VSEBINA

Veliki učitelji človeštva

SATJA SAI BABA - BOŽANSKO UTELEŠENJE LJUBEZNI

Satja Sai Baba, z rojstnim imenom Satjanarajana, se je rodil leta 1926 v vasici Putaparti v južni Indiji, to je kakšnih 160 km od mesta Bangalore v državi Indra Pradeš. Njegovo spočetje, rojstvo in odraščanje so zaznamovali čudeži. Ni bil običajen otrok. Odlikoval se je po modrosti in je sovaščane učil pravičnega delovanja. V šoli je bil genijalen učenec. Poleg tega pa je imel nenavadne moči, kot sta moč materializacije predmetov ter sposobnost telepatije in jasnovidnosti. Vse te darove pa je vedno uporabljal v pomoč drugim.

Leta 1940 je štirinajstleten pred svojo družino in sovaščani razodel svojo pravo identiteto in poslanstvo. Na tla je vrgel pest cvetnih lističev, ki so se razporedili v napis Sai Baba, rekoč: "Jaz sem Sai Baba. Prišel sem, da vas zaščitim pred vsemi težavami. Naj bodo vaši domovi urejeni in vaša srca čista." Sai pomeni 'božanska mati' in Baba 'božanski oče'. Leta 1949 je v Putapartiju postavil ašram Prašanti Nilajam ali 'dom najvišjega miru', ki je postal glavno središče njegovega javnega delovanja. V njem živi tudi danes in vsako leto se tja stekajo množice iskalcev resnice, željnih duhovne spodbude in pomoči.

Sai Baba ni edini avatar (božansko utelešenje), ki je prisoten na Zemlji, je pa najbolj znan sodobni avatar, ki prihaja k človeštvu. Magnetizem njegove božanske ljubezni je izjemen tudi zaradi tega, ker je dostopen vsem ljudem, ki so ga pripravljeni obiskati in preživeti nekaj časa v njegovem ašramu. Njegov nauk je preprost, razumljiv in uporaben v vsakdanjem življenju. Je čudodelnik in sveti mož, živa priča, da edina resničnost življenja ni fizični svet, ter da je človekova usoda vzvišena in plemenita. Je božji predstavnik 'iz krvi in mesa', ki izpričuje, da Bog obstaja. Deluje na Vzhodu, vendar prihaja tudi zaradi Zahoda, da ga spomni na božansko naravo in poslanstvo človeka ter mu iz zablodelosti v materializem, sebičnost in napuh pomaga v tirnice dharme - v ozaveščeno sodelovanja z Bogom.

Moje življenje je moje sporočilo

Glavno sporočilo Sai Babe je njegovo življenje, posvečeno drugim. V Indiji je ustanovil organizacijo za služenje in dobrodelne dejavnosti in njeni številni člani skrbijo za najrevnejše vasi v Indiji. Kot vzgojitelj je dal navdih za ustanovitev številnih brezplačnih srednjih šol, odprtih za vse učence, ne glede na njihovo narodnost in družbeni sloj. V šolah imajo tudi program izobraževanja v duhu tistih človeških vrednot, ki so skupne vsem religijam in filozofskim sistemom. Njegova skrb je namenjena tudi zdravstvu. Ustanovil je bolnišnice s klinikami, ki delujejo po vsej Indiji in so prav tako brezplačne. Veliko zanimanje za delo in nauk Sai Babe se kaže tudi v delovanju številnih Sai centrov po celem svetu, ki so namenjeni duhovnemu učenju in praktični uporabi tega znanja v vsakdanjem življenju. Sai Baba spodbuja posameznike, da svoje življenje posvetijo nesebičnemu služenju človeštvu, kajti kot pravi: "Roke, ki pomagajo, so svetejše od ustnic, ki molijo."

V Sai Babovi navzočnosti se dogajajo številni čudeži: materializira najrazličnejše predmete, zdravi, oživlja od mrtvih, materializira sveti prah vibhuti, ki ima zdravilne učinke. Kot sam pravi, so čudeži njegova 'vstopnica za obisk': "Ljudem dam tisto, kar me prosijo, dokler ne vzamejo tistega, kar jim želim dati, in to je moje učenje." Največji čudež pa je sprememba, ki se ob srečanju s Sai Babo oziroma z njegovim naukom zgodi v srcu in umu iskalca resnice.

Duhovna etika

Sai Babov nauk je namenjen človeštvu in uči, kako pravilno živeti, da se obnovi 'božji red' na Zemlji. Njegov nauk je duhovna hrana in usmeritev k dobremu za milijone iskalcev resnice na Vzhodu in Zahodu. Njegovo duhovno učenje je usmerjeno v vsakdanje življenje, uresničuje ga lahko vsakdo, ki razvija univerzalne vrednote: resnico (satja), pravilno delovanje (dharma), ljubezen (prema), mir (šanti) in nenasilje (ahimsa). Delovanje v skladu s temi človeškimi vrednotami je nesebično služenje. Pri služenju, cilj katerega ni osebna korist ali slava, se krha ostrina sebičnosti in razvija občutek enosti vseh ljudi, človek pa se približuje Bogu.

Satja ali resnica najprej pomeni, da je najvišja resnica vsakega človeka božanski duh ali atma. Atma je iskra Boga, ki je v vsakem človeku in brez katere ne more nihče živeti. Satja pa tudi pomeni, da naj se vsakdo trudi v vsakdanjem življenju govoriti resnico, vendar naj pri tem pazi, da jo izraža na prijazen in ne na grob ali oster način.

Dharma ali življenjska naloga je delovanje v skladu z lastno duhovno resnico. Sai Baba svetuje, naj vestno in z notranjim zadovoljstvom izpolnjujemo svoje dolžnosti. Pravi tudi, da skrivnost pravilnega delovanja in sreče ni v tem, da delamo, kar bi radi, temveč da z dobro voljo delamo, kar so naše obveznosti.

Prema ali ljubezen je kot sonce, ki osvetljuje vse, kar je in biva. Sai Baba pravi, da je ljubezen njegovo resnično znamenje. O ljubezni govori, da z dajanjem postaja večja in bogatejša, njeni znamenji pa sta sočutje in usmiljenje. "Samo ljubezen lahko odkrije božanskost, ki počiva skrita v vseh bitjih. Ljubezen je Bog. Ljubezen živi, ker daje in odpušča. Postanite to, kar v resnici ste - utelešenje ljubezni."

Šanti ali mir je stanje, v katerem so čutila in razum pod nadzorom duha in v ravnotežju. Čista ljubezen teče samo iz srca, potopljenega v mir. Mir naravno biva v globinah duha. "Kjer je pravičnost v srcu, tam je lepota značaja. Kjer je lepota značaja, tam je harmonija v domu. Kjer je harmonija v domu, tam je red v narodu. Kjer je red v narodu, tam je mir v svetu. Mir je naravna posledica kontemplacije temeljne enosti, ki je za vsem navideznim mnoštvom. Na mir glejte kot na resnično ljubezen do Boga."

Ahimsa ali neškodljivost naravno izhaja iz zgornjih štirih človeških vrlin: kdor je usmerjen k resnici, deluje pravilno, je umirjen in izpolnjen z ljubeznijo ter ne more povzročiti škode nobenemu živemu bitju. Ko se človek zaveda enosti z Bogom, temeljne duhovne enosti vsega, noče zavestno povzročiti drugim ne bolečine in ne trpljenja. "Nobenemu bitju ne povzroči nikakršne bolečine, niti z mislijo, niti z besedo, niti z dejanjem."

Sai Baba svetuje, naj duhovno etiko izražamo na vseh področjih življenja, najprej pa doma, v družini: "Najprej razvijte in učvrstite ljubezen v lastnem domu in družini. Naj postane družina središče skladnega življenja, medsebojnega zaupanja in razumevanja." Duhovna etika pomeni tudi spoštovanje svoje dežele in njenih zakonov ter nesebično služenje revnim, bolnim in pomoči potrebnim, ne da bi pri tem mislili na nagrado ali slavo. S svojim duhovnim učenjem Sai Baba ponuja človeštvu duhovno hrbtenico, ki naj povzdigne v plemenitost in dostojanstvo celotno njegovo življenje.

Praktična religija

Sai Baba je prišel, da bi obnovil odnos človeka do njegovega duhovnega bistva in do Boga. Spodbuja nas, da spoznamo, kdo smo; da nismo ne razum ne telo, temveč večna in nespremenljiva duša, ki začasno naseljuje telo in uporablja razum. Spoznanje atme pa je tudi izkušnja povezanosti in enosti z Bogom, ki je za vse človeštvo eden, čeprav ga imenujemo z različnimi imeni. Ljudi spominja na očetovstvo Boga in bratstvo med ljudmi. To spoznanje presega pripadnost katerikoli veroizpovedi.

Vse, ki pa so bili vzgajani v eni od veroizpovedi, Sai Baba spodbuja, naj jo globlje spoznajo in spoštujejo ter sledijo njenemu nauku o dobrem in morali. Ne daje prednosti nobeni religiji: "Nisem prišel, da bi utemeljil novo religijo, temveč da vsem religijam okrepim korenine." Sai Baba ne zahteva od vernikov, da zapustijo svojo vero, če želijo slediti njegovemu učenju. Spodbuja pa jih, da spoštujejo tudi druge religije, kajti nobena ne zagovarja človekovih negativnih lastnosti, vsaka vsebuje nauk o dobrem in morali. Poudarja pa, da morala pomeni veliko več kot primerno obnašanje do na primer drugega spola. Morala so vsa dejanja, ki presegajo poželenje, jezo, pohlep, želje, ponos in domišljavost. Dejanje, ki izvira iz teh šibkosti, je nemoralno, šibkosti pa presegamo z ljubeznijo do svoje duše in do Boga.

Praktična psihologija

Pomemben vidik Sai Babovega nauka je učenje pravilnih odnosov. Temelj odnosov s soljudmi je odnos do sebe. Osnova odnosa do sebe pa je odnos do svojega duhovnega bistva in do Boga. Pravilne odnose in pota do njih razgrne v knjigi 'Sai Baba govori o odnosih'. Zapletenost in težavnost medsebojnih odnosov se najbolj kaže v partnerskem odnosu med moškim in žensko. Sai Baba je pretanjen in globok psiholog, ki zelo dobro pozna psiho žensk in moških. Kot strog oče uči o odgovornosti in dolžnosti v odnosih, o pravilnem redu in omejitvah v njih; kot ljubeča mati izraža globoko razumevanje, sočutje, sprejemanje in ponuja pomoč vsem, ki se v iskreni želji, da bi izboljšali svoje odnose, obrnejo nanj - tudi kot bralci njegovih knjig.

Sai Babovo učenje o odnosih deluje ozaveščujoče in čistilno na človeštvo. Prav zato je branje njegovih knjig tudi psihološko zahtevno, saj nas sooča z našimi navezanostmi, šibkostmi, pomanjkljivostmi ... Temelj njegovega nauka o pravilnih, to je pravičnih in skladnih, odnosih je učenje o trikotniški povezavi med seboj, svojim partnerjem in Bogom. Bog (in človekova duša) je v tem odnosu tisti tretji, ki ima moč uravnotežanja. "Šele ko to troje povežeš, prideš do tja, kamor se že od zmeraj nagibaš, k svoji pravi, stalni in izpolnjujoči sreči." Tako uči, da horizontalne človeške dualnosti in nasprotja lahko pravilno razrešujemo le, kolikor pravilno razrešujemo odnos med osebnostjo in dušo oziroma med človekom in Bogom. Šele pravo razmerje med obema dualnostima odpre pot k celovitosti in sreči, ki jo sicer iščemo v partnerskih odnosih (horizontala) in z mistiko (vertikala).

Sai Baba obravnava vsa področja in vprašanja partnerskega odnosa: od komunikacije s svojim pravim jazom do tega, kako si poiskati partnerja in kako vstopiti v partnerski odnos z njim; obravnava problem nasilja v odnosu in kako ga razreševati; spolnost, erotiko, nosečnost in splav; družinsko življenje in vzgojo otrok; samovrednotenje, zapeljevanje in ljubosumje; zvestobo in devištvo; katere lastnosti mora v partnerskem odnosu prispevati ženska in katere moški. Vseskozi pa uči s številnimi konkretnimi primeri, z zgodbami, ki so zgled, kaj je napačno in kaj pravilno ravnanje v odnosih. Vseskozi tudi ozavešča o zakonu karme: o tem, da karkoli delamo, deluje na nas same, če delamo dobro, bomo imeli srečo, če delamo slabo, nas bo spremljala nesreča. Tako nam pomaga, da se naučimo sprejemati odgovornost za svojo usodo in zapustimo držo obtoževanja.

Primož Škoberne