VSEBINA

Nismo sami

LIDIJA JE IMELA PRAV ALI KAKO ODPRETI VRATA BREZ KLJUKE

Ko sem prvič slišala zanj in za njegovo zgodbo, sem vedela, da bi ga rada srečala in se pogovorila z njim. Potem so prišle druge stvari, ki sem jim dala prednost. Čez približno dve leti so ga v pogovoru omenili kolegi in bilo je, kot bi zazvonil telefon: Halo, se spomniš? - Seveda, seveda! Tokrat ga moram poiskati!

V prihodnjih dneh sem zavrtela nekaj telefonov. Čeprav me osebno ni poznal, je pristal na to, da se dobiva.
"Ne vem točno, kaj hočete slišati od mene, ampak povedati vam moram, da se imam za realnega človeka, mentalnega," pravi Andrej.
Sediva v kotu bifeja, kamor študentje zahajajo na kavo, čaj in cigareto med predavanji. Dobro uro časa imava pred njegovim podiplomskim izpitom na Fakulteti za družbene vede.
"Vsega tega, kar se mi je zgodilo, še sam ne razumem."

Pred mano sedi simpatičen mlad moški, poln energije in res mi deluje nekako mentalno ali intelektualno, kot nekdo, ki veliko razmišlja in preživi precej časa za računalnikom ali knjigami. Čeprav vem, da se veliko ukvarja tudi z ljudmi.
"Slišala sem, da si srečal Jezusa," pravim. "Da si bil v Ukrajini in delal z otroki, ki živijo na cesti in v kanalizacijskih jaških. Ko je bilo vse skupaj prehudo za prenašat, si srečal Jezusa in ti je pomagal."
"Saj potem že vse veste," odrvne.
"Rada bi slišala kaj več iz prve roke," se nasmehnem. Tikam ga, on pa mene ne, čeprav mu rečem, da lahko.

"Torej, naj ponovim, da se imam za treznega človeka." Vdih in izdih. "In da se mi je zgodilo, ne vem, kako naj temu rečem, videnje." Izdih. "Lahko, da je bilo vse skupaj posledica psihološkega stanja, v katerem sem bil takrat, ne vem. Po osmih letih sem se razšel z dekletom. Končeval sem faks in sem se odločil, da bom delal diplomsko nalogo o cestnih otrocih v Ukrajini. Na seminarju v Avstriji sem pred tem srečal Roberta iz Ukrajine, ki je sodeloval v humanitarnem projektu, ki naj bi pomagal otrokom in mladini. Mladinski zapori in sirotišnice tam so namreč polni otrok in mladih, v zadnjih letih pa so se začeli pojavljati tudi zapuščeni otroci na cestah. Pogovor z Robertom je name naredil velik vtis in ponudil sem mu pomoč."
"Kako dolgo si bil tam?"
"Štiri mesece. Prvič tri mesece poleti, drugič en mesec pozimi."

"In kako tam živijo?"
"Tukaj si težko predstavljamo, kaj je popolna beda. Si lahko predstavljate ulico, široko kot Dunajska cesta v Ljubljani? Ljudje so požagali stebre za razsvetljavo in jih prodali. Pokrovov za kanalizacijo ni, saj so jih pokradli in prodali za staro železo. Tudi radiatorje v blokih so požagali in jih prodali za staro železo. Pozimi je tam minus 27 stopinj Celzija, ljudje si nimajo s čim greti. Tudi če delajo, zaslužijo tako malo, da se jim v bistvu ne splača delati. Bolj se jim splača krasti."

"Ali vsi živijo tako?" vprašam.
"Ne vsi, večina. Manjšina je zelo bogata. Razkol na novopečene bogataše, podjetnike in množice ljudi na robu preživetja se je pojavil po razpadu Sovjetske zveze. Zelo velike skrajnosti so tam. Bolje poznam dve mesti, v katerih sem bil: Donjeck ima okoli milijon in pol prebivalcev, Makijevka okoli sedemsto tisoč. V teh krajih je nekoč cvetelo rudarstvo, danes pa vse propada, mesti se zaradi podzemnih rovov posedata. Po drugi strani v Ukrajini proizvajajo optična vlakna za vesoljske raziskave. Če greš tja kot turist, ti kažejo samo turistične znamenitosti in njihovo izredno razvito tehnologijo, tako da ne vidiš bede, ki sem jo videl in doživel jaz in ki je dnevna resničnost za večino Ukrajincev."

"Kako vse to preživijo? Z vodko?"
Trpko se nasmehne. "Ja, lahko bi se reklo tako. Vodko kuhajo iz vsega - iz krompirja, posušenega hlevskega gnoja ."

"Ti si šel tja, da bi opazoval in raziskoval skupine otrok, ki živijo na ulici?"
"Ja. Zanimivo je, da so se cestni otroci v Ukrajini začeli pojavljati približno pet let po osamosvojitvi, v Sovjetski zvezi tega problema ni bilo. To je drugače kot s cestnimi otroki drugod po svetu, na primer v Aziji, Ameriki ali Afriki."

"Kako je bilo?"
"To si je težko predstavljati, če ne vidiš, če ne doživiš na lastni koži. Opazoval sem tri skupine, vseh otrok je bilo skupaj približno 31. Število v skupinah ves čas niha, kakšni otroci grejo včasih domov za nekaj dni, potem pa spet na cesto. Ali pa grejo pozimi spat domov, čez dan pa so na cesti. V šolo v glavnem ne hodijo, če že, pa veliko 'špricajo'. Pohajkujejo okoli, prosjačijo, kradejo, naredijo kakšno manjše delo za plačilo. Mlajši otroci, predvsem deklice, v nekaj dneh naberačijo toliko, kolikor je delavska plača. Dosti se tudi omamljajo - z lepilom, barvo, razredčili . Med njimi vlada stroga hierarhija. Lahko so zelo nasilni, brutalni med sabo. Neposlušnost kaznujejo - kršitelja pretepejo, posilijo, celo ubijejo."

"Posilijo?"
"Ja . Vem za primer, ko je več fantov posililo mlajšega fanta, ker jih ni poslušal in ni nehal govoričiti okoli, da kradejo. Najprej so ga pretepli, ampak ker ni nehal govoričiti, so ga še posilili. Potem so ga vrgli pod tovornjak na cesto. Čudežno je preživel, zdaj je napol nor. Živi s socialnim delavcem."

Zavem se, da imam napete mišice, kot ko hočeš nujno nekaj narediti, na primer hitro skočiti s stola, pa ne moreš. Zavem se tudi, da so oči postale bolj vlažne.
"Koliko so stari?"
"V teh treh skupinah, s katerimi sem delal oziroma jih opazoval, so bili stari od 6 do 12 let. Nekaj časa je bil v eni skupini tudi fantek, star štiri leta."

"Ali so brez staršev?"
"Ti otroci v glavnem imajo starše, niso sirote. So pa starši pogosto zapiti, brezvoljni in nemočni, da bi kaj spremenili. Razmere, v katerih živijo, so obupne. Vendar se v teh skupinah najdejo tudi otroci, ki imajo premožnejše starše. Na primer, starši enega fanta so bili lastniki bencinske črpalke, kar za ukrajinske razmere pomeni, da so zelo bogati. Fant pa je bil na ulici."
"So tudi pozimi kar na cesti? Kljub mrazu?"
"Takrat gre nekaj več otrok občasno domov, vsaj ponoči. Drugi se zatečejo v rove za kanalizacijo, ker je tam kljub smradu topleje."

Pogovarjava se že dobre po ure. Zavem se, da se jeza in bolečina v meni stopnjujeta. Take stvari se dogajajo v našem svetu . Za marsikaj celo vemo in koliko naredimo glede tega? Moji 'pomembni' opravki dobivajo novo perspektivo. Spomnim se, da sva se dobila, da bi se pogovarjala o njegovem videnju Jezusa in ne o otrocih z ulice. In vendar - ali ni Jezusa srečal prav zaradi dela, ki ga je opravljal v tistem času?

"Povej, kako si srečal Jezusa," ga zaprosim.
"Po enem mesecu tam sem se sesul do popolnosti. Pravzaprav sem se že prej, od kulturnega šoka in vse tiste revščine. Samo da sem se sprva čez dan uspel zamotiti z delom. Delal sem tako rekoč 'non stop', da nisem imel časa razmišljati. Ponoči pa so me mučile grozne sanje, vpil sem, bilo je grozno. Po enem mesecu pa sem bil tako na koncu, da bi se lahko ulegel na sredo ceste in ostal tam, vseeno mi je bilo, kaj bo z mano ."
"Ja?"
"To je zelo nevarna reč. Ne samo, da te lahko okradejo, dobesedno do golega, lahko se zbudiš brez ledvic ."
"?!"
"Trgovina z notranjimi organi je zelo razvita. Zato se otroci ponoči skrivajo in spijo v kanalizaciji, v goščavi."

"In Jezus .?" zalotim se, da mu znova ponujam iztočnico za pogovor, bolj človeški pogovor .
"Tisti dan se mi je razgradila vsa samopodoba, vse vrednote. Bil sem čisto na koncu. Popoldne sem prišel domov s kolesom, s katerim sem se prevažal okoli. Srečal sem Lidijo, ki je živela v isti hiši. Ko me je videla, me je vprašala, kaj se mi je zgodilo. 'Kako, kaj se mi je zgodilo? Kaj se dogaja ves čas, ali nič ne vidite?!' (Hiša je bila za visoko železno ograjo.) 'Ne vidimo. Jezusa prosi za odpuščanje,' je rekla. 'Jezusa?' Začel sem se ji posmehovati, jo provocirati, bil sem skrajno ciničen. 'Kakšen Jezus neki?! Naj pogleda okoli sebe! Kakšen Jezus, za vraga!' Hotel sem jo uničiti z njenimi lastnimi besedami, a se ni dala. Povedati moram, da je bil Jezus zame samo nekdo s podobic, slik in križev. Do njega sem imel mogoče celo rahlo odbojen odnos kot do drugih stvari v okviru krščanske cerkve. Lidija ni odnehala. 'Prosi ga, pomagal ti bo. Vprašaj ga, odgovoril ti bo,' mi je govorila. 'Ti to delaš?' sem jo vprašal. 'Da. Jaz in tudi drugi.' 'In ti odgovori?' 'Da. Vprašaj in počakaj - dokler ti ne odgovori.' Tisti večer ali je bil morda naslednji dan, tega zdaj ne vem več, sem kot vsak dan tam, napisal dnevnik. Potem sem šel spat in sem naredil, kar je rekla Lidija: vprašal sem ga za pomoč in počakal."
"?"

"Potem se je zgodilo in tega še zdaj ne razumem. Bila je tema, ne vem ali sem imel odprte ali zaprte oči. Vem pa, da sem rekel: 'Jezus, poglej, kakšno 'sranje' je vse skupaj, kako naj se jaz tega lotim?' Pokazala se mi je podoba malega starega mesta in hiške, ki sem jo prepoznal, saj sem jo enkrat pred leti sanjal. Pokazala so se mi tudi stara obokana vrata. Na vrata je nekdo potrkal. Zunaj je bil ta ."
"Ta?"
"Jezus." Čutim blago zadrego, ko izgovori to ime.

"In?"
"Me je gledal . Sva se gledala . Zavedel sem se spet, ko me je streslo. Ležal sem v postelji, v temi. 'Kaj pa je bilo zdaj to?!' sem se vprašal. Nisem razumel, kaj se je zgodilo. Sem se pa dobro spomnil vseh podrobnosti, hiške in posebej vrat. Ko so se odprla, sem videl, da na zunanji strani ni bilo kljuke . To se mi je zdelo posebej fascinantno: Kako so se lahko odprla, saj ni bilo kljuke?! Zjutraj sem vprašal Lidijo, kaj si misli o tem. 'To je to, kar sem govorila! Ti ga moraš spustiti noter, brez tega ne more do tebe.'"

"In kakšen je bil videti?" vprašam.
"Kot na upodobitvah na podobicah," se nasmehne.

Andrej je povedal še, da se je s tem dnem nehala doba njegovega aspirantstva (kar definira kot delovanje iz navdušenja) in se je začelo delo iz jasne usmerjene pomoči cestnim otrokom. Občutki tesnobe zaradi vsega, kar je videl in doživljal, so izginili, z lahkoto je šel v podzemne rove snemat bivališča 'svojih' otrok. Vedel je, da hoče vse to dokumentirati, posneti. Delovati. Spreminjati na boljše. Skupaj z drugimi ljudmi, ki si prizadevajo za to.

Glede odnosa z Jezusom je še vedno malo v zadregi. Nikoli mu ni predstavljal duhovne avtoritete. Ne zanimata ga krščanstvo niti 'new age'. Je proti vsakemu fanatizmu.

"Po vrnitvi iz Ukrajine sem povedal vse skupaj prijatelju Igorju, ki je religiozen, hodi v cerkev. 'To, to sem ti govoril!' je vzkliknil Igor. 'Ne, to ni bilo to. To je bilo čisto nekaj drugega. Ti si me hotel posiliti z Biblijo in Jezusom,' sem mu odgovoril. Od takrat naprej ni spregovoril z mano."

Mentalnost mu predstavlja veliko vrednoto, ki se ji ne namerava odreči, nasprotno. Hkrati pa vsega, kar se mu je zgodilo, ne more niti zanikati niti logično pojasniti.

"Dejansko funkcionira, Lidija je imela prav. Ko postaviš vprašanje in resno misliš, pride in dobiš odgovor," pravi.

V Ukrajini to počne veliko ljudi, ki delajo s cestnimi otroki. Seveda tega ne počnejo vsi. Prijatelj Robert iz Ukrajine mu je rekel, naj kar ima svojega Jezusa. Mnogi pa to delajo. Ti ljudje tudi veliko molijo, a ne hodijo v cerkev in se ne udeležujejo formalnih obredov. Z Jezusom imajo zelo individualen odnos.

"Ne vem kako, a v praksi stvar funkcionira. In ko vidiš, kako uspešno in s kakšnim zanosom rešujejo ti ljudje probleme! Postavijo vprašanje in Jezus jim odgovori, kako naj ravnajo. Pogovarjajo se z njim kot s prijateljem."

Tudi Andrej od takrat naprej to prakticira. Vendar v isti sapi doda: "Jaz tega ne promoviram." Beseda Jezus mu gre še vedno težko z jezika.

Barbara Škoberne