DRUŽINA KOT SISTEM POVEZANIH POSOD

"Največ dobrega lahko stori oče svojim otrokom tako, da ljubi njihovo mater." Približno tako se je glasila misel, ki sem jo prebral pred mnogimi leti, žal pa se več ne spominjam imena njenega avtorja in tudi ne, kje sem jo prebral. O tem, kaj konkretno je imel avtor v mislih in kaj nam je želel sporočiti, seveda ne morem pisati, lahko pa razodenem, kaj je ta misel sprožila v meni.

Najprej sem pomislil, da lahko oče za dobrobit svojih otrok vendarle stori še kaj več, kot da zgolj ljubi njihovo mater. Toda kmalu se mi je posvetilo, da je nemara avtor s to mislijo želel povedati: če bo zadoščeno materini potrebi po ljubezni in sprejetosti, bo ta lahko svojim otrokom nudila mnogo več ljubezni, topline in podpore. Zveni logično, vendar si uvodno misel lahko kdo utegne razlagati tako, kot da je vsa odgovornost za čustveno blagostanje v družini na očetovih plečih, kar seveda ni res.

Od takrat, ko sem omenjeno misel prebral, sem o življenju v družini izvedel veliko novih stvari tako na osnovi lastnih izkušenj kot tudi skozi študijsko poglabljanje. Danes se zavedam, da je dinamika medsebojnih vplivov v družini zelo kompleksna zadeva, saj vsak njen član prispeva svoj delež k ustvarjanju družinskega vzdušja. Levji delež pa vsekakor prispevata oče in mati. Kakšen bo njun prispevek je odvisno od tega, v kakšnih družinah sta sama odraščala, kako sta zadovoljna s svojim življenjem, kako se vedeta drug do drugega in seveda do otrok.

Če se danes ozrem na uvodno misel, domnevam, da je avtor namenoma izpostavil zgolj očetov delež odgovornosti za razmere v družini, in sicer zato, ker se ga očetje pogosto premalo zavedamo. Na družinsko vzdušje, v katerem odraščajo njegovi otroci, oče ne vpliva samo s svojim odnosom do samih otrok, temveč je izjemno pomemben tudi njegov odnos do soproge, ki je zelo pomemben del družine. Velja seveda tudi obratno. Veliko dobrega bo mati storila svojim otrokom, če se bo trudila razumeti, spoštovati in ljubiti njihovega očeta, ne da bi pri tem pozabila nase. Kot vidite, uvodne misli nisem samo obrnil, temveč jo tudi nekoliko dopolnil z elementom, na katerega nekatere matere povsem pozabijo. Domnevam, da bo marsikdo med vami, ki se strinja z do sedaj napisanim, najprej pomislil, kako se njegov partner vede v odnosu do njega. Je dovolj razumevajoč in ljubeč? To je sicer čisto človeško, vendar sem mnenja, da bi moral vsakdo najprej začeti pri sebi. Namesto tihega pričakovanja, da se bo partner začel vesti v skladu z našimi željami in predstavami o skupnem življenju, se raje vprašajmo, kaj sami lahko spremenimo v odnosu do svoje boljše polovice in tako prispevamo k bolj harmoničnim odnosom v družini.

Sistem med seboj povezanih posod

Zakaj je odnos med zakoncema tako pomemben za zdrav čustveni razvoj otrok? Ker na čustveni ravni družina deluje kot sistem med seboj povezanih posod. Posode predstavljajo posamezne družinske člane, voda v posodah čustva, vezne cevi pa čustvene vezi med družinskimi člani. To pomeni, da družinski člani drug na drugega vplivajo tako z izražanjem svojih čustev kot tudi z njihovim prikrivanjem oziroma 'tlačenjem'. Poglejmo si nekaj možnih primerov.

Če se starša razumeta, spoštujeta in se imata rada, bodo tudi otroci deležni sreče in zadovoljstva svojih staršev, ki bosta nehote izžarevala iz njiju.

Ko se starša kregata vpričo otrok, se običajno pri otrocih pojavi hud strah. Strah jih je razdiralne moči jeze ali celo sovraštva, ki se ob tem sprošča in zastruplja družinsko čustveno vzdušje, katerega del so. Vštric s tem strahom pa 'hodi' še strah, da se bosta starša ločila. Otroci so navezani na oba starša in se podzavestno bojijo, da bodo ostali brez enega od njiju. Pri nekaterih otrocih se lahko pojavi tudi občutek krivde, ker odgovornost za nerazumevanje med starši prevzamejo nase. Kakorkoli že, kreganje vpričo otrok predstavlja zelo hudo breme za razvijajočo se nežno otroško duševnost in lahko v njej pusti globoke sledi strahu in občutkov krivde.

Če starša, lahko tudi zgolj eden od njiju, prikrivata svojo jezo in nezadovoljstvo, se to nezavedno odraža na otrocih. Otroci postanejo nezadovoljni in se pogosto jezijo, ker nevede izražajo tisto, kar starša 'tlačita'. Tako so otroci nemalokrat barometer stanja v družini. Seveda pa ni nujno, da je v ozadju vedno odnos med starši. Se vam je kdaj zgodilo, da ste iz službe prišli s potlačeno jezo do svojega šefa ali sodelavca in kot zanalašč so prav tisti dan bili otroci nemogoči?

Če kdo na osnovi do sedaj napisanega meni, da je vseeno, če svojo jezo na partnerja kar brez zavor stresamo, se moti. Kreganje in zmerjanje vpričo otrok pušča hujše posledice kakor 'tlačenje' čustev, čeprav za otroke ne eno ne drugo ni dobro. Dokler gre za nezavedni vpliv, otrok ne ve, kaj se pravzaprav dogaja in zakaj je nezadovoljen. Ko pa vidi, da se starša kregata, da se ne marata, potem se že obstoječemu nezavednemu bremenu pridruži še strah, občutek krivde ali še kaj drugega. Seveda ni nujno, da se bo strah tudi navzven kazal kot strah. Lahko se kaže kot nezadovoljstvo, potrtost, jeza, pomanjkanje samozavesti ipd. Pri različnih otrocih se torej enako ali podobno ozadje lahko navzven kaže zelo različno. Pogosto so ti načini izražanja zelo podobni načinom, ki jih uporablja roditelj istega spola, od katerega se tudi otroci podzavestno učijo svoje spolne vloge. Če pa starša v 'boju' drug proti drugemu skušata vplesti in na svojo stran pridobiti otroke, je mera zares polna, saj so otroci takrat popolnoma razdvojeni. Žal pri ločitvah to ni tako redek pojav, ker sta starša tako zaslepljena z lastno bolečino, da se sploh ne zavedata, kaj s tem povzročata svojim otrokom. Poskušajte si predstavljati, v kakšni stiski bi se znašli, če bi se morali odločati med dvema zelo pomembnima osebama v svojem življenju.

Sistem med seboj povezanih posod deluje tudi v družinah brez otrok. Vzemimo kot primer ženo, ki se pretirano udinja volji svojega moža in, ki zaradi ljubega miru, ne izraža svoje jeze ali svojega nestrinjanja z moževim ravnanjem. Zaradi sistema med seboj povezanih posod je velika verjetnost, da bo jezo, ki jo ona 'tlači', začel izražati mož. Bolj ko se bo ona podrejala ter 'tlačila' svojo jezo in nezadovoljstvo, bolj bo mož v odnosu do nje postajal nezadovoljen in agresiven.

Kaj narediti?

Učinku povezanih posod se torej ne moremo izogniti, ker gre za dinamiko medsebojnega delovanja, ki je del vsakega razmerja. In če je že tako, je smiselno razmisliti, kako lahko ta sistem izkoristimo za bolj urejene in ljubeče odnose. Stvar je v principu preprosta, čeprav običajno ni lahko izvedljiva. Začeti je treba pri sebi in temeljito raziskati svoj delež odgovornosti. Drugače povedano, vsakdo naj se iskreno vpraša, kaj je tisto, kar sam, zavedno ali nezavedno, oddaja v sistem povezanih posod, ki mu pravimo družina. Na enak način se lahko zadeve lotimo v katerikoli drugi skupini, ki ji pripadamo. Prispevek vsakega posameznika so njegove misli, čustva, besede in dejanja, skozi katere se ponavadi kaže njegov odnos do posameznih članov družine kakor tudi do družine kot celote. Za svoje odzive na miselni, čustveni in telesni ravni pa smo, to velja predvsem za odrasle posameznike, najbolj odgovorni prav sami, ne glede na obnašanje drugih družinskih članov. Kdor to zares spozna, se zaveda, da bo prek sistema povezanih posod največ lahko prispeval k družinski harmoniji prav s spreminjanjem sebe oziroma svojega odnosa do družinskih članov ter bo opustil nerealna pričakovanja in jalove poskuse spreminjanja drugih.

Verjamem, da se mnogi, ki berete te vrstice, strinjate z menoj, istočasno pa si mislite: "Pa kaj, ko je v praksi to tako težko izvedljivo!" Res je. Samo z branjem knjig in člankov si ne bomo mogli kaj dosti pomagati. Zato se je treba praktično naučiti sproščanja, vzpostavljanja pristnega stika s seboj in s svojimi pravimi potrebami, pravilne medsebojne komunikacije ter zares dojeti, zakaj je vse to tako pomembno. Ravno tako nam bo znanje o bolj ustreznem izražanju čustev malo koristilo, če si v resničnem življenju tega ne bomo znali ali upali storiti.


Brane Krapež

Prva stran