskimi potrebami; prav tako pa s človekovim odnosom z božanskim bitjem, katerega imenujemo Bog. V mojem besednjaku sta ti dve učenji kot eno, kajti samo takrat, ko ima človek pravilne odnose z drugim človekom, ima takšne odnose tudi z Bogom."

Kdo pa se ali kdo bi se moral ukvarjati s človekovimi potrebami, če ne ekonomija? Zakaj torej potem takšen odpor do vsega ekonomskega, zakaj je ekonomija danes pojem nečesa popolnoma neduhovnega; balast, ki ga mora odvreči vsak iskalec resnice? A zgodba o ekonomiji ni enostavna in dvom ter odpor do vsega ekonomskega je v resnici upravičen.

Današnja ekonomija

Podoba današnjega sveta je resnično žalostna in velik delež odgovornosti zanjo nosijo ekonomisti. Razviti svet, ki ga predstavlja predvsem skupina najrazvitejših držav G8 in še nekaj drugih držav, se polašča in uporablja tri četrtine svetovne pridelave hrane in 83 % vseh drugih dobrin, medtem ko mora ostali, nerazviti svet shajati s preostalim skromnim deležem svetovnega bogastva, ki jim zadošča samo za življenje v skrajni revščini ali pa še to ne. Kljub temu, da v nerazvitih državah prebivata dve tretjini svetovnega prebivalstva, se morajo le-ti zadovoljiti zgolj s četrtino vse hrane in s 17 % vseh ostalih dobrin. Zato milijoni stradajo in umirajo; 25.000 ljudi dnevno umre zaradi lakote; 1.300.000.000 ljudi živi pod pragom absolutne revščine (kar pomeni, da imajo na voljo manj kot 1 $ dnevno).

Vodilno misel sodobnih poslovnežev in ekonomistov bi lahko opredelili v enem samem stavku: Vse mora voditi h končnemu cilju - dobičku. Dobičku je podrejeno vse: človek, ki v materialnem smislu živi vse slabše ali umira; narava, ki je vse bolj izčrpana in uničena; medčloveški odnosi, ki so zastrupljeni z duhom komercializacije in izkoriščanja, in nenazadnje odnosi med državami, ki jih določajo sebični interesi velikega kapitala.

Če želimo spoznati naravo današnje ekonomije, ne moremo mimo velikega misleca in učenca modrosti Karla Marxa, ki je najbolje opisal naravo kapitalizma, ki vse bolj obvladuje današnji svet. Marx je ločil dve vrsti kroženja družbenega bogastva: prvo je enostavno kroženje blaga, prodaja zaradi nakupa, ki služi kot sredstvo za končni namen, za zadovoljitev potreb, drugo pa je kroženje denarja kot kapitala, ki je samo sebi namen in služi zgolj pridobivanju presežne vrednosti - dobička.

Težnja kapitala in njegovih nosilcev - mednarodnih korporacij in finančnih špekulantov - po pridobivanju in kopičenju vse večjega dobička se manifestira v ekonomski globalizaciji sveta, ki je prvenstveno globalizacija kapitala. Le-ta zahteva odprte meje za podjetja, trgovino, izdelke, storitve, denar, informacije; ne zanima pa jih prost pretok ljudi, odprtost kulture, prost dostop do znanja itd. Od tod tako silovit odpor protiglobalizacijskih gibanj, ki se upirajo takšni obliki globalizacije. V resnici pa so protiglobalizacijska gibanja nosilci resnične globalizacije človeštva, ker presegajo nacionalne meje, razlike med rasami, veroizpovedmi, izobrazbo, statusom v družbi ...

A še večji odpor, ki ga imamo do vsega ekonomskega, predstavlja vse večja komercializacija družbe. Zakon komercializacije, kot ga definira Benjamin Creme, pravi: maksimiziranje poslovne učinkovitosti vsake aktivnosti je potrebno, da pridobiš zase kar največji dobiček. Narava današnje družbe nam postane še bolj jasna, če preberemo uvodno misel enega temeljnih del s področja trženja, ki povzema samo bistvo komercializacije: Naloga trženja je, da spremeni potrebe družbe v donosne priložnosti. Vsaka družbena potreba, ki jo zadovoljuje določena dejavnost (šolstvo, zdravstvo, kultura itd.), se smatra za donosno priložnost, v katero se splača vložiti kapital pod pogojem, da nam bo prinesla dobiček. V zdravstvu, na primer, je danes kvalitetno ali sploh kakršnokoli zdravljenje dostopno samo ljudem, ki so to sposobni (dobro) plačati - v razvitem svetu seveda; v nerazvitem svetu je itak tako malo donosnih priložnosti, da se v njih skoraj ne splača vlagati. 'Če nimaš denarja, umreš' je moto človeka po nekaj tisočletjih nam znane zgodovine.

Nevarnost komercializacije je v tem, da prodira v vse pore našega življenja, v naše koncepte, vrednote, v naš način gledanja na svet. Človek vse svoje dejavnosti uglasi z zahtevami trga. Jerremy Riffkin govori o komercialni miselnosti, ki jo vcepimo že otrokom in nas spremlja celo življenje ter celo osmišlja naša življenja: Za nekatere majhne otroke so prva srečanja z zunanjim svetom trgovine. Kateri otrok ne gleda pozorno v izložbo in plašno reče: "Koliko stane tisto?" Od najbolj zgodnjih let se učimo, da je praktično vsako stvar mogoče kupiti. Ko smo starejši, se seznanimo s temnejšimi platmi trga, z opozorilom caveat emptor, 'naj se kupec pazi'. Živimo pod oblastjo nevidne roke trga, ki nas pripravi na nalogo poceni nakupovanja in dragega prodajanja. Mislimo, da je pridobivanje in akumuliranje dobrin integralen del našega zemeljskega bivanja in da je vprašanje, kdo v resnici smo, zgolj refleksija tega, kar posedujemo. Nevarnost komercializacije je, poleg izkoriščanja ljudi v tretjem svetu, tudi v komercializaciji naših konceptov, vrednot, našega pogleda na svet. Zato Maitreja pravi, da je komercializacija danes bolj nevarna kot atomska bomba.

Kaj sploh je ekonomija?

Če želimo razmišljati naprej, si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj je ali kaj bi morala biti ekonomija. Sama beseda izhaja iz starogrške besede oikonomikos, ki jo sestavljata besedi oikos in nemo. Prva pomeni dom - osnovno enoto starih Grkov, ki vključuje ljudi, živino, zgradbe, zemljo ter vzgojo, znanje in vse drugo, kar pripada blaginji doma; druga beseda pa pomeni vodenje, upravljanje, organiziranje. Prvotno torej beseda ekonomija pomeni upravljanje, vodenje, organiziranje domačega okolja (oikosa), v današnjem pomenu pa nacionalnega ali globalnega okolja.

Mojster DK pravi, da zakon ekonomije vlada materialnemu aspektu manifestacije in je eden od treh temeljnih zakonov manifestacije (poleg njega še zakon privlačnosti in zakon sinteze). Teološka definicija ekonomije pa govori o odgovornosti človeka, da upravlja z viri, ki mu jih je Bog zaupal v skrb. Utemeljitelj sodobne ekonomije Adam Smith opredeljuje dve temeljni nalogi (politične) ekonomije: zagotavljati primeren dohodek za življenje posameznikov oz. omogočiti jim pogoje, da si lahko sami preskrbijo tak dohodek, in drugo, preskrbeti državi zadosten prihodek za delovanje njenih družbenih dejavnosti.

Ekonomija se torej ukvarja z materialnim vidikom človekovega in širše družbenega okolja. Njena naloga je omogočiti ljudem preživetje, kar pa je mogoče samo v urejenem (globalnem) okolju. Če smo še bolj natančni, se mora ekonomija ukvarjati predvsem z zadovoljevanjem človekovih življenjskih potreb, na kar pa nas nagovarja že Maitreja v uvodu. In človekove osnovne potrebe so: hrana, pijača, obleka, prebivališče, zdravstveno varstvo in izobrazba. Za vse. Dokler ne bo zadoščeno tem osnovnim potrebam vseh ljudi, ekonomija ne bo pravična.

Stari Grki se niso posebej ukvarjali z ekonomijo kot znanostjo, zato večina sodobnih avtorjev spregleda izjemen pomen starogrške ekonomske misli. Celo več, učenje Starih Grkov je učenje za novo ekonomijo. Grki niso posebej razvili ekonomske znanosti, pač pa so o njej vedno govorili v kontekstu etike. V današnji ekonomiji dobička pa ni nobenega možnega prostora za etiko. Povejmo drugače: današnja ekonomija ni etična in ni moralna. Prvi korak k novi ekonomiji je torej vrnitev k etiki, ki mora postati neločljivi del ekonomije.

K ekonomiji delitve

Ko deliš, prepoznaš Boga v svojem bratu. To je preprosta resnica, vendar do sedaj težko razumljiva človeku.

Maitreja, iz sporočila št. 82

Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru nezaposlenosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.

25. člen Mednarodne listine o človekovih pravicah

Danes obstajajo alternativni pogledi na ekonomsko ureditev sveta, ki bi, namesto na principu dobička in brezglave gospodarske rasti, temeljila na načelu pravične delitve svetovnih dobrin in človeškega znanja ter na načelu enakomernega in uravnoteženega razvoja planeta. Načelo pravične delitve bi moralo postati temeljni zakon nove ekonomije, ki bi vsakomur omogočal, da si priskrbi oz. dobi vsaj osnovne človeške dobrine: hrano, vodo, primerno bivališče, zdravstveno varstvo in izobraževanje.

Ali nam je načelo delitve v resnici nekaj tujega? Družine, te osnovne enote človeške družbe in tudi širše skupnosti, ki temeljijo na sorodstvenih vezeh, vsaj v večini primerov vključujejo v svoje delovanje princip delitve med vsemi svojimi člani. Skrb za šibke, za nove in razvijajoče se člane je v dobro urejenih družinah samoumevna in poskrbljeno je ne samo za njihovo preživetje, temveč tudi za njihov zdrav razvoj. V tem smislu je potrebno razširiti načela in prakso družin, širših družinskih skupnosti in do neke mere tudi narodov na vso človeško raso. Razumevanje in doživljanje, da smo zares velika svetovna družina, je potrebno zato, da sprejmemo načelo delitve za ves svet.

Načelo delitve pomeni, da ima vsak človek na tem planetu, ne glede na okolje, v katerem živi, ne glede na narodno, rasno ali versko prepričanje, ne glede na starost, delovno zmožnost ali kakršnokoli drugo posebnost, zagotovljene dobrine (vsaj) za preživetje - prost dostop do materialnih in intelektualnih bogastev, do tehnologije, kulture in drugih človeških pridobitev.

Nobeno področje družbenega življenja danes ne potrebuje tako radikalnega miselnega preskoka kot je to ekonomija. Skoraj popolnoma je potrebno podreti njene temelje in postaviti nove, delo je gromozansko. Večina današnjih ekonomistov je tako zaslepljenih z ideologijo 'svobodnega trga', da si česa drugega niti zamišljati ne morejo. Kako boste razložili povprečnemu ekonomistu, da borze vrednostnih papirjev prinašajo neskončno zlo in bedo ter da zanje v pravičnem svetu ni prostora, da gre zgolj za igro na srečo - hazardiranje?

Leta 1992 so okoljske skupine na Nizozemskem (Friends of the Earth Netherlands) objavile raziskovalni projekt, v katerem so sodelovale univerze in specializirani raziskovalni inštituti ob podpori vlade in organizacije Worldwide Fund for Nature. Gre za prvi opis možne vključitve 'trajnostne ekonomije' in družbe v neko državo - Nizozemsko. Osnovni koncept teh študij je koncept 'pravične delitve dobrin v okviru zmožnosti okolja' (The Fair Share on Environmental space).

Zmožnost okolja (Environmental space) predstavlja celotno globalno količino energije, neobnovljivih virov, obdelovalne zemlje in gozdov, ki jih lahko uporabljamo in izkoriščamo, ne da bi povzročili nepovratno škodo okolju ali da ne bi oropali bodočih generacij za vire, ki jih bodo v prihodnosti potrebovali. Zmožnost izkoriščanja planetarnega okolja je omejena, kajti imamo samo eno Zemljo, to pa pomeni, da je, na primer, površina ozemlja, ki ga lahko trajnostno uporabljamo za kmetijsko pridelavo, omejena, ali da lahko posekamo samo toliko dreves, da ne porušimo (samo)obnovljivosti gozdov.

Princip nepristranosti in socialne pravičnosti se reflektira skozi kalkulacijo 'pravičnih deležev v okviru zmožnosti planetarnega okolja'. To bi dosegli z delitvijo (trajnostno naravnane) celotne količine vse razpoložljive svetovne energije in naravnih virov za pričakovano svetovno populacijo v ciljnem letu (npr. 7 milijard ljudi v letu 2010). V tej smeri pomeni doseganje sposobnosti trajnostnega razvoja, da mora vsaka država porabiti bolj ali manj enako količino naravnih virov glede na velikost njene populacije. Kalkulacije njihovih pravičnih deležev bi države izvedle z oceno izkoriščanja naravnih virov v obsegu, ki omogoča trajnostno proizvodnjo v okviru različnih scenarijev.

Združeni narodi bodo postali glavni prostor, kjer se bo razpravljalo o vseh najpomembnejših svetovnih problemih in resolucije, ki bodo sprejete, bodo omogočile vzpostavitev novega sistema. Popolnoma nova agencija Združenih narodov bo ustanovljena posebej zato, da bo nadzorovala proces delitve svetovnih dobrin.

Kaj lahko storimo sami?

Na vsem svetu sta samo dve vrsti ljudi: tisti, ki tekmujejo, in tisti, ki sodelujejo.

Prvi korak k odpravi uničujoče komercializacije družbe je, da se posameznik - potrošnik, predvsem v razvitem svetu, zave svoje vloge v obstoječem 'svobodnem' tržnem sistemu, kajti njegova večinoma pretirana potrošnja vzdržuje celoten sistem. Pri tem pa posameznik - potrošnik ni zgolj brezmočna figura, ki ne more nič storiti: vsakdo se lahko odpove množici izdelkov, ki jih dejansko ne potrebuje. Če, na primer, določeno podjetje do skrajnosti izkorišča svoje zaposlene, uničuje okolje ali zavaja potrošnike, ga le-ti lahko kaznujejo - nehajo kupovati njegove izdelke; če se potrošniku zdi nemoralno kupovanje ob nedeljah - pač takrat ne kupuje itd. Nehajmo se sprenevedati, da smo povsem nemočni. Energija tisočerih pelje do zmage v bitkah, ki se zdijo brezupne.

Rok Kralj