VSEBINA

Veliki duhovni učitelji

VIVEKANANDA - SPOROČILO SVOBODE

Kdo je bil Vivekananda, ta mladi in neustrašni mož, ki je ponesel modrost Zahoda na Vzhod in utrl pot vsem drugim duhovnim učiteljem iz Indije? Kdo ga je zares poznal, če ne njegov učitelj, indijski mistik Ramakrišna? Intimna vizija, ki jo je imel Ramakrišna o Vivekanandi še preden sta se kadarkoli srečala v fizičnem življenju, najbolj pristno opisuje njegovo pravo naravo.

V stanju samadhija se je duh Ramakrišne dvignil visoko nad fizični svet, v višave čiste transcendence. Tam je srečal sedem spoštovanja vrednih modrecev, zatopljenih v samadhi. Spoznal je, kako ti modri v spoznanju in svetosti ter v odrekanju in ljubezni niso presegli samo človeka, temveč tudi bogove. V tem videnju je opazil božanskega dečka, ki se je približal enemu izmed modrecev, ga objel in ga nagovarjal z blagozvenečim glasom ter ga poskušal vzdramiti iz samadhija. V trenutku, ko je čarobni dotik dečka vzdramil modreca, mu je deček rekel: "Sestopam v svet. Greš z menoj?" Dobrotljivega izraza je modrec brez besed privolil in znova utonil v samadhi.

"Nikoli prej nisem videl Narene (rojstno ime Vivekanande) do trenutka, ko sem ga prepoznal v tem modrecu," je rekel Ramakrišna, zase pa je priznal, da je bil tisti božanski deček.

Iz življenja

Vivekananda je živel konec 19. stoletja, od leta 1863 do leta 1902. Rodil se je premožnim staršem v Kalkuti. Bil je nadarjen učenec in si je pridobil bogato izobrazbo. Dobro je poznal zgodovino, filozofijo, književnost in temeljna načela zahodnega načina mišljenja, ki so izhajala iz stališča, da v nobeno stvar ne gre verjeti, če zanjo niso dani dokazi. Goreča želja, da bi spoznal resnico, ga je gnala k temu, da je meditiral. Proučeval je različne verske in filozofske sisteme Vzhoda in Zahoda, spoznaval različne verske učitelje, vendar nič od tega ni moglo potešiti njegove žeje po resnici. Nekega dne je v parku v Dakšinešvaru srečal Ramakrišno in mu postavil eno samo vprašanje. "Gospod, ali ste videli Boga?" Brez obotavljanja je Ramakrišna odvrnil: "Da, videl sem Boga. Vidim ga tako, kot vidim tebe in sebe, samo jasneje. Boga se lahko vidi, z njim se lahko govori. Vendar, komu je mar za Boga? Ljudje pretakajo potoke solz za svojimi ženami in otroki, za bogastvom in imetjem, kdo pa se žalosti za vizijo Boga? Če nekdo zares hrepeni po Bogu, ga bo zanesljivo zmogel tudi videti." Ta odgovor je povzročil preobrat v Vivekanandovem življenju. Ramakrišna je videl, da je Vivekanandov um naravno naklonjen poti spoznanja (džnana joga), zato ga je vpeljeval v nauk Enosti, ki uči, da je vse stvarstvo ena in ista božanska resničnost. To je nauk advaita vedante, po kateri je vse en Bog, ena božanska resničnost.

Vivekananda kot učenec Ramakrišne ni bil ravno enostaven. Bil je uporniški, skeptičen, borben. Ker je cenil zahodnjaški način razmišljanja, ni sprejemal ničesar, kar se ni dalo dokazati. Zato tudi ni sprejemal Ramakrišnovega učenja. Včasih se je celo posmehoval temu nauku: "To je herezija! Jaz sem Bog, ti si Bog, vse manifestirano je Bog - kaj je lahko bolj nesmiselno! Modreci, ki so to zapisali, so morali biti nori!" Vendar je bil Ramakrišna z njim vedno potrpežljiv in ga je zagovarjal pred drugimi součenci, ki so se pritoževali nad Vivekanando. Nekoč pa je Ramakrišna, ravno ko je slišal, kako se Vivekananda jezi nad to učenostjo, stopil do njega in se ga dotaknil v predelu čela. Tisti hip mu je odprl izkušnjo enosti. Vivekananda je nenadoma videl vse kot eno svetlobno, pulzirajočo stvarnost. Od te izkušnje dalje ni več dvomil v resnico starih modrecev. Ob svojem učitelju se je počasi obrusil in spremenil skepticizem v globoko vero, uporništvo v samoodrekanje in borbenost v predanost.

Po smrti svojega učitelja je Vivekananda ustanovil samostan, se zaobljubil redovniškemu stanu in načelom nedualistične vedante, kot jo je učil veliki duhovni učitelj Šankaračarja. Kmalu pa je postal potujoči redovnik, podolgem in počez je prepotoval Indijo, večinoma peš, in se srečeval s pogosto bednim življenjem ljudi. Oblasti je opozarjal na probleme in potrebo po pomoči, vendar je žal spoznal, da sočutje pri ljudeh ni ravno pogosto. Ravno v tistem času so pripravili prvo Svetovno skupščino svetovnih religij v Chicagu. Mnogi indijski vladarji in ugledni možje so ga spodbujali, naj se kongresa udeleži in zastopa hinduizem, v kar je tudi privolil, a šele, ko je v simboličnih sanjah slišal glas Ramakrišne, ki mu je rekel, naj gre. Pravijo, da je Vivekananda, ki je leta 1893 prišel na Verski zbor nenajavljen in nepovabljen, s prvimi besedami osvojil tisoče navzočih. Neka udeleženka je povedala: "V trenutku, ko je ta mladi človek vstal in izgovoril besede 'Sestre in bratje Amerike', je sedemtisoč ljudi spontano vstalo, kot da izražajo spoštovanje nečemu, za kar niso vedeli, kaj je." Po kongresu je predaval po Ameriki in se srečal z mnogimi znanimi osebnostmi tistega časa, med njimi so bili tudi Nikola Tesla, William James, John D. Rockefeller . Prve učence na Zahodu je uvajal v meditacijo in nauk vedante. Na drugem potovanju na Zahod je potoval po Evropi, obiskal je Pariz, Dunaj, Istambul, Atene in Kairo.

Iz tistega časa je zanimiva anekdota z bajno bogatim Rockfellerjem. Ko sta se srečala, je Vivekananda pripomnil, da ima bogastvo zato, da lahko pomaga drugim. Bogataša je to tako ujezilo, da je brez pozdrava zapustil srečanje. Čez nekaj dni pa je pristopil k Vivekanandi in mu pokazal ček, ki ga je napisal za dobrodelne namene (baje prvič), rekoč: "No, sedaj ste mi lahko hvaležni." Vivekananda pa ga je zavrnil: "Ne, vi ste tisti, ki ste lahko hvaležni."

Vzporedno s tem, ko je nadaljeval s svojimi potovanji, predavanji, z opazovanjem življenja okoli sebe, s pisanjem in z meditacijo, je raslo tudi Vivekanandovo prepričanje v učinkovitost vedante. Ni je razumel samo kot filozofijo in religijo, temveč tudi kot način s pomočjo katerega bi se znanost in religija lahko uskladili med seboj - za pravi napredek in duhovno enost človeštva. Opazil je, kako so na Vzhodu, kjer je prevladovalo mučno siromaštvo, bile izražene vzvišene religiozne in duhovne tradicije, medtem ko je bil Zahod, kljub svojemu tehnološkemu napredku in bogastvu, duhovno siromašen. Ni videl nobenega razloga zaradi katerega se po njegovem Zahod in Vzhod ne bi mogla medsebojno obogatiti in tako odpraviti vsak svoje slabosti. V svojem nauku, spisih in predavanjih je izražal svojo vero v racionalna in praktična načela vedante, ki bi lahko pomagala napredku človeštva.

Umrl je dokaj mlad in ko so ga vprašali, zakaj odhaja, je odgovoril: "Senca velikega drevesa ne bo dovolila malim drevesom, da rastejo. Moram oditi, da bi dal prostor." Že prej pa je tudi napovedal, da ne bo dočakal 40 let, ker 'sem prenesel svoje sporočilo in moram oditi'.

Iz Vivekanandovega nauka

"Moj ideal se lahko strne v nekaj besedah: poučevati človeštvo o njegovi božanski naravi in o načinih, s katerimi jo bo izražalo ob vsaki priložnosti."

"Ateist je tisti, ki ne verjame vase. Stare religije pravijo, da je ateist tisti, ki ne verjame v Boga. Nova religija pa pravi, da je ateist tisti, ki ne verjame vase."

"Resnico preizkusi na ta način, da vse, kar te dela telesno, duševno in duhovno slabotnega, zavržeš kot strup. V vsem tem ni nikakršnega življenja in ne more biti resnično. Resnica daje moč."

"Vedanta med drugim uči strpnosti med različnimi verami. Če vemo, da - vede ali nevede - stremimo k istemu cilju, zakaj bi bili nestrpni drug do drugega? Če je nekdo počasnejši od drugega, se ga ne splača niti preklinjati niti obsojati. Ko so naše oči odprte in srce očiščeno, bo postalo očitno delovanje božanskega vpliva v vsakem človeškem srcu. Ko človek doseže najbolj vzvišeno, ko ne vidi več niti moškega niti ženske, ne vere ne religije, ne barve kože ne porekla, nobenega od teh razlikovanj, šele takrat je doseženo splošno bratstvo in samo tak človek je lahko vedantist."

"Najbolj vzvišen ideal vsakega človeka se imenuje bog. Neveden človek ali modrec, svetnik ali grešnik, plemenit ali robat - kakršenkoli že je človek, njegov najbolj vzvišen ideal je bog. Združitev vseh najbolj vzvišenih idealov lepote, plemenitosti in moči nam daje najbolj popolno predstavo boga, ki je poln ljubezni in vreden ljubezni."

"Človekov ideal je - v vsem videti boga. Če ga ne morete videti v vsem, ga uglejte v eni stvari, v tistem, kar najbolj ljubite, potem pa ga uglejte še v drugi. In tako lahko nadaljujete. Ne hitite in dosegli boste končni cilj."

"Mi smo levi v ovčji koži navad, potopljeni v šibkost pod bremenom svojega okolja. Vedanta kliče k samoosvobojenju. Mar je potrebno bloditi po samemu sebi, potopljenim v temo in tarnati: 'Temno je, temno, temno!' Ne. Edini način, da se pride do svetlobe, je, da jo prižgemo, takrat bo tema izginila. Edini način, da se uresniči svetloba nad vami, je, da prižgete duhovno luč v sebi, takrat bo tema napak in nečistoč izginila. Mislite na svojo višjo naravo, ne na nižjo."

"Reka se nenehno izliva v ocean in venomer znova se polni. Ne preprečujte si izhoda v ocean. Tisti trenutek, ko to storite, vas je dosegla smrt."

Pripravil: Primož Škoberne