ZAKAJ ZAMERIMO IN KAKO ODPUSTITI?

Običajno se niti ne sprašujemo, zakaj zamerimo in zakaj ne moremo odpustiti. Marsikdaj živimo z zamero, ne da bi se vprašali, kaj s tem pravzaprav dosegamo. Včasih smo zaradi navidez ne tako pomembne stvari pripravljeni prekiniti tudi dolgoletno prijateljstvo. Vas zanima, zakaj to počnemo? Zaradi prizadetosti. Zamera je vselej posledica prizadetosti, ki pa velikokrat ostane neizrečena. Zato si najprej poglejmo, kaj vse nas lahko prizadene.

Prizadetost

Postavimo se najprej v položaj tistega, ki je prizadetost povzročil. Nekomu lahko nevede in nehote stopimo na 'čustveni žulj'. Čeprav se nam vse skupaj ne bo zdelo omembe vredno, je prav, da se opravičimo. Vedeti je treba, da ima vsaka prizadetost svoje ozadje. Ni potrebno, da se počutimo krive (četudi bo oseba, ki smo jo nehote prizadeli, morebiti poskušala 'pritisniti' na občutke krivde), vendar je prav, da poskrbimo za svoj del odgovornosti in se opravičimo. Če se ne opravičimo ali če prizadeti osebi celo očitamo, zakaj zaradi tako nepomembne stvari 'zganja kraval', pomeni, da smo se premalo vživeli vanjo in da se predvsem branimo. S takim ravnanjem jo bomo samo še bolj prizadeli in velika verjetnost je, da nam bo to zamerila. Vsako prizadetost (razen, če je ta zaigrana in nas nekdo skuša preslepiti), je treba resno jemati, zato ker ne poznamo njenega ozadja. Mnoge čustvene bolečine ljudje skrivajo pred drugimi in če nehote pritisnemo nanje, jih bo zabolelo. To ne pomeni, da smo krivi za njihovo bolečino, temveč da jo je treba v prihodnje upoštevati.

Predstavljajte si, da je nekoga sonce močno opeklo po hrbtu, vendar je oblečen, tako da tega ne vidite. Ko se srečate z njim, ga prijateljsko potrepljate po rami, on pa zastoka in vas prosi, da prenehate, ker ga je opeklo sonce. Takoj ga boste razumeli, se opravičili in če je tudi vas kdaj opeklo sonce, boste do prijatelja verjetno sočutni. V tem primeru je večji del odgovornosti za prizadejano bolečino na prijateljevi strani, ker se je pretirano izpostavljal soncu. Toda kljub temu, da je vaša odgovornost za prizadejano bolečino zelo majhna, ker niste mogli vedeti, da ima prijatelj opečeno kožo, se boste opravičili. In tako je tudi prav, ker s tem pokažete svojo sočutnost in naklonjenost. Ko gre za fizično bolečino, nam povečini ni težko razumeti odziva drugega. Drugače pa je, ko gre za čustvene bolečine. Tisi, ki ga boli, nerad govori o ozadju svoje bolečine. Pa tudi če bi razkril ozadje, ga marsikdo, ki nima podobne izkušnje, ne bi zares razumel. Včasih tudi prizadeti človek ne ve, zakaj ga boli, ve le, da boli. Zato je treba prizadetost drugih jemati resno, se opravičiti in jim dati vedeti, da bomo to omejitev v prihodnje upoštevali. Pomembno je tudi, da razkrijemo prave motive svojega vedenja, zato da si ga prizadeta oseba ne bi narobe razlagala. Prav je torej, da poskrbimo za svoj del odgovornosti, ni pa potrebno prevzemati nase odgovornosti za napačno interpretacijo prizadete osebe in bolečino, ki je v resnici povezana z njeno preteklostjo.

Zdaj pa se postavimo v vlogo, ko nekdo nehote prizadene nas. Prav je, da ga na to opozorimo, ne pa, da nanj zvalimo vso odgovornost za svojo bolečino. Na žalost medsebojne odgovornosti pogosto ne znamo ločiti in se nam kaj hitro zgodi, da zamerimo. Zato je modro, da v takih situacijah najprej razmejimo odgovornost. Odgovornost osebe, ki nas je prizadela, je lahko velika ali majhna. Velika je, če je izdala naše zaupanje, čeprav je obljubila, da tega ne bo storila; če nam je namerno ali zaradi velike malomarnosti povzročila hudo fizično ali/in psihično bolečino; če nas je zaničevala, zasramovala ali vpila na nas doma ali na javnem mestu; če kljub temu, da jo prosimo, naj preneha z določenim vedenjem, ker nas boli, ne jemlje resno naših opozoril in podobno. O majhni odgovornosti osebe, ki nas je prizadela, pa govorimo takrat, ko ni izpolnila naših pričakovanj, a jih tudi nismo jasno izrazili; ko je nehote pritisnila na našo bolečo točko, za katero do takrat ni vedela; ko je brez slabih namenov vpričo drugih izrekla nekaj, kar smo ji zaupali, a ji nismo dali vedeti, da naj to obdrži zase ipd. A ne glede na to, kakšna je odgovornost druge osebe, ostaja dejstvo, da je prizadetost boleča in da se nanjo odzivamo. Pomembno vprašanje pa je, kako se odzivamo. In tu se prične naša odgovornost. Če svoje bolečine ne izrazimo, bodisi osebi, ki nas je prizadela, bodisi komu drugemu, je velika verjetnost, da bomo zamerili. Zato je prav, da osvetlimo, kaj nevede želimo doseči z zamero.

Kaj želimo doseči z zamero?

Zamera je običajno nezaveden čustveni odziv, s katerim skušamo doseči nekakšno poravnavo oz. zadoščenje za prizadetost, ki smo jo utrpeli. Včasih želimo z zamero kaznovati tistega, ki nas je prizadel. Sebe s tem postavimo v vlogo razsodnika, ki je izrekel kazen: "Ker si me prizadel, boš moral prenašati mojo zamero in se počutiti krivega." Zamera je lahko tudi poizkus, da bi izsilili opravičilo, ki bi ga, če le ne gre za preveliko prizadetost, lahko sprejeli kot nekakšno poravnavo. Zamera je včasih poskus, da bi prisilili drugega, da začne izpolnjevati naša pričakovanja. Žal pa z zamero le redko dosežemo to, kar želimo.

Toda nekaj z zamero vendarle dosežemo. Kuhanje zamere namreč zelo slabo vpliva na naše duševno počutje, s tem pa tudi na naše zdravje. V neki raziskavi so ugotovili, da ima veliko število ljudi, ki so zboleli za rakom, težave z izražanjem jeze in prizadetosti, to pa so zelo plodna tla za zamero. Nekoč sem nekje slišal naslednjo izjavo: Zamera je enako, kot če spiješ strup in čakaš, da nekdo drug 'crkne'. Veliko resnice je v tej trditvi. Tisti, ki mu zamerimo, se lahko tega dejstva niti ne zaveda. V tem primeru ga sploh nismo zares kaznovali. Sebe pa vsekakor smo, ker se iz dneva v dan 'najedamo' z lastno zamero. Tudi ko se drugi zaveda, da mu zamerimo, in ga to boli, ni dosti drugače. V tem primeru smo sicer dosegli svoj kaznovalni cilj, vendar z zamero 'zastrupljamo' tudi lastno duševnost. Ko se maščujemo na tak način, v sebi vedno znova 'pogrevamo' pretekle in tudi za nas boleče dogodke, s čimer si delamo medvedjo uslugo. S škodoželjnostjo vedno škodujemo tudi sebi.

To je podobno, kot če bi sodnik nekoga obsodil na zaporno kazen, potem pa bi še sebe zaprl v sosednjo celico, da bi se lahko naslajal nad tem, da je njegovega obtoženca doletela zaslužena kazen. To, da je tudi sam zaprt, je vsekakor previsoka cena za relativno majhno zadoščenje, ki je v resnici zgolj navidezno in ne prinaša pravega miru. Taka škodoželjna naravnanost je nesmiselna tudi v primerih, ko nas je nekdo hudo in namenoma prizadel. Poskrbeti je treba, kolikor je v naši moči, da se ta oseba sooči s svojo odgovornostjo in s posledicami svojih dejanj. Gojiti zamero ali celo sovraštvo in se naslajati nad tem, da je drugega doletela pravična kazen, pa je nesmiselno, ker s tem škodujemo predvsem sebi.

Vsakdo med nami je bil kdaj prizadet in je to nekomu zameril. To ni nič groznega, saj gre najpogosteje za avtomatičen odziv naše duševnosti. Pomembno pa je, kaj bomo naredili s svojo zamero. Jo bomo še naprej gojili in pogrevali ali pa bomo znali zamero spustiti in drugemu odpustiti? Kdor v to dvomi, naj si odgovori na naslednje vprašanje: "Se vam zdi pravično, da zaradi neprimernih dejanj, ki so jih storili drugi, kaznujete sebe?"

Odpuščanje

Navkljub dva tisočletni krščanski tradiciji, ki nas uči, da naj odpustimo svojim 'dolžnikom', imamo z odpuščanjem še vedno precejšnje težave. Poglejmo si nekaj najpogostejših razlogov za to.

Neustrezno razločevanje

Včasih ne moremo (nočemo) odpustiti, ker verjamemo, da če bomo odpustili, bo to pomenilo, da se strinjamo z dejanjem, ki nas je prizadelo. Toda to ni res. Ni pomembno, ali nas je nekdo prizadel namenoma in po krivici ali pa nehote. V obeh primerih odpustiti pomeni sprejeti dejstvo, da nas je nekdo s svojim dejanjem prizadel in da nas boli, izraziti bolečino, v sebi osvetliti in zaključiti dogodek, ga 'odložiti', si zaceliti rane in iti naprej. Odpustiti ne pomeni, da neko nesprejemljivo vedenje ali dejanje tudi odobravamo. Še vedno smo lahko do samega dejanja kritični in ga obsojamo, vendar se z razmišljanjem o njem ne ukvarjamo več ves čas. Gre za odločitev, da jeze in zamere ne bomo več nosili v sebi, ker s tem predvsem dušimo lastno življenje. Reči si torej moramo: "Zgodilo se je, bilo je boleče, še vedno ne odobravam takih dejanj, toda tega 'filma' mi ni treba vedno znova vrteti, zato odpuščam osebi, ki me je prizadela." Prav tako se je treba sprijazniti z dejstvom, da vseh naštetih korakov ne moremo narediti čez noč.

Kaj pomeni ustrezno razločevanje med nestrinjanjem z neprimernimi dejanji in odpuščanjem, si poglejmo na resničnem primeru. Zgodilo se je na začetku prejšnjega stoletja v Angliji. Dva fanta sta posilila hčer duhovnika. Dekle je v duhu krščanske vzgoje fantoma odpustilo njuno dejanje, kar je tudi povedala na sodišču, ko je bila zaslišana kot priča. Zagovornik fantov je predlagal sodišču, da se dejstvo, da je žrtev fantoma odpustila, upošteva kot olajševalna okoliščina in se jima dodeli milejša kazen, s čimer se je sodnik sprva celo strinjal. Oče dekleta pa je temu nasprotoval. Povedal je, da se mu ne zdi prav, da bi bila fanta nagrajena za nekaj, kar je zasluga njegove hčerke in njene globoke vere. Vesel je, da jima je hči uspela odpustiti, tako kot ji nalaga vera, ne zdi pa se mu prav, da se jima to šteje kot olajševalna okoliščina, saj bog takih dejanj ne odobrava.

Beg pred bolečino

Včasih nočemo odpustiti, ker nam je lažje, da smo jezni oz. da zamerimo, kot pa da se soočimo z bolečino. Spustiti jezo in zamero pomeni srečati se z lastno bolečino. Soočanje z bolečino res ni prijetno, vendar traja krajši čas kot vztrajanje v zameri. Kar pa je še bolj pomembno, je osvobajajoče - za razliko od zamere, s katero si ustvarjamo psihološko ječo. Lahko se sami ali ob pomoči in podpori nekoga, ki mu zaupamo, soočimo z bolečino in jo izrazimo. Tako se sprostijo številne napetosti, ki so v nas. Nagrada za vložen trud je veliko olajšanje in večja čustvena svoboda. Če pa zaradi strahu pred bolečino vztrajamo v zameri, je podobno, kot če sebe zapremo v ječo, zato da se ne bi srečali z bolečino. Vendar s tem dejanjem nismo zares pobegnili pred njo. Dosežemo le to, da je naša zavest zaprta v celici, ki se imenuje zamera, bolečina pa med tem domuje v sosednji celici. Ključavnici obeh sta povezani in ko odpremo eno, se avtomatično odpre tudi druga. To pomeni, da če želimo zapustiti celico zamere, bomo morali izpustili tudi bolečino in se z njo srečati. Velja tudi obratno: če se ne želimo soočiti z bolečino, ne moremo zares odpustiti. Odločitev o tem, kaj bomo izbrali je seveda naša, tako kot tudi njene posledice.

Trma

Včasih nočemo odpustiti zaradi trme. Lahko nekaj časa 'kuhamo' zamero in čez čas spoznamo, da to nikamor ne pelje, da želenega učinka s tem nismo dosegli in ga tudi ne bomo, da smo po nepotrebnem zamerili in toliko časa vztrajali ipd. Če smo se ob tem spoznanju sposobni odpovedati zameri ter odpustiti zmote sebi in drugemu, je to zelo dobro. To pomeni, da se ne istimo s svojimi prepričanji in dejanji ter jih znamo opustiti, ko ugotovimo, da so zmotna. Žal pa v življenju ni vedno tako. Marsikdaj spoznamo, da kuhanje mule nikamor ne pelje ali da je zamera neupravičena, vendar še naprej 'trmarimo' in vztrajamo. Morda nam je nerodno priznati zmoto pred drugimi. Lahko s takim ravnanjem skušamo prikriti svojo zmotljivost tudi pred samim seboj. Kakorkoli že, verjetno imamo z odpuščanjem precejšnje težave. Če ne znamo odpustiti drugim, bomo verjetno težko odpustili tudi sebi. Toda motiti se je človeško. Biti zmotljiv ni zločin. Šele ko (si) odpustimo, lahko popusti krč v naši duševnosti in zares prideta do izraza dobrota in sposobnost razumevanja, ki sta skriti v srcih vseh ljudi.

Kako si pomagati?

Najprej moramo ugotoviti, ali sploh hočemo odpustiti. Če je odgovor na vprašanje pritrdilen, razmislimo, kaj nezavedno želimo doseči s svojo zamero. Želimo nekoga kaznovati, se nam je težko soočiti z lastno bolečino, si ne želimo priznati lastne zmote ali kaj drugega? Priporočljivo je, da osvetlimo svoje motive za zamero, zato da spoznamo, čemu se moramo odpovedati. Odpoved motivom, zaradi katerih zamerimo, je največkrat nujna, če hočemo odpustiti. Dobro je tudi ugotoviti, kaj v resnici dosegamo z vztrajanjem v zameri. Kakšen je resnični učinek tega našega početja? Ali ne plačujemo previsoke cene za majhno korist oz. zadoščenje? Kako naša zamera vpliva na druge? Ko ugotovimo, zakaj zamerimo in kakšno ceno za to plačujemo, je pred nami še dejanje odpuščanja. Če gre za veliko prizadetost, je lahko ta del zahteven, saj se pri njem marsikdaj sproščajo potisnjena in boleča čustva, s katerimi se ljudje neradi soočamo. Opora stabilnega in sočutnega prijatelja, terapevta ali skupine je zato dobrodošla. Veliko lažje je odpustiti, če prizadetost ni velika.

Odpustiti vselej pomeni odpovedati se nečemu zavoljo notranjega miru, svobode, ljubezni in novega življenjskega optimizma. Včasih se je treba odpovedati navideznemu udobju, ki ga prinaša beg pred bolečino in neprijetnimi čustvi. Včasih se moramo odpovedati vlogi razsodnika, ker kot vpletena stran to ne moremo biti. Morda se moramo odpovedati ujetosti v lastno predstavo, kako bi nekaj moralo biti, ali pa lastnemu perfekcionizmu in si priznati, da smo zmotljivi, kar pa ne pomeni, da smo slab človek.

Odpustiti pomeni spoznati in razumeti zunanje (objektivne) in notranje (subjektivne) okoliščine, ki so botrovale naši prizadetosti. Poskušajmo spoznati in razumeti, kaj z zamero povzročamo sebi in drugim, česa nas ta neljubi dogodek uči in kaj nam življenje preko njega sporoča o nas samih. Naj bo preteklost naša učiteljica in ne ječarica. Pri večjih zamerah vseh korakov ni mogoče narediti v kratkem času, zato bodimo prizanesljivi do sebe. Včasih lahko proces odpuščanja traja precej časa - več mesecev ali celo let. Tudi to je treba razumeti in si ta čas vzeti. Ko ob misli na neljubi dogodek ne čutimo več jeze in zamere, pomeni, da smo dokončno odpustili.


Brane Krapež

Prva stran