VSEBINA

Veliki duhovni učitelji

RAMANA MAHARŠI - TIHI MODREC

"Usoda duše je vsa od Boga določena
v skladu s preteklimi dejanji, ki jih je storila.
Zato tisto, kar ti ni usojeno,
ne boš dosegel s še takimi napori.
Tistemu, kar je usojeno,
da nekoč te doleti, ne moreš se upreti.
Tako je to. Zato lahko sprevidimo,
da najbolje tiho je ostati."

Besede povedo le malo o modrecu, kot je bil Ramana Maharši, prav tako je prazno govoriti o njegovem življenjepisu. Kajti skrivnost velikih modrecev ni v njihovi zunanjosti in ne v suhoparnih podatkih, marveč v globini duha, ki je žarela iz njih. Takšen modrec je bil Ramana Maharši. Ni veliko govoril, pogosto je bil zatopljen v tišino. Toda njegov pogled je bil topel in mil, kot je lahko le pogled transcendentne duše, ki vidi iluzije sveta in je svobodna pred slepili minljivega življenja. To je pogled, ki seže do dna srca in nenasilno vabi k spoznanju samega sebe. Ob njegovem pogledu so ljudje pozabili na čas in prostor, posrkalo jih je v neopisljivo blaženost, njihov mali ego pa se je raztopil, razširil v brezčasje vseobjemajočega življenja. V tem pogledu je bila božanska ljubezen pred katero je bil človek gol, brez titul, brez vlog ali predstav, ostalo je samo še preprosto srce, razbremenjeno in odprto. No, včasih se ga je kdo tudi bal gledati v oči, ker je instinktivno čutil, da ga vidi skoz in skoz, kakor da mu raztaplja njegov ego in predstavo o sebi.

Življenje

Da potešimo svojo radovednost, vseeno namenimo nekaj besed njegovemu življenju. Ramana se je rodil na jugu Indije leta 1879. Bil je običajen deček, lep in zdrav, rad je imel fizične aktivnosti in dolgo ni nihče slutil njegove duhovne veličine. Edino, po čemer se je razlikoval od vrstnikov, je bil nenavadno globok spanec, iz katerega ga ni bilo mogoče na noben način zbuditi. Njegova duhovna sprememba se je začela z dvema dogodkoma. Prvi je bil, ko je slišal za goro Arunačal. To ime je v njegovem srcu posebej odjeknilo oziroma 'gora' ga je poklicala k sebi. (Arunačal je ena od svetih gora v Indiji in ta je neločljivo povezana z Ramano Maharšijem. Kasneje je namreč postala njegovo 'svetišče' ali njegov 'dom'.) Kmalu zatem je imel še nenavadno izkušnjo, ki se je začela z nerazumljivim strahom pred smrtjo in v kateri je podoživel lastno fizično smrt. Iz te izkušnje je izšel z globokim spoznanjem, da ni fizično telo, marveč večni duh, atman.

Mladi Ramana je zapustil dom in se odpravil h gori Arunačal, ki je potem vse do svoje smrti ni več zapustil. Prva leta bivanja na gori je preživel potopljen v globok samadhi, ne da bi se zavedal svojega telesa ali okolice. (Samadhi je jogijska zamaknjenost v notranje duhovne sfere. Pogosto so jogiji, ko so v tem stanju, povsem nedovzetni za zunanje fizične vtise, ker so tako popolnoma potopljeni v v višjo realnost.) Pogreznjen v tišino je preživel dolga leta v skrajni askezi. Že takrat je pritegoval ljudi, ki so ga videli potopljenega v popolen mir, kot da bi poosebljal starodavne modrece, ki so živeli v svetu, a niso bili od tega sveta.

V prvih desetletjih bivanja v objemu gore je govoril samo o eni temi, to je o pravem notranjem jazu, in še to večinoma tako, da je na kratko napisal odgovore na lističe papirja. Nekako spontano je nastal ob vznožju gore tudi ašram, Ramanašram. Številni duhovni iskalci iz vsega sveta so se desetletja zgrinjali tja k njemu, da bi sprejeli njegovo učenje, pili njegovo prisotnost in dobili njegov daršan. (Daršan je blagoslov duhovnega modreca, ki ga podeli preko pogleda. To je tako, kot da bi skozi pogled tekla reka globokega miru ali kot da bi se človeka skozi pogled dotaknil božanski duh.) V preprostem ašramu je živel vse do svoje smrti leta 1950, ko je umrl zaradi raka na roki. Še takrat je pokazal izjemno moč svojega duha. Kljub temu, da je trpel za eno od najtežjih in najbolj bolečih oblik raka, ni jemal nobenih analgetikov in niti enkrat ni pokazal znakov bolečine. Tudi takrat je njegov topel, blag in ljubeč pogled povzdigoval, pomirjal in osrečeval vse, ki so prihajali k njemu.

Nauk o Pravem Jazu in pot do njega

Njegov nauk je bil preprost - učil je pot neposrednega spoznanja samega sebe. Jaz je namreč neposredna danost, o kateri ni potrebno razpravljati in je dokazovati, edino, kar potrebuje, je samozrenje. Kaj je bolj resnično kot človekov jaz in katera pot je lahko bolj neposredna kot izkustveno samoraziskovanje? Jaz je tisti, ki izkuša in izkušnja samega sebe je prva izkušnja, ki je pred vsako drugo. V jazu se zrcali Pravi Jaz oziroma je njegova korenina. Zato je jaz ključ do svobode, do prepoznanja samega sebe v svojem bistvu. O tem govori naslednja anekdota:

K Ramani je prišel mladenič in dejal: "Bhagavan, zelo si želim osvobojenja in željan sem zvedeti, kje je pot. Zato sem prebral raznovrstne knjige, ki govorijo o Vedanti. Vse opisujejo pot na različne načine. Obiskal sem mnoge učene ljudi in ko sem jih vprašal, je vsakdo priporočal drugo pot. Zmeden sem in zato sem prišel k tebi. Prosim, povej mi, katero pot naj uberem." Z nasmehom na obrazu je Bhagavan odgovoril: "Prav, pa pojdi po poti, po kateri si prišel." Prisotne so te besede spravile v dobro voljo. Ubogi mladi mož pa ni vedel, kaj naj reče. Čakal je, dokler ni Bhagavan zapustil dvorane, in se potem razočarano obrnil k ostalim ter jim dejal: "Prehodil sem dolgo pot, da bi zvedel pot k osvobojenju. Je prav, da mi odvrne, naj se vrnem po poti, po kateri sem prišel? Kakšna šala je to?" Eden od učencev je odvrnil: "Ne, gospod, to ni bila šala, temveč najbolj primeren odgovor. 'Kdo sem jaz' je najenostavnejša pot k osvobojenju. Vprašali ste ga, po kateri poti naj greste, po kateri poti naj gre vaš 'jaz', in odvrnil je 'po poti, po kateri si prišel', kar pomeni, da če boste raziskovali in sledili poti, po kateri se je ta 'jaz' pojavil, boste dosegli osvobojenje."

Njegovi učenci o njem

"Ko sem prišel k Bhagavanu, je sedel kot skala pred votlino, ne da bi spremenil svoj pogled, ki je bil izpolnjen z Milino. Stal sem ob njem. Ko me je pogledal, je odprl vrata mojega srca in tudi jaz sem bil posrkan v njegovo stanje. Tako sem stal tam osem ur, absolutno brez utrujenosti, v popolni absorbciji in miru. Bhagavan je na ta način odpiral naša srca s preprostim prijaznim pogledom in nas preobražal. Ni bilo potrebe po nobenem vprašanju, ko nas je s svojim pogledom naredil takšne, kot je bil on!"

Nekdo je takole pripovedoval o prvem vtisu, ki ga je na njegov um naredila tišina Sri Bhagavana (Sri Bhagavan je spoštljiv naziv za modreca): "Nisem mogel prenehati strmeti vanj. Moja začetna zmedenost in prepadenost, ker se sploh ni zmenil zame, sta počasi izginjali, ko me je nenavadna očaranost pričela trdno jemati v svojo oblast. Šele po dveh urah tega nenavadnega prizora sem se začel zavedati tihe spremembe, ki se ji ni dalo upreti in ki se je dogajala v mojem umu. Drugo za drugim so odpadala vprašanja, ki sem jih z veliko pikolovsko natančnostjo pripravil na vlaku. Kajti zdelo se je prav vseeno, ali jih bom zastavil ali ne, vseeno je bilo, ali bom rešil svoje težave, ki so me do tedaj pestile. Vedel sem samo, da se mi je zdelo, da stabilna reka miru, tišine in spokojnosti teče poleg mene, da veliki mir vstopa v notranje razsežnosti mojega bitja ter da moji možgani, izmučeni z mislimi, začenjajo prihajati k počitku." Petletna deklica pa je svojemu očetu, preden je ta prvič prišel v Ramanov ašram, v pismu napisala: "Rad ga boš imel. Ko se smehlja, je vsakdo tako srečen."

Sri Bhagavan je rad pomagal pri delu v kuhinji in s tem naredil veliko veselje svojim učencem, ki so delali v kuhinji. Zahteval je pozornost in popolnost ter jih učil najvišjih resnic skozi vsakdanjo življenjsko izkušnjo. "Vaše roke lahko delajo, vendar vaš um lahko ostane tih in miren. Vi ste tisti, ki se nikoli ne giblje. Ko boste to prepoznali, boste ugotovili, da delo ni napor."

Kristalno čisti duh

Če je Buda prinesel na svet luč jasnega prepoznavanja resnice, če je Kristus utelesil praktično ljubezen, potem je Ramana s svojim življenjem razodel čisto, nedotaknjeno naravo Pravega duhovnega Jaza in pokazal pot do njega. Pot samorealizacije je atmavičara (atma - duh, vičara - raziskovanje) ali raziskovanje samega sebe, svojega Bistva. Ramana je prvi pokazal, da se lahko človek neposredno obrača na svoj notranji jaz, zato je njegova pot neposredna. O njem je bilo rečeno (iz Vrelca večne modrosti): "Ramana Maharši, ta kristalno čisti duh, je na zemlji utelešal princip notranjega jaza in hkrati pot do njega ... Bolj kot skozi besede je skozi oči izražal neskončno globino in vzvišenost čistega spoznanja notranjega jaza. Ramana ni sebe nikoli imenoval. S tem nas je nenehno opominjal, da je čisti duh, eno z vsem, eno z oceanom čiste zavest, brez drugega; da je duh, ki se ga ne da imenovati in nima oblike ... Žarenje njegovega življenja še vedno močno odmeva na zemlji in nosi vsem čuječim ušesom naslednje sporočilo: Išči korenine vseh misli in izvor svojega Jaza in postal boš čisto spoznanje. V tem spoznanju bo ukinjena razlika med teboj - spoznavalcem, svetom - spoznanjem in tokom spoznanja. Vsi trije se bodo zlili v neskončni trenutek vrhunskega razodetja."

Pripravil: Primož Škoberne

Nekaj Maharšijevih misli .

Katerekoli metode si usvojil, se moraš nazadnje vrniti k Sebi (k Pravemu Jazu); zakaj potemtakem ne bi bival v Sebi že sedaj, tukaj in zdaj?

Srce je edina Resničnost. Um je le minljiva stopnja. Ostati pri samemu Sebi pomeni vstopiti v Srce.

Samota je naravnanost razuma; človek, ki je navezan na stvari v življenju ne more biti v samoti, kjerkoli že je. Nenavezan človek je vedno v samoti.

Vse je vnaprej določeno. Vendar ima človek vedno svobodo, da se ne isti s svojim telesom ter da ostane nedotaknjen od užitkov in bolečin, ki so posledica telesnih dejavnosti.

To, kar je, je mir. Vse, kar je potrebno, je, da ostanamo tiho. Mir je naša prava narava.

Sreča je vsebovana v človeku in ne nastane zaradi zunanjih vzrokov. Človek mora uresničiti svoj Pravi Jaz, da bi odprl zaklad čiste sreče.