KAKO POSTATI ČLOVEK, KAKRŠEN BI RAD BIL?

Zlatolaska je bila mlado dekle, ki jo je čarovnica začarala, nato pa zaprla v temačen kamnit stolp. Čarovnica je Zlatolaski vsak dan ponavljala, kako grda deklica je. In Zlatolaska je tem njenim besedam povsem verjela. Kadarkoli je opazila ljudi, se je od okna hitro odmaknila, da je ne bi videli. Nekega dne je prijezdil mimo stolpa mlad princ. Ko je na oknu zagledal Zlatolasko, ji je povedal, kako lepa deklica je. Z začudenjem ga je pogledala. Ko pa je prepoznala, da se na prinčevem obrazu zrcali njena lepota, je vedela, da se lahko osvobodi začaranosti in ujetništva ter se s princem odpravi novemu življenju naproti. Zlatolaska je iz svojih zlatih kodrov spletla dolgo kito in jo spustila z visokega stolpa do princa, ki je po kiti splezal do okna in jo rešil.

Kot mnoge pravljice vsebuje tudi pravljica o Zlatolaski globlje sporočilo. Govori namreč o samopodobi in vrednotenju sebe. Zlatolaska ni bila ujetnica čarovnice ali stolpa, v katerem je bivala. Bila je ujetnica lastnega prepričanja o svoji grdoti. Vsi bi se morali zavedati takih omejenih predstav o sebi in neprimernih občutkov lastne vrednosti. S ponavljanjem postanejo vzorci, ki nam preprečujejo, da bi bili notranje svobodni.

Kje in kdaj požene vzorec svoje korenine?

Novorojenček, ki se rodi v svet, nima nobenih izkušenj o sebi. Nima merila, s katerim bi ocenil svojo lastno vrednost. Prav tako nima izdelane predstave o tem, kakšen je ali kakšen naj bo. Njegova otroška glavica je še zelo prazna in prav zato je za vse zelo sprejemljiva. Sporočila vsrkava kot izsušena spužva. Otrok se opira na izkušnje z ljudmi in na njihova sporočila, ki jih dobiva o sebi. V prvih petih, šestih letih je družina tista, ki močno vpliva na oblikovanje otrokove predstave o sebi in njegovo vrednotenje samega sebe. Ko prične otrok hoditi v šolo, se vključijo še drugi vplivi. Družina pa kljub vsemu še naprej ostane izjemno pomembna.

Kasnejši pritiski, ki so stalen življenjski sopotnik, načeloma krepijo občutek nizkega ali visokega samovrednotenja - samospoštovanja, ki se ga je otrok naučil doma. Mladostnik, ki je poln globokega samozaupanja, bo prenesel pritiske napak, ki jih je naredil bodisi v šoli bodisi med vrstniki ali doma. Otroka z nizkim samovrednotenjem pa lahko kljub mnogim uspehom razjedajo močni dvomi o njegovi lastni vrednosti. Eno samo negativno izkustvo ima lahko nesorazmerno hude posledice.

Vsaka beseda, izraz obraza, zven glasu, način dotikanja, vse to so sporočila, ki s svojim pogostim ponavljanjem vplivajo na oblikovanje predstave o sebi in na občutek lastne vrednosti. Drugi so tisti, ki postavijo temelje podobe, ki si jo ustvarimo o sebi. Poglejmo primer. Mati lahko sprejme šopek rož iz rok svojega otroka in reče: "Kako lepe rožice si mi nabral!" in njen glas ter nasmešek sporočata: kako si ljubek, da si mi prinesel te rožice. Na tak način poslano sporočilo okrepi otrokov občutek samozaupanja. Lahko pa mati ta isti dogodek pospremi na drugačen način. Otroku sporoči: "Kako lepo!" hkrati pa s strogim glasom doda: "Si jih morda natrgal na sosedovem vrtu?" Tak način sporočanja prebudi v otroku občutek, da je bil poreden in grd. Otroci so torej kot ogledalo. Če jih obdaja ljubezen, jo odsevajo. Če ljubezni ni, nimajo kaj odsevati.

Vzorec se krepi

V primerih, ko otrok vedno znova dobiva besedna ali nebesedna sporočila o svoji neprimernosti, se postopoma ustvari močan vzorec slabe podobe o sebi. Tak otrok postane zelo ranljiv. Ker ni sposoben razmejiti med sabo in svojim dejanjem, se istoveti z njim. Ko kritiziramo njegovo dejanje, to doživlja kot osebno kritiko. Kasneje, v obdobju pubertete, času močnega čustvenega prebujanja, se poistoveti s svojimi čustvi. Nesprejemanje njegovih čustev doživlja kot nesprejemanje njega samega. In še kasneje, ko prične razvijati svoje zamisli in ideje, se povsem poistoveti z njimi. Razmišlja: "Ideja, to sem jaz." Zavračanje njegovega pogleda na svet zopet doživi kot zavračanje njega samega. 'Program', ki teče v njegovi notranjosti, nosi sporočilo: "Jaz sem slab ... Nihče me ne razume ... Kaj mi težite ... Življenje je grozno ... Zakaj so vsi proti meni?"

Introvertiran otrok se bo zakopal v svoj notranji svet. Morda bo razvil različne oblike strahov, depresivnosti in kasneje bo tudi bolj dovzeten za različne odvisnosti. Po drugi plati pa bo ekstravertiran otrok z nizko mero samovrednotenja bolj nagnjen k uporniškemu in agresivnemu načinu obnašanja. Svojo jezo bo usmeril navzven v svoje okolje. Introvertiran otrok bo to jezo usmeril navznoter, proti sebi. Težavnost vzorcev, ki nastanejo tako zgodaj v otroštvu, je predvsem v tem, da so mnogi med njimi zgrajeni na nezavedni ravni. Delujejo kot 'programi', ki se vedno znova sami zaženejo in močno pogojujejo naš način življenja tudi v odraslih letih.

Pozorni starši znajo razločevati med otrokom kot bitjem, ki je vredno ljubezni in podpore že samo zato, ker obstaja in živi, ter med njegovimi dejanji, čustvenimi izbruhi in mladostniškimi 'čudnimi' idejami. Sprejeti otrokovo edinstvenost je pomemben temelj za visoko samospoštovanje. Tak starš lahko razvija otrokovo pozitivno samopodobo, hkrati pa lahko izrazi svoje nestrinjanje z njegovim dejanjem, načinom čustvovanja ali idejo. Na ta način pomaga otroku izgrajevati zdravo distanco do lastnih dejanj in pravilen odnos do sebe. Pozitivna posledica je ta, da se otrok ne sramuje svojih napak in jih tudi ne prikriva. Napaka predstavlja izkušnjo, iz katere se lahko naučimo, kako je potrebno nekaj storiti na nov način. Seveda ustvarjamo tudi pozitivne vzorce, vendar ti običajno niso problematični, ker je njihov namen vzpodbujanje otroka in razvijanje pozitivne samopodobe.

Kaj pa zdaj?

Ljudje nismo za vedno ujeti v svoje 'začarane' predstave. Stari, negativni vzorci so lahko trdovratni, niso pa nespremenljivi. Lahko sicer čakamo na svojega princa, ki nas bo odrešil . Kaj pa, če ne bo nikoli prišel? Bomo ostali večni ujetniki te predstave s priročnim izgovorom: "Kaj pa morem. Sem pač tak, kot sem!"

Vse, kar potrebujemo, je zavedanje, da se vsak 'program' lahko nadomesti z novim. In kako začeti? Predvsem z ljubečim in razumevajočim odnosom do sebe kot bitja, ki se trudi in spopada s težo življenja. To pa ne pomeni, da postanemo slepi za svoje napake. Napake nam povedo, katerih lekcij še ne obvladamo. Predstavljajo izziv za naše učenje, ki nikoli ne zastane. Prav tako so nam v veliko pomoč nova znanja, postavljanje pozitivnih afirmacij in preživljanje časa z ljudmi, od kateri se lahko kaj naučimo. Tako lahko na novo 'napišemo'' svoj 'notranji program' in postanemo človek, kakršen bi radi bili.


Suzana Rebolj

Prva stran