VSEBINA

IZKUŠNJA SVETLOBE

Lahko nam razsvetljuje stanovanja, ulice, mesta; lahko napolnjuje auro, srce, razum. Lahko je očitna, vidna, otipljiva, lahko skrivnostna, nedoumljiva, misterično ponotranjena . Svetloba! Od nekdaj je predstavljala enega najpomembnejših elementov življenja, pa naj gre za njeno fizično ali notranjo, duhovno obliko. Ob svetlobi sonca, sveče ali svetilk smo se od nekdaj rojevali, ob svetlobi sonca, sveče ali svetilk odhajamo s tega sveta, svetloba nas spremlja ves čas našega bivanja tu in svetloba nas sprejme, ko zapustimo ta svet.

Kaj bi se zgodilo, če bi se nekega jutra prebudili in . ne bi bilo več svetlobe? Kakšen bi bil svet večne teme? Brez svetlobe in sonca bi bil človek izgubljen v dobesednem in simbolnem pomenu. Tesno smo povezani s svetlobo. Najlepše trenutke v življenju povezujemo z njo - pravimo jim svetli trenutki življenja. Označuje pa jih lahko zunanja ali notranja svetloba. Ko si pripravimo poseben večer v družbi prijateljev ali nekoga, ki ga imamo radi, je svetloba pomemben element. Prostor mora biti primerno osvetljen, svetel, kar simbolizira svetlost in lepoto življenja, ali pa je svetloba tiha, zakrita (npr. sveča), kar simbolizira ponotranjenost in prebujajoče se duhovno žarenje.

Simbolika luči

Sicer pa je svetloba od nekdaj imela velik in globok pomen za človeka. Sama beseda svetloba ima isti koren kot beseda svetost, pa tudi svet, saj je svetloba tista, ki ustvari in razkrije svet. Geneza pravi, da je Bog najprej ustvaril svetlobo. Iz te božanske svetlobe izhajajo vse ostale oblike svetlobe - žarenje svetlobe iz prvobitne točke spočenja prostor, razsežnost, ravni bivanja. Iz prvobitne svetlobe izhaja tudi sedem božanskih žarkov svetlobe, ki jih ezoterika pozna kot sedem različnih tipov izražanja zavesti. Smaragdna plošča Apolonija Tijanskega o stvarjenju sveta pravi: "Prva stvar, ki se je prikazala, je bila svetloba božje besede. Rodila je dejanje, dejanje je rodilo gibanje, gibanje je rodilo toploto." Vse to je verjetno razlog, da mnoge tradicije Boga opisujejo kot svetlobo ali pa ga enačijo z njo.

Simbolika svetlobe je zelo bogata: povezana je s spoznanjem, z razodetjem, razsvetljenjem, intuicijo, nesmrtnostjo, ljubeznijo, življenjem. V dvojnosti svetloba - tema najdemo univerzalnost dveh temeljnih polov življenja: Nebo - Zemlja, Sonce - Luna, Jang - Jin, razsvetljenost - neznanje. Svetloba je nujna za življenje, tako tista, ki prihaja od sonca in omogoča fizično bivanje na planetu, kot tudi duhovna, ki omogoča obstoj človeka kot duhovnega bitja. Mnoge mitologije, religije in običaji zato častijo sonce, saj je glavni izvor svetlobe. Poleg tega sonce zvečer 'umre', a se zjutraj ponovno v novi luči 'rodi'. Ta večno ponavljajoči se ritem tudi v človeku zbuja zaupanje v večnost in moč življenja. Zato je sonce tudi simbol vstajenja od mrtvih in nesmrtnosti.

Odnos svetloba - zavest

Svetlobo ezoterični nauki dostikrat simbolno povezujejo z zavestjo. Zakaj? Tam, kjer je svetloba, tisto vidimo, tistega se lahko zavemo. Kar ostane v temi, je zunaj naše vidne zaznave. Z zavestjo je podobno: kamor z njo 'posvetimo', tisto zaznamo, tistega se zavedamo. Kjer zavesti ni, tisto za nas kot da ne obstaja. Po drugi strani pa izkušnje globokega stika s čisto zavestjo duhovnega jedra lahko doživljamo kot srečanje z močno lučjo, z bitjem iz svetlobe, s slapom čiste luči, ki nas obliva in skozi nas žari naprej v prostor do drugih bitij.

Notranja svetloba in človek

Čeprav se običajno življenje pogosto zdi kot da v njem ni duhovne luči, pa je tudi v tri svetove maje Logos skril svetlobo - svetlobo zavesti drugega vidika, Višnuja. Po nauku večne modrosti ima vsako živo bitje in vsaka stvar v sebi luč, ki deluje kot magnetna sila. Pri človeku je to duša ali notranji jaz, pri drugih kraljestvih narave pa se kaže kot delček zavesti, ki je vpet v širše polje zavedanja in mu posamezno bitje pripada. Ta zavest, kolikor je pač prisotna, po eni strani sploh omogoča, da bitje ali stvar obstaja, po drugi strani pa predstavlja delček celote, ki v prepletu z drugimi podobnimi jedri luči oziroma točkami zavedanja ustvarja nepojmljivo mrežo svetlobe oziroma magnetične univerzalne ljubezni. To je svetloba, ki ustvarja svet oblik in prežema vse bivajoče. Nič in nihče ni zunaj te mreže luči. Fizičnim očem je nevidna, drugačen - srčen, intuitiven pristop pa jo lahko razkrije v vsej njeni nepojmljivi veličastnosti. Izkušnja te notranje povezanosti v človeku prebudi najgloblji etični čut, ki je temelj drugačnega odnosa do sebe in življenja.

Na vsaki ravni življenja obstaja svetlobna realnost. Vprašanje je le, v kolikšni meri se izraža in ali jo zaznavamo. Fizični svet, ki ga zaznavamo s petero čutili, je dokaj grob, zato ne proseva veliko notranje svetlobe. Že etrske podravni pa imajo precejšnjo svetilnost. Zato pravimo, da na etru obstaja ocean etrske luči. Astralna raven je polna različnih bleščav in odsevov ter se lahko kaže kot močno žareča, kar pove že njeno ime; na mentalni, razumski ravni pa misli ustvarjajo bolj ali manj jasne svetlobne miselne tvorbe. Vendar je našteto v glavnem svetloba oziroma zavest, ki je že ob nastanku nekega bitja prisotna, oziroma je celo temelj, da to bitje sploh lahko živi. Vendar to ni vse. Vsako bitje, še posebej lahko izpostavimo človeka, je nekje v globoki notranjosti sam svetloba, ki lahko močno žari navzven. Pogoj za dosego polnega žarenja notranje luči in s tem duhovnih lastnosti pa je sattva oziroma vzpostavitev harmoničnega in ravnovesnega stanja znotraj osebnosti. Več ko je čistosti v človekovem fizičnem, astralnem in mentalnem življenju, več je svetlobe v njem in bolj ta svetloba na različne načine žari navzven. Lahko se na primer kaže kot večje energijsko izžarevanje (bolj čisto žarenje aure, pojav aureole), včasih notranja svetloba žari kot srčna toplina, kot strpnost in globok čustveni mir ali pa kot razsvetljeno vedenje in intuicija, ki posveti in vidi globlje v ozadje življenja. Za posameznike, ki te lastnosti izražajo, smo že od nekdaj poznali izraze kot so na primer svetnik, razsvetljeni, bitje luči in ljubezni in podobno.

Moč svetlobe

Običajno nam svetloba omogoča, da bolj jasno vidimo, vendar nas včasih sijaj fizičnega sonca lahko zaslepi. Zaslepi pa nas lahko tudi bleščava svetlobe močnih čustev (tako imenovana slepila) in hladna luč razuma lahko včasih prevlada nad zdravo pametjo oziroma srčnostjo ... Lahko pa razum postane zaslepljen tudi od drugačne, notranje svetlobe. Včasih ga v globokih meditacijah ta tako prežame, da onemi, ostane brez običajnega brbotanja in se za nekaj časa razblini v nepojmljivi luči notranjega sonca. A presenetljivo, ta mogočna luč, ki v vseh pogledih preglasi na videz močno luč razuma, ne zaslepi človeka samega. Nasprotno, nova luč mu odpre drugačne globine dojemanja sveta. V novi luči lahko vidi svojo življenjsko pot bolj smiselno, v drugačni luči sredi nemirnega sveta vidi sebe in svojo vlogo, v novi luči lahko pogleda na ljudi in dogodke, ki ga obkrožajo. In ta prepoznanja se globoko vtisnejo v srce ter nepovratno spremenijo življenje. Ta luč je bila od nekdaj vir navdiha in usmeritve duhovnih iskalcev, bila je navdih za filozofska in velika umetniška dela, bila je temelj za epohalna znanstvena odkritja, ki so spreminjala svet. Veliki ljudje zgodovine so jo doživljali v meditacijah, ob molitvah, ob pomembnejših prelomnih dogodkih ali redkeje kot slučajni intuitivni preblisk sredi običajnega življenja.

Luč duše je kot skrivnostni ogenj, ki ima moč razsvetljevanja (prinaša svetlobo in s tem uvid tja, kjer je tema) in hkrati moč transformacije (globoko spoznanje prinaša težnjo in moč po spremembi). Zato, kjer luč duše posveti v življenje, pušča globoko sled pozitivnih sprememb.

Stopnje zaznave svetlobe

Zaznavanje zunanje, materialne svetlobe je vezano na naše fizične oči, notranja zaznava pa se nanaša na subtilni notranji vid, ki je utemeljen na čistosti zavedanja. Med meditacijo lahko sprva čutimo nekakšen sijaj, nekje na robu zavesti. To je svetloba fizičnih atomov, ki jo v meditaciji lahko zaznavamo kot bleščavo. Nato lahko doživljamo sonce v glavi, kar je rezultat združene svetlobe etra in svetlobe atomov. Ko pa se združita svetloba atomov in etra ter skoznje posveti svetloba duše, govorimo o čisti, jasni luči intuicije. V tem procesu duhovnega zorenja se prebuja tudi svetlobno oko duše, tretje oko. Poraja se v sredini glave, med epifizo in hipofizo, ter se prevaja skozi čelno čakro.

Pomembno je izkusiti in spoznati lastno dušo

Bistvo duhovne poti je doživljanje lastne duhovne narave in izražanje le-te navzven. Vendar pa se notranji žar duše ne kaže le kot svetloba, saj so pogosto v ospredju drugačni načini občutenja lastnih duhovnih globin. Pomembnejša od vizualne izkušnje je nova kvaliteta življenja, ki jo energije duše lahko prinesejo na posamezno raven osebnosti. Zato bi bilo nesmiselno v meditaciji nenehno iskati in hrepeneti po izkušnji, ki bo dala občutek svetlobe. Čista zavest je svetloba duše in kjer je le-ta prisotna, tam energije duhovnega jedra zažarijo kot sonce, ki pogreje hladno zemljo. Tako se porajajo pogoji za nastanek novega, morda bolj svežega, poglobljenega odnosa do življenja. Cilj duhovne poti je namreč vzpostavitev novega odnosa do sveta in manifestacija zavesti duše ter s tem njenih kvalitet v življenje.

Zaključek

Zima je obdobje, ko je fizična svetloba najmanj prisotna, čeprav se z vsakim dnem njen vpliv vse bolj krepi. Po drugi strani pa je zimski čas obdobje, ko je v naravi največ ponotranjenosti, miru in ravnovesja. Zdi se, kot bi se fizično sonce za nekaj časa umaknilo in dalo možnost, da tudi notranja sonca v miru in ravnovesju zažarijo. Zato je čas, v katerem se nahajamo, zelo primeren za obrat k duhovnemu soncu - lastni duši. Velik lok zimske ponotranjenosti se začne že pred božičem, nadaljuje z astrološkim znamenjem Kozoroga, ki je tesno povezan z razsvetljenjem oziroma lučjo, preide v znamenje širokega, objemajočega Vodnarja in se zaključi z obdobjem ponotranjenih Rib. Nato pa se v Ovnu začrta nov ciklus, nov krog življenja. Naj nam v obdobju, ki je pred nami, sveti notranja svetloba, da bomo v drugačni luči in globini lahko videli svoje življenjske izzive in vanje vnesli več notranje luči.

Zoran Mihajlović

VIDIM SVETLOBO!

Pred leti sem imela nekaj tečajev globinske meditacije na srednješolskem Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki. To je bila moja prva izkušnja pri učenju meditacije za mlade ljudi, ki so imeli težave z vidom. Tečaju so se pridružili tudi nekateri izmed učiteljev na tej šoli.

Pred tem sem ljudi z belo palico ali z očali z zelo debelimi lečami videla le tu in tam na ulici, tukaj pa smo se nekaj ur na dan srečevali skoraj cel teden. To je bila zame zelo dragocena izkušnja. Dosti smo se pogovarjali o tem, kaj pomeni 'videti' in kaj 'biti slep'. Če se o tem pogovarjaš z razmišljajočimi mladimi ljudmi, ki v življenju še niso videli svetlobe, je pogovor drugačen, kot če se pogovarjaš z običajnimi sogovorniki. Njihove misli, da so ljudje, ki nimajo težav z vidom, največkrat slepi za življenje okoli sebe, imajo večjo težo in globlji pomen, saj izhajajo iz njihovih izkušenj. In spoznala sem, da so njihove izkušnje ob meditaciji lahko globlje kot pri ljudeh, ki vidijo.

Najbolj od vseh sta mi v spominu ostala dva četrtošolca: fant in dekle. Fantu je bilo ime Geza in doma je bil iz Prekmurja. Bil je zelo zrel in v meditaciji je našel mir, ki mu je zelo veliko pomenil. Mislim, da je bilo dekletu ime Karmen in da je bila iz okolice Celja. Bila je popolnoma slepa in tudi ona je izstopala po svoji zrelosti. Ena njenih največjih želja je bila, da bi se naučila igrati orgle. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko smo v meditaciji stopili v stik z duhovnim srcem in si po dvajsetih minutah v krogu podelili izkušnje. "Videla sem svetlobo!" se je izvilo iz dekleta. "Videla sem svetlobo v sebi, v duhovnem srcu!" Bilo je prvič v življenju, da je videla luč. To doživetje jo je popolnoma prevzelo. Čeprav smo potem izgubili stike, saj sta Karmen in Geza po končanem šolanju odšla na svoja domova, sem nekje v sebi prepričana, da se tu in tam še spomnita globokega miru in duhovnega srca ter da po vseh teh letih še kdaj sedeta v tišino, da bi v sebi odkrila svetlobo.

B. Š.