VSEBINA

RAZMIŠLJANJE O SREČI

Sreča je nekaj, po čemer hrepenimo vsi ljudje. Iščemo jo v materialnem blagostanju, v izobrazbi in ugledu, v drugih ljudeh, v . A zdi se, kot da je izmuzljiva - lahko jo občutimo za nekaj časa, vendar slej ko prej ta občutek mine. Naše iskanje sreče pa se nadaljuje ...

Verjetno je odgovorov na vprašanje, kaj je sreča, toliko, kot je ljudi. Nekomu pomeni sreča imeti poln želodec, drugemu zdravje, tretjemu novo obleko, četrti je srečen, ko je v družbi z ljubljeno osebo . Kaj pa je sreča za vas? Vzemite si nekaj minut časa in razmislite pri sebi: Kaj je zame sreča? Kaj me osrečuje? Kaj potrebujem za srečo?

Morda je hotel le osrečiti vas ...

Dva moža, oba resno bolna, sta skupaj ležala v bolnišnični sobi. Eden od njiju je lahko vsak dan eno uro sedel v svoji postelji, kar je pomagalo pri odvajanju vode iz njegovih pljuč. Njegova postelja je bila ob edinem oknu v sobi. Drugi mož pa je moral vse dneve preležati na hrbtu.

Kmalu sta moža vse ure dneva govorila drug z drugim. Pogovarjala sta se o svojih družinah, svojih domovih, službah, o tem, kje sta se vojskovala in kje vse sta bila na počitnicah. In vsak dan je mož, ki je eno uro sedel ob oknu, drugemu opisoval stvari, ki jih je lahko videl zunaj. Mož na drugi postelji je začel živeti za te ure, v katerih je njegov prijatelj razširil njegov svet z dogajanjem in barvitostjo zunanjega sveta.

Okno je gledalo na park ob ljubkem jezeru. Race in labodi so se igrali na vodi, medtem ko so otroci po jezeru spuščali svoje male čolničke. Mladi ljubimci so se objeti sprehajali med cvetlicami in vsemi barvami mavrice. Velika, stara, mogočna drevesa so lepšala pokrajino, v daljavi pa je bilo videti obrise oddaljenega mesta. Ko je mož ob oknu opisoval vse to v dovršenih podrobnostih, je mož na drugi postelji priprl oči in si predstavljal slikovite prizore. Nekega toplega popoldneva mu je mož ob oknu opisoval parado, ki se je premikala ob jezeru. Čeprav drugi mož ni slišal godbe, jo je videl v svojem umu.

Tako so minevali dnevi in tedni. Nekega jutra je sestra v sobo prinesla vodo za umivanje in ob oknu našla telo moža, ki je mirno umrl v svojem spanju. Takoj, ko je bilo mogoče, je drugi mož zaprosil, naj ga premaknejo k oknu. Sestra mu je z veseljem ustregla in potem, ko je poskrbela, da se je udobno namestil, ga je pustila samega. Počasi, z veliko težav, se je mož dvignil na komolca, da bi prvič sam ugledal zunanji svet. Končno je imel možnost sam užiti lepoto zunanjega sveta. Napel je vse moči in pogledal skozi okno ob postelji. Gledalo je na prazen zid.

Mož je povprašal sestro, kaj bi mogel biti razlog, da je preminuli sosed tako čudovito opisoval stvari v zunanjem svetu. Sestra mu je povedala, da je bil slep in ni mogel videti zidu, ki je stal pred oknom. Rekla mu je: "Morda je hotel le osrečiti vas."

O nečem sem trdno prepričan: srečni bodo samo tisti med vami, ki bodo iskali in ugotovili, kako služiti (pomagati) drugim.

(Albert Schweitzer)

TRI VRSTE SREČE

Sreča 'čutiti'

Če bi srečo res prinašalo lagodno in brezskrbno življenje, bi najsrečnejše bitje na svetu ne bilo ne moški ne ženska: mislim, da bi bila to ameriška krava.

(William Lyon Phelps)

To je sreča čutov, ki se poraja ob zadovoljevanju potreb telesa in duševnosti. Povezana je s hrano, prijetnimi zvoki, z vonji, dotiki, s spolnostjo. Srečni smo, ko pojemo okusno hrano, ko dobro izgledamo in smo zdravi, ko se počutimo varne, sprejete, ljubljene. Vendar je ta sreča kratkotrajna in spremenljiva - hitro pride in hitro gre. Če nismo v stiku z resničnimi potrebami svojega telesa in duševnosti, si lahko v iskanju sreče izpolnjujemo različne želje, ki pa nas vodijo stran od sebe (pretiravanje pri nakupovanju, prehranjevanju, gledanju televizije ...). Izpolnjena želja nam sicer prinese kratkotrajno potešitev, a to ni prava sreča. Čez čas se zopet pojavi občutek praznine in krog iskanja se ponovi.

Sreča 'imeti'

Za srečo je nujno potrebno, da si brez nekaterih reči, ki si jih želiš.

(Bertrand Russel)

Srečo 'imeti' povezujemo s predstavami, ki jim imamo v razumu. Srečni smo, ko življenje poteka tako, kot mislimo, da je prav. Občutek sreče se pojavi, ko imamo tisto, kar smo si zastavili kot cilj - lahko je to izobrazba, otroci in družina, dobra služba, razkošno stanovanje, status, ugled ... Vendar se velikokrat zgodi, da smo dosegli vse, kar smo si zastavili, pa kljub temu nismo srečni. Zdi se, kot da nekaj manjka .

Sreča 'biti'

Največja sreča je občutek, da si.

(Benjamin Disraeli)

To je sreča, ki domuje v notranjem jazu, v duhovnem srcu. Začutimo jo lahko v sebi kot tiho notranjo radost, kot mir, sprejemanje, ljubezen ... Ta sreča je trajna in ni odvisna od zunanjih okoliščin, zanjo ne potrebujemo zunanjega razloga. Srečni smo, ko spoznavamo sebe in duhovno rastemo, ko nesebično pomagamo drugim, ko smo ustvarjalni na kateremkoli področju življenja. Občutek izpolnjenosti se pojavi, ko izražamo kvalitete notranjega jaza skozi vse, kar počnemo, in kjerkoli smo: doma v krogu družine, v službi, s prijatelji .

Vse tri vrste sreče so pomembne in potrebne. Niso si v nasprotju, se ne izključujejo, temveč se dopolnjujejo in nadgrajujejo. Potrebno je zadovoljiti potrebe telesa, duševnosti in razuma, da lahko vzpostavimo globlji stik s seboj. Pomembno pa je pravilno ravnovesje med vsemi tremi vrstami sreče, saj je edino sreča 'biti' trajna. Poiščite pri sebi odgovore na naslednja vprašanja: Kam bi uvrstil svoje razmišljanje o sreči - v katero od treh vrst sreče? Kaj mi to govori o mojih vrednotah? Koliko svoje pozornosti in časa posvečam vsaki vrsti sreče?

OVIRE ZA SREČO

Ko se ena vrata sreče zaprejo, se druga odprejo, toda pogosto tako dolgo zremo v zaprta vrata, da ne opazimo tistih, ki so se odprla.

(Helen Keller)

Obstajajo nepisane družbene norme, ki nam narekujejo, kaj moramo imeti, da bomo srečni: partnerja, dva otroka, dobro službo, hišo z vrtom, avto ... Marsikdo tega nima in tudi nikoli ne bo imel, pa zato ni nesrečen. Mnogi vse to imajo, vendar niso srečni. Večinoma skušamo živeti po 'vzorcu sreče', ki nam ga narekujejo drugi. Lahko nas to v nekem obdobju osrečuje, toda slej ko prej ta vzorec prerastemo. In za vsakogar pride v življenju čas, ko mora opustiti vzorce, predstave in vse, kar se je naučil o sreči, če želi biti zares srečen. Glede sreče se pač ne moremo primerjati z drugimi, kajti za vsakogar je tisto, kar ga v nekem trenutku ali obdobju življenja lahko osreči, tako enkratno, kot je enkraten on sam.

V razumu so 'vrata'

O tem, kaj je sreča, kje jo iskati in kaj je potrebno narediti, da bi bili srečni, smo se nezavedno učili od svojih staršev, učiteljev, bratov, sester, prijateljev . Tudi mediji nam ponujajo svojo sliko sreče in vplivajo na nas. Katere so najpogostejše predstave, ki jih imamo o sreči? Sreča je v materialnem blagostanju ... Za srečo je potrebno trdo delati ... Uživanje mi bo prineslo srečo ... Sreča je v nakupovanju ... Srečen bom, ko bom bogat . Biti srečen je sebično ... Sreča ne obstaja . Žrtvovanje in trpljenje sta pogoj za srečo . Več ko bo imel prostega časa, bolj bom srečen . Nisem vreden sreče, ne zaslužim si je . Srečen bi bil, če bi potoval po svetu . Razmislite in dodajte še kakšno svojo!

Vse te predstave o sreči lahko delujejo kot ovire, da bi bili zares srečni. Doživljanje sreče ni pogojeno z zunanjimi okoliščinami, temveč s tem, kako mi gledamo nanje. Naše želje, predstave in prepričanja so tista, ki določajo okvir in omejitve za našo srečo. V našem razumu je mnogo oken in vrat, mnogo različnih možnih pogledov, mi pa pričakujemo svojo srečo samo pri enih vratih. Zato je za srečo včasih dovolj spustiti svoje želje, predstave in pričakovanja. Za to pa potrebujemo tudi moč in pogum. Vprašajmo se pri sebi: Kaj moram pri sebi spustiti (opustiti), da bi bil bolj srečen?

Sreča se prikrade skozi vrata, ko si pozabil, da si jih pustil odprta.

(John Barrymore)

NARAVA SREČE

Sreča je v meni

Ti si že srečen! Hvala lepa, bomo rekli, lepa novica, a tega ne čutim. Vendar je res. Sreča ne pride in ne gre. Kar pride in gre je naša povezanost s srečo. Sreča je vedno tu, podobno kot sonce, le da ga občasno prekrijejo oblaki. Včasih se tega spomnimo, včasih pozabimo. Izvir sreče je v nas, zunaj sebe pa vidimo le odsev lastne sreče, ki se kot mamljiva svetloba odbija od nekaterih ljudi in stvari nazaj k nam ter ustvarja iluzijo, da bomo srečo našli zunaj sebe.

Če želimo biti uglašeni s srečo, ki je v nas, moramo poskrbeti, da smo čim bolj v stiku s samim seboj. Obstajajo sicer različni načini, da najdemo stik s seboj, vendar pa je meditacija 'kraljevska pot k sebi'. Ko meditiramo, svojo pozornost zavestno usmerimo navznoter in se tako 'potopimo' v izvor lastne sreče, radosti, ljubezni in miru.

Mnogi tekajo za srečo kot tisti raztresenec, ki išče svoj klobuk, pa ga ima v roki ali na glavi.

(James Sharp)

Sreča je v sedanjosti, v drobnih trenutkih

Srečo lahko doživljamo samo sedaj. Dejansko je ta trenutek, kjer ste zdaj, pravi za vas, za vašo srečo. Sreče ni v spominih na preteklost, čeprav so lahko prijetni. Ni je v upih na prihodnost, čeprav so lahko vznemirljivi. Tolikokrat lovimo 'več', 'potem', 'drugič' . Zavedanje tega trenutka je ključ do sreče.

Trenutki sreče, ki jih užijemo, nas presenetijo. Ne polastimo se mi njih, temveč oni nas.

(Ashley Montagu)

Za 'biti srečen' ne rabim razloga

Ali poznate trenutke v življenju, ko ste srečni kar tako, brez razloga? Več ko potrebujemo razlogov za srečo, manjše so možnosti, da jo bomo našli. Ali je res potrebno, da se zgodi nekaj pomembnega, nekaj velikega, nekaj ..., da bomo srečni? Prevečkrat pogojujemo svojo srečo: "Srečen bom, ko ... Srečen bom, če ..."

Skušajmo vzpostaviti notranjo držo odprtosti, ki se kaže v sprejemanju tega, kar nam življenje prinaša, in opuščanju tistega, kar je življenje že odneslo in živi le še v naših predstavah. Pustimo življenju, da prihaja in odhaja ter nam skozi tok dogodkov prinaša nova prepoznanja in novo srečo.

Če bi rad bil srečen, bodi.

(Lev Tolstoj)

Sreča se zgodi, ko jo najmanj pričakuješ

Naša pričakovanja so lahko velika ovira za srečo. Partnerja, na primer, si zelo želita otroka, vendar ga ne moreta imeti. Ko spustita pričakovanja, pa žena zanosi. Pomislimo tudi na svoja pričakovanja, ki jih imamo v zvezi z drugimi ljudmi: kakšni naj bi bili in kako naj bi se vedli. Lahko smo tako ujeti vanje, da sploh ne opazimo, da nam drugi na svoj način izražajo naklonjenost in ljubezen.

Prepogosto smo usmerjeni na tisto, česar nimamo, in smo nesrečni. Pozabljamo pa, kaj imamo, in to premalo cenimo. Stopiti iz svojih pričakovanj je korak bližje k pravi sreči.

Sreča je redko nagrada. Bolj pogosto je povsem nepričakovano darilo.

(Pam Brown)

Moja sreča je darilo za vsakogar

Če mislimo, da nas mora nekdo drug osrečiti, bomo lahko celo življenje čakali . in bili nesrečni. Zakaj se ne bi raje uglasili s srečo v sebi in z njo osrečevali druge. Naj bo naša sreča darilo za našo družino, prijatelje, sodelavce, za vsakogar, s katerim se srečamo! Delitev naše notranje radosti lahko srečo samo še poveča.

Obstaja čudovit, skrivnosten zakon narave, da tri reči, po katerih v življenju najbolj hrepenimo - srečo, svobodo in duševni mir - vedno pridobimo tako, da jih podarimo nekomu drugemu.

(neznani avtor)

SREČA - NESREČA

Nekoč je živel kmet, ki je imel sina in konja. Nekega dne mu je konj pobegnil in vsi sosedje so ga prišli tolažit: "Kakšna smola, da ti je konj ušel!" Starec je odvrnil: "Kdo ve, ali je to smola ali pa je nemara sreča." "Seveda je smola!" so bili prepričani sosedje.

Čez teden dni se je konj vrnil, sledilo pa mu je dvajset divjih konj. Kmetovi sosedje so proslavljali: "Kakšna sreča, da se je konj vrnil in da je z njim prišlo še dvajset drugih vrancev!" Starec je dejal: "Kdo ve, ali je to sreča ali pa je morda smola." Sosedje so se spet čudili.

Ko je njegov sin naslednjega dne jezdil enega od divjih konj, je padel in si zlomil nogo. Takoj so prišli sosedje in tarnali: "Kakšna smola!" Fantov oče je dejal: "Kdo ve, ali je to smola ali sreča!" Nekateri kmetje so se ob teh besedah razjezili: "Seveda je smola, bedak stari!"

Minil je teden in v vas so prišli vojaki, ki so odpeljali s seboj vse mlade fante, sposobne za boj. Potrebovali so jih za bojevanje v daljnih krajih. Ker je imel kmetov sin zlomljeno nogo, so ga pustili doma. Spet so se zbrali sosedje, da bi se poveselili: "Kakšna sreča, da so tvojega fanta pustili doma!" In kmet jim je spet odvrnil: "Kdo ve ."

Večina med nami je podobna sosedom iz te zgodbe. Vsak naš odziv in sodba sta utemeljena na tem, kar se zgodi na neki točki razgrinjajoče se zgodbe našega življenja. Ali je nek dogodek sreča ali nesreča? Navadno dovolimo, da o tem presojajo naša čustva in želje ali pa predstave, ki jih imamo v razumu. Če bi bili po čudežu osvobojeni čustev in miselnih predstav, potem nesreče sploh ne bi imenovali 'nesreča'. Rekli bi ji preprosto 'sprememba', kajti prav to od nas zahteva vsak nepredviden dogodek - da se v določeni meri spremenimo.

Z vidika notranjega jaza je lahko nekaj, kar se zdi za osebnost nesreča, v resnici sreča (npr. težka bolezen, izguba službe ...). Ko se nam dogajajo neprijetne in boleče reči, se močno odziva naša duševnost (v sebi občutimo bolečino, prizadetost, jezo, nemoč, žalost, razočaranje). Po določenem času pa, ko se čustveno dogajanje v duševnosti umiri in se 'ozremo nazaj', lahko ugotovimo, da je bila npr. izguba službe pravzaprav sreča za nas, saj smo zamenjali delovno področje in tako uresničili hrepenenje svojega srca po delu, ki nas zares zanima in izpolnjuje. Če službe ne bi izgubili, bi verjetno še danes nezadovoljni vztrajali pri stari zaposlitvi. Tudi ljudje, ki so ozdravili po težkih boleznih, povedo, da jim je bolezen močno spremenila življenje. Da so pravzaprav hvaležni, da se jim je zgodilo, kar se jim je, saj so prav zaradi tega stopili na pot spoznavanja in spreminjanja samega sebe. Če ne bi zboleli, bi verjetno še danes živeli na enak način kot pred boleznijo.

Razmislimo torej: Kateri del v meni presoja o tem, ali je nekaj zame sreča ali nesreča? So to moja čustva, želje, pričakovanja, predstave, glas srca, notranji jaz?

Boštjan Trtnik