VSEBINA

MEDITACIJA PRETOČNOSTI

Tisto poletno noč smo s sorodnimi dušami sedeli na jasi pod nebom, polnim zvezd in uživali mir. Blag vetrc je dihal skozi trave, iz zemlje je puhtel prijeten hlad. Sredi našega kroga je varno plapolal ogenj. Prijetno je bilo sedeti v prijateljskem krogu po dolgem dnevu naporne hoje. Skupaj smo srkali nočno milino ter si obnavljali moči.

Z nami je bil Učitelj. Tiha, večna prisotnost. Naša srca so se razpirala drug drugemu kot dehteči cvetovi. Spokojnost je prežemala naše umove. Vse nas je od znotraj preplavljala zlata svetloba ter nas s pretanjenimi nitmi nežno povezovala med seboj. Pripravljeni smo bili na učenje v Učilnici Življenja, mirni in radostni obenem.

Radost usklajenosti, radost pretočnosti

"Začutite ta trenutek v srcu," nas je povabil Učitelj. Da, čutili smo, kako vstopajo v nas svežina in mir noči, tihota in živost ... "Čutite, kako se noč zrcali v vas?" Zavedali smo se, da smo čisto zrcalo, polno noči. Tudi ogenj je sijal v nas, miren, topel, zlat, večen. "Vsa narava odseva v človeku. Kamni in minerali, zrak in zemlja, rastline in živali, voda in ogenj, gore, pokrajine, dnevi in noči, letni časi ..." Radost se je dvigala v nas, odsevala naravo in se prelivala k njej, iz nje spet žarela k nam ... Kdo koga zrcali, mi naravo ali narava nas, kdo komu daruje srečo v tej globoki poletni noči?

"Začutite zvezde," je vstopila Učiteljeva misel. Še bolj so se odprla naša srca - in res, v nas so se stekali živi, plešoči, bogati prameni zvezdne svetlobe. V vsakogar so vstopali v posebnem ritmu, prinašali poseben utrip, prelep in enkraten. Soutripali smo z zvezdami, njihov sijaj se je v zapletenih, a pravilnih vzorcih prelival skozi nas. In glej! Drug drugega smo uzrli kot čudovite ideograme, žive od utripajoče svetlobe!

"Čutite notranjo urejenost, ki vas prežema?" V tišini smo se uskladili z njo. Nadaljeval je: "Življenje zvezd in planetov je urejeno. Gibljejo se v notranjem redu, ki nam je tudi v fizičnem svetu razviden. Določajo našo usodo, priložnosti, čase, ko je nekaj neprimerno in čase, ko je nekaj dobro. V življenju človeka in narave ima vse svoj pravi čas: rojstvo in smrt, sajenje semen in obiranje plodov, združevanje in ločevanje . Tudi trideset svetlobnih let oddaljena ozvezdja se zrcalijo v našem značaju. Odsevamo njihov življenjski utrip. Kakšna čudovita refleksija - mogočne, oddaljene zvezde v človeku! O vsem tem govori astrologija."

Tu se nam je razkrival odgovor na vprašanje, zakaj je naše življenje takšno, kot je. Tu se je zrcalilo moje, tvoje, naše poslanstvo. Vse je bilo tako jasno in razvidno, vse je imelo svoj namen in smisel. V tem trenutku sem se zavedela in začutila, kako se v vsakega človeka nenehno stekajo prameni širnega stvarstva: prameni zvezd, planetov, krajev in pokrajin, zlasti tistih, v katerih biva. Prek teh pretanjenih energijskih silnic smo povezani drug z drugim, človek s človekom. Ves čas se stekajo v nas, nas sooblikujejo in se prelivajo iz nas . Vsak med nami je enkratno vozlišče makrokozmosa. Smo delec, v katerem se zrcali celota.

V tej kontemplaciji življenja sem se zavedela, kako v meni žari odsev rojstnega kraja in kraja, v katerem sedaj živim, kako te silnice trepetajo in kako jih izražam skozi temperament in značaj, kako odsevajo v mojem telesu, čustvih in mislih. Vsak izmed nas je čutil, kako se v njem reflektirajo mesta in pokrajine, v katerih je prebival; ljudje, s katerimi se je srečeval in razhajal, spoznaval in razumel ... Bolj in bolj se je razkrivalo tkanje našega življenja. "Ko je človek usklajen z vsem, je kot čudovita čipka - tako kot vi sedaj," je glas Učitelja pritrdil izkustvu. In še: "Radost, ki jo čutite, je radost usklajenosti, radost pretočnosti. Duhovno samouresničeni je tisti, v katerem se popolnoma, dovršeno zrcali notranji red. Tisti, ki je popolnoma pretočen za notranjo usklajenost stvarstva."

Še globlje v notranjo tišino smo potonili in razkrivala nam je nova spoznanja. Energijske pramene sprejemamo nepretrgoma, toda kaj se z njimi dogaja znotraj človeka, nas je zanimalo, in še: kakšni so ti prameni, ko zapustijo človeka? Kaj oddajamo v okolje, v celoto . Pred nami so se kot v kaleidoskopu razgrnile podobe neusklajenosti: strahovi in grobosti, sebičnosti, tekmovalnost, nesporazumi in trpljenje v medčloveških odnosih; grabežljivost in lahkomiselnost v odnosu človeka do narave; utesnjenost življenja v mestih ... Kaos je pokazal svoj notranji, energijski obraz.

Glas Učitelja je bil poln ljubečega razumevanja in sočutja: "Če človek kaj od makrokozmičnih silnic, ki jih prejema, egoistično zadržuje, nastajajo v njem otočki zadržane energije. Otočki zadržane enerije postanejo moteči za človeka; v sebi začuti psihološke in fizične napetosti, pritiske ter nelagodje, lahko tudi zboli. Enako moteči pa so tudi za makrokozmos. Kdor sliši z ušesom intuicije, sliši neubranost; kdor vidi z očesom intuicije, vidi nered; kdor čuti s srcem intuicije, čuti bolečino neskladja. Tako človek oddaja nered v isti prostor, ki njega samega vzpostavlja. Nevidnih in neravnovesnih silnic, ki jih oddaja v svet, v naravo in k soljudem, pa neveden in zaslepljen človek ne prepozna. Vendar zakon vzroka in učinka, zakon karme, ljubeče poskrbi, da se nam povrne vse, kar smo oddali. Tako nas uči popolne pretočnosti. Uči nas ustvarjati red v sebi ter okoli sebe ... In živeti dejavno ljubezen."

Ljubezen je mogočno morje, v katerem valujemo

Podobe kaosa so zbledele. Vnovič je vstopal Učiteljev glas: "Skriti notranji red makrokozmosa se sedaj znova pretaka skozi vas. Začutite, kaj prinaša ... Ljubezen prinaša. Notranji red je le druga podoba ljubezni. Le zaradi ljubezni vse obstaja. Ljubezen je, ki vse z vsem povezuje: stvarstvo s človekom, človeka s stvarstvom; stvarnika s stvarstvom, človeka s stvarnikom. Le zaradi ljubezni se vse zrcali v vsem. Odprite se lesketu ljubezni ... Bodite odsev njenega sijaja ... Pena njenih valov ... Odprite se šepetu ljubezni ... Nisi sam, nisi ločen ... Si pramen svetlobe v svetlobnem oceanu ... Si val ljubezni v morju ljubezni ... Odprite se ji, pijte jo ... Okopajte se v mogočnem morju ljubezni ... Začutite, ljubezen je, ki vstopa v vas, široka, objemajoča. Vse nas želi objeti. Še bolj se ji odprite, še bolj ..."

Odpirali smo se kot dehteči cvetovi, belo-zlati in globoko modri in sprejemali darilo čiste ljubezni. In kot dehteč cvet se je odpiralo tudi stvarstvo ter nam kazalo svoj zaklad ljubezni: videli smo to ljubezen, okušali in vonjali njen nektar, slišali njen šepet, čutili njeno pretakanje skozi zemljo in vodo, zrak in ogenj; v kristalih, rastlinah in živalih; v ljudeh; v zvezdah in planetih ... Česarkoli se je dotaknila naša zavest, povsod smo začutili utrip ljubezni in videli njeno žarenje, občudovali njen ples. Globoko smo izkušali, da ljubezen vse vzpostavlja in vse ohranja. Ter tudi to, da je vse stvarstvo gnano od hrepenenja po še globlji ljubezni, po zlitju, po harmoniji. "Kdor je odprt za ljubezen, spoznava njegove radosti in bolečine, hrepenenja in veličastnost. Kdor je odprt za Ljubezen, se mu šele odpre Življenje," nas je preplavljalo spoznanje.

Znova nam je bilo dano uzreti drug drugega - tokrat z očmi ljubezni. Kot žive mandale iz magnetičnih vijug ljubezni smo bili neločljivo povezani drug z drugim, neločljivo vpeti v mandalo stvarstva. Sredi vsake žareče mandale pa je kot sonce utripalo srce ljubezni; kot diamant je sijal sijaj najčistejše ljubezni. Tako smo zrli v skrivnost človekove duše. "Duša je središče mandale ljubezni, v kateri bivamo. Čisto zrcalo je in najčistejši odsev vsega, kar je. Je čisto zavedanje. Tihi opazovalec je. Je božanski povezovalec človeka s stvarnikom in stvarstvom. Brez nje ni mogoče pravo spoznanje sebe, sveta in Boga. Duša se nam daruje, da lahko postanemo božanski. Je naš neminljivi prijatelj, ki od pradavnine bdi nad nami. Globoko notranje bitje iz čiste svetlobe je, ki nam vedno ponuja roko."

Kot cvetovi so se nam znova razprla tudi srca drugih ljudi. Čutili smo, kako zelo si želijo sreče in radosti. Videli smo, kako se skozi njih preliva ljubezen. Čutili smo jo, bili smo eno z njo: z ljubeznijo matere do otroka, ljube do ljubega, s prijateljsko ljubeznijo ... Z ljubeznijo do duše, do narave, do Boga, do vsega, kar je. "Vsaka ljubezen je tudi skrbnost: kdor ljubi, služi tistemu, kar ljubi. Mati služi otroku in družini, prijatelj prijatelju, samouresničeni svetu ... Tudi egoizem je ljubezen, a zelo, zelo omejena, zato je človek nesrečen v njej. Narava ljubezni je vseobjemajoča! Kdor želi biti srečen, naj se samo odpre ljubezni in lahko bo ljubil še širše, še več, še globlje kot le otroka, družino, ljubljeno ... - in še bolj srečen bo! Ko se tvoje srce odpira ljubezni duše, se v tebi prebuja duhovna ljubezen. Takrat postajaš služitelj Življenju in njegov skrbnik. Takrat postajaš Božji sodelavec. Tako uresničuješ ljubezen."

Skrivnost duhovnega življenja

Kot bi lebdeli sredi brezčasja, smo sprejemali darila ljubezni in modrosti. Naše skupno notranje učenje se je nadaljevalo. Prodirali smo v globlji smisel duhovnega življenja. Živeti duhovno pomeni živeti osmišljeno. Sedeti v lotosovem položaju in se vegetarijansko prehranjevati je resda dober začetek duhovne poti. Vendar nato le še dopuščati, da se v nas razrašča napuh nad 'banalnostjo in posvetnostjo stvari' ter zmrdovanje 'to se mene ne tiče več' ... O, ne, to pa ni še duhovnost, kot jo pojmuje duša, naravni red, kozmos, Bog.

Smisel našega življenja se rojeva, ko v njem odsevamo notranji red: ko živimo usklajeno s seboj in z dušo, s stvarnikom in stvarstvom. Dokler nismo usklajeni z notranjim redom, živimo v kaosu. To pa zato, ker naša karma še ni razčiščena. Sprejeti svojo karmo, jo nato razplesti, razčistiti, je pot duhovnosti. Čiščenje karme je usklajevanje življenja z notranjim redom. V notranjem redu je zate in zame in za slehernega človeka skrit globok notranji namen: nekaj, kar izpolni praznino, tista vloga, ki je edina prava zate v tem življenju, in ki te edina lahko zares osreči.

"Da, duhovno življenje je tudi radostno življenje," je spoznanju pritrdil glas Učitelja in nadaljeval: "Radost je v uresničevanju ljubezni. Uresničevati ljubezen in odsevati notranji red, to je cilj vseh tvojih hrepenenj, saj ko tako živiš, živiš dharmo. Takrat živiš svojo enkratnost, svojo sveto individualnost. Odkrij jo, da lahko živiš življenje, kot je zate edinole prav." Kako preprosta je ta modrost! "A le za tistega, ki se zna odpreti duši in jo sprejeti v svoje življenje. Ne pozabite, koliko življenj ste temu že posvetili."

Čarobna poletna noč nas je še zmeraj objemala. Misli in glas so utihnili. Srca in umovi so še srkali zlato svetlobo, ki nas je objemala. Učitelj je bil z nami in v nas. Bogastvo nam je podaril v Učilnici Življenja. Noč do jutra je bila kratka, a nas je okrepčala s spancem. Ko se je zdanilo, smo se odpravili nazaj, v dolino. Tukaj je naše mesto, tukaj igramo sveto pesnitev svoje edinstvenosti.

Vesna Periček Krapež